Po uspešni zgodbi na Reki je leta 2018 znova postal selektor, zdaj pa ima jasen cilj, da Slovenijo še drugič popelje na veliko tekmovanje. Z njim smo se pogovarjali v ponedeljek, ko se je reprezentanca zbrala na Brdu pri Kranju. Vabljeni k branju povzetka in/ali poslušanju celotnega pogovora.
Delali ste na radiu, vaš vzdevek je bil DJ Kek. Ali je radio tisti medij, kjer se počutite najbolj domače?
Radio mi je gotovo bližje kot televizija in kamera. V nekem trenutku svoje kariere sem imel možnosti spoznati življenje v medijih. Tudi v Avstriji so nas dobro pripravili za komuniciranje z mediji. Nekaj časa sem preživel na Radiu Slovenija in lokalni radijski postaji. Mikrofon mi je všeč, se ga ne bojim (smeh).
Spomnim se trenutka, ko je bilo v vas uprtih ogromno kamer, bilo je na začetku leta 2007, ko ste bili prvič izbrani za selektorja. Takrat niste bili prva izbira, bilo je ogromno pričakovanj in razočaranj prejšnjih let. Kako se tega danes spominjate?
Včasih je morda celo bolje, da nisi prva izbira, ker ostaneš v senci, v nekem notranjem miru. Ko se soj žarometov usmeri nate, so prisotna čustva. V tistem trenutku je bila odločitev takšna, kot je bila. Meni osebno ni bilo žal, če pa je žal komu drugemu, je to njegova težava. Spomin je seveda povezan z nekim obdobjem, ki je bilo težko. Na začetku je bilo vse vezano na dva fantastična uspeha generacije, ki jo je vodil Srečko Katanec. A tudi nam se je zgodila dobra stvar. Tako kot je v življenju, je tudi v športu − enkrat si gor, drugič si dol. Spomini pa skušajo ostati v pozitivni, optimistični in lepši zgodbi.
Potem raje ne omenjamo Belfasta in Estonije? Spomnim se novoletnega sprejema, ko je nekdanji predsednik zveze zelo glasno razmišljal, da bi vas zamenjal.
Če se ne bi zgodil Belfast, ne bi bilo Rusije in Južne Afrike. Vsak poraz rodi novega zmagovalca. Če ne znaš biti velik v porazu, ne boš nikoli velik zmagovalec. To je aktualno tudi zdaj. Vedel sem, česa sem sposoben. Zavedal sem se, da primerjava z uspešnim selektorjem nekoga vedno postavi v slabši položaj. Takratni predsednik je tudi zdaj imel glasna razmišljanja, pa se je potem zgodil dober rezultat v Ligi narodov. Kaj dosti ne dam na vse skupaj. Če si enkrat postavljen pred izziv, je tvoja odgovornost, da ga sprejmeš, da se počutiš dovolj odgovornega za rezultat, ko ti je dobro, pa tudi slabo. V slovenskem nogometu se ne moremo vsaki dve leti veseliti, ne more biti vedno vse dobro in lepo. Res pa je, da se že predolgo nismo veselili.
Veste, kakšen jubilej vas čaka v Kazahstanu?
Ne, nisem ravno za te številke. Zadnjič sem na Valu 202 spremljal dan, ki je bil namenjen matematiki in številu π, bilo mi je zelo prijetno in zanimivo. Za to sem slab. V družini je nekdo, ki vse to malo zbira in zapiše. Me pa zanima, za kaj gre ...
Čaka vas 90. uradna tekma na klopi reprezentance, s čimer boste sami postali rekorder. Za zdaj si delite rekord s Srečkom Katancem.
To je kar lepa številka. V nekih obdobjih je tudi Srečko Katanec spisal temelje sodobnega slovenskega uspeha. Na to gledam kot veliko čast in zadovoljstvo. Zelo malo ljudi razume to čast in notranji občutek, ko se igra himna. Res je nekaj posebnega. Laibach mi je s Triglavom prišel blizu. To je neko notranje zadovoljstvo, ponos in čast, vsaj iz mojega zornega kota.
Vaša odlika je v tem, da znate z besedami krmariti med realnostjo in cilji. Veste, kakšen je realen domet, vseeno pa med vrsticami vedno omenite tudi širše in višje cilje (tako glede uvrstitev na velika tekmovanja kot npr. na Reki, kjer ima Dinamo običajno občutno premoč v vseh pogledih). Na začetku tokratne zgodbe pa je cilj jasneje določen − uvrstitev na Euro.
Drugače si ne znam predstavljati, da se selektor predstavi pred svojo ekipo, nogometaši in javnostjo. Mediji vse to spremljate. Kvalifikacijska skupina za nekoga pomeni lažji ali težji izziv. Cilj, glede na to, da si že dokazal svojo sposobnost, mora biti vedno uvrstitev na veliko tekmovanje. Jasno je, da obstajajo objektivni razlogi. Če imaš v skupini Španijo, Anglijo, Francijo ali Italijo, je realnost malo težja. A mi imamo zdaj skupino, v kateri se bo gotovo kaj vprašalo tudi o Sloveniji – seveda če bomo na pravi ravni. Najprej razmišljam o kakovosti ekipe, ki jo vodim, šele potem bom razmišljal o kakovosti Kazahstana in San Marina. In pozneje enako o Danski, Finski in Severni Irski. Na koncu se potegnejo črte, takrat se vse zbere. V prej omenjenem Belfastu je bilo konec. Vaš kolega Saša Jerković je že naredil križ nad menoj. Pred nekaj dnevi sva se spominjala tega. Potem pa se zgodi kaj drugega. Jasno je, da samo pozitiven rezultat in odnos lahko zanetita pozitivno športno evforijo. Zelo hitro se lahko vse spremeni v tragedijo, takrat si najslabši in te je treba takoj nagnati. Premajhni smo, da bi skakali z enega pola na drugega. Ti fantje si zdaj zaslužijo pozornost, ta generacija je sposobna narediti velik rezultat.
Na predstavitvi igralnega seznama ste govorili o odločnosti. Sta samozavest in povezanost zrasli prav s preobratom v Ligi narodov, ko ste si zagotovili obstanek v zahtevni skupini?
To je po uvrstitvah na velika tekmovanja naslednji najboljši rezultat reprezentance. Mi smo skozi to skupino Lige narodov šli skozi vse: od slabih tekem, dobrih tekem, bolezni, odsotnosti do menjave sistema. Liga narodov je bila postavljena prav za to − za priprave na veliko tekmovanje. Vse to smo delali skozi tekme, in ne več prijateljske tekme. Na eni strani smo dobili ekipo, ki se je profilirala, na drugi strani smo dobili strokovni štab, ki ima jedro in isto misel, pozitivno energijo. Dobili smo tudi ta rezultat, ki se je počasi prevesil v zmerni optimizem. Po žrebu je ta optimizem še malo zrasel. Ni nam treba biti ponižen, to mi ne zveni dobro. Moramo biti spoštljivi do vsakogar, hkrati pa samozavestni, odločni in pogumni. To je ta mantra, s katero grem pred ekipo pred začetkom teh kvalifikacij.
Nogometna analitika vse bolj prodira v nogomet. Ali jih kaj spremljate?
Seveda jih spremljam. Spremljam vsak detajl, ki mi lahko pomaga. Dejstvo je, da se danes vse vidi in sliši. Včasih smo morali prepotovati na tisoče kilometrov, da smo videli kakšnega fanta. Danes je to mogoče videti v živo ali pa je dostopno kakšno uro pozneje. Vse je podkrepljeno z različnimi številkami in analizami, pri teh sem malo slabši. To je osebno mnenje vsakega posameznika. Številke so tu že veliko natančnejše in te lahko zapeljejo v neko rešitev, na koncu pa jo izbereš sam. Če ena ekipa 70 odstotkov napadov naredi po levi strani, potem boš temu namenil malo več pozornosti. Na začetku kvalifikacij smo vsi na ničli, zato ne gre nikogar odpisovati. V naši skupini je samo San Marino outsider, vse druge reprezentance pa so že premagovale mnogo močnejše od sebe, res pa je, da so tudi izgubljale proti slabšim. Kaj ti pomaga, če na začetku ciklusa na odlični tekmi premagaš Hrvaško, nato pa nismo osvojili točk na Cipru. Potrebujemo kontinuiteto, vztrajnost in konstantno zbiranje točk, da prideš do tiste številke, ki te popelje na veliko tekmovanje.
Po učinkovitosti in statistikah je bil v zadnji Ligi narodov najučinkovitejši Benjamin Šeško. Star je šele 19 let, a ni več samo up, ampak tudi adut. Salzburg do 18. leta ni dopustil intervjujev. Spomladi je v klubu začel na tribuni. Kaj lahko pričakujemo od njega?
Mesto napadalca je specifično. Jasno je, da je v tem tempu težko pričakovati (sploh v času prestopa v Leipzig) veliko golov. Tudi v Salzburgu so drugače gledali nanj, češ je že prodan, v naši proizvodnji že gledamo kam drugam. Zato sem ga poklical in mu razložil, da gre za trenutke v karieri, ki jih bo še doživljal, to velja predvsem za napadalce, ko ne dosegajo golov. Lahko igra dobro, a oni živijo zaradi golov in zato so v ekipah. Fant se je odzval dobro, vidi se, da je že v procesu kluba, ki točno ve, kaj dela. Številke, ki jih dosegajo s prestopi, niso naključne. Danes ni nihče tako nor, da bi nekomu kar dal 50 milijonov. Treba pa se je prilagoditi na zakonitosti, ki trajajo. Beni v Ligi narodov ni nase opozoril samo z goli. To je samo plod nečesa, če Stojanović ne bi odigral tako fantastične diagonale, Beni ne bi dobil možnosti, da se odzove, kot se je. S svojim optimizmom, šarmom in karakterjem je dodal neko vrednost. Ko je prišel v reprezentanco, je bil najmlajši, zelo sramežljiv, počasi pa je odraščal tudi skozi reprezentanco. Ob tem mladeniču je še nekaj igralcev, ki so še v zgodnjih letih. Bijol je naredil fantastičen korak naprej s prihodom v Udinese, pred začetkom Lige narodov je le malokdo poznal Adama Gnezdo Čerina ... Mladost nosi energijo in optimizem, potrebuješ pa tudi nekaj izkušenj. Zato nisem največji zagovornik tega, da morajo mladi igrati atraktiven nogomet.
Hiter uspeh (pre)hitro vodi do etiket "naslednji Jordan/Messi". Vsakdo prej ali slej doživi tudi neuspeh. Izkušeni igralci to lažje prebrodijo, pri mlajših pa je vse novo, tudi razočaranja. Kakšna je pri tem (vaša) vloga selektorja?
Lahko se zgodi slaba forma, izpad iz ekipe, selitev na tribune, lahko je kaj neprijetnega v zasebnem življenju. Danes imamo vse na pladnju, težko se kaj skrije. Velika pričakovanja lahko včasih s seboj nosijo tudi velika razočaranja. V tem je treba plavati. Dolgo sem slovel kot trener, ki ima svojo linijo, pogleda malo levo in desno. Na koncu sem tudi sam odraščal v prvi generaciji reprezentance, pa na Reki, zdaj sem v drugem mandatu. Tudi sam se učim in razvijam. Danes doživljam te mladeniče bistveno drugače, kot sem jih pred 10 ali 12 leti. Že moj sin je starejši od njih. Ne živimo ravno v idealnih življenjskih razmerah. Včasih lahko že modra beseda reši marsikatero težavo. Danes mladi ogromno stvari rešujejo po telefonih, kar ni vedno najboljše. Včasih je osebni stik tisti, ki da neko globino, poudarek, tisto vizualizacijo doživetja, ki jim pomaga.
Na začetku kvalifikacij vas čaka Kazahstan. Dva neugodna dejavnika sta res dolga pot in umetna trava. Kaj bi še poudarili?
To sta dva dejavnika, na katera ne moreš vplivati, lahko ti pobereta samo nekaj energije. Umetna trava bo enaka za vse, drugo je potovanje, a na NZS-ju so storili res vse in še več, da bo čim lažje. Gre za ekipo, ki je izredno močna in kakovostna na domačem terenu. Na drugačni podlagi v Astani so sposobni odigrati na zelo visoki ravni, kar so potrdili tudi v Ligi narodov. Njihova agresivnost zahteva enak odgovor. Če bomo tukaj zaspali in bomo premalo odločni ter izgubili večino dvobojev, bomo imeli veliko težav. Omenil bi še igralce, nekateri igrajo v ruski ligi, eden igra v Belgiji, drugi pa v kazahstanski ligi, ki se razvija. Kar nekaj evropskih klubov je že izgubljalo proti njihovim klubom. Iz tega ne delam cirkusa, gre zgolj za zavedanje njihovih sposobnosti. Točke je treba nabirati kontinuirano. Prvi izziv je že v Astani.
Naslednji pa bo s San Marinom, ki je statistično najugodnejši tekmec. Slovenija je dobila vseh pet tekem, pri tem pa je bila razlika v zadetkih 20:0.
Spet številke (smeh). Gre za ekipo, ki je outsider. A na tej tekmi se lahko kdo poškoduje, dobi kdo kak rumeni karton, ki ga lahko stane izpuščeno tekmo. Na kvalifikacijskih tekmah ne želim delati nobene razlike. Če je mogoče, je treba pokazati odnos in prepričljivost tudi proti takim ekipam. Kar zadeva mene, je San Marino še daleč, najbolj razmišljamo o Kazahstanu, ki je tako velik izziv, da moje misli ostajajo pri uvodni tekmi, ki nosi s seboj nekaj težav. Naš kader ni najbolj idealen, a prav to je dodaten izziv in motiv. Odpadlo je nekaj igralcev, ki so bili v zadnjem času nosilci (Mevlja, Kurtić, Sikošek, Šporar). Vse to je neki krog, ki je prisoten v našem življenju (forma, kartoni, poškodbe), a odpira vrata nekomu drugemu. Prepričan sem, da bodo fantje pokazali pravi obraz, da bomo ta ciklus začeli po naših željah, konec pa je še daleč.
Pohvalili ste zvezo, da je naredila vse, kar je lahko glede logistike. Ali pogrešate kakšen vidik, detajl, ki ga imajo največji, pa si ga NZS ne more privoščiti?
V tem trenutku gotovo ne. Takšen center, ki ga imamo na Brdu, je nekaj, kar bi privoščil vsakomur. To je privilegij! Vse je na najvišji mogoči ravni. V vsem tem času sem pogrešal le eno zadevo, igralcem nismo mogli dati, kar bi jim pomagalo, to je bil trening na visoki nadmorski višini pred SP-jem 2010. Johannesburg je na več kot 1500 metrih, izkoristili smo le nekaj kratkega treninga v Brunicu. Potem pa sem slišal, kako so se pripravljali Američani in Angleži. Na tekmi proti ZDA smo videli, da nas je pobralo po eni uri. Majhni kot smo pa moramo dodati nekaj svojega značaja, da ne posnemamo koga, moramo ostati svoji. Fino je, da vidiš, kako delajo Italijani, Nemci ali Španci. Nemci so zgradili videoanalizo, vse so premerili, na koncu pa so prvi odšli iz Katarja. Izkoristiti je treba vse, kar ti je dano, ne bodi prepotenten ali bahav, dodaj pa nekaj svojega. Kadar smo dodali nekaj svojega, so padle tudi Rusija, Romunija in velike ekipe. Pa ne samo v nogometu. Poglejmo kolesarstvo. Kje pa je Slovenija v primerjavi z Belgijo in Nizozemsko? Pa se dva peljeta v ospredju, da se kar kadi (smeh).
Na začetku kvalifikacij ne bi rad ustvarjal pritiska, a žreb je bil ugoden ...
... Zdaj se morate vi odločiti, ali ga boste ustvarjali ali ne (smeh).
Kaj če se Slovenija ne uvrsti na Euro?
To ne bo dober rezultat. To je velik izziv, velika pričakovanja včasih nosijo velika razočaranja. Kar se tiče javnosti in medijev, se strinjam, treba je biti optimist in stremeti za velikimi pričakovanji. Tudi narediti pritisk. Mi pa moramo znati s tem živeti, to je naš poklic. Moramo dobiti ven več, ne pa se tega ustrašiti, ker sicer nismo primerni za veliko tekmovanje.
Sam pritisk na nogometno reprezentanco čutim kot nekaj dobrega. Slovenski šport je tako kakovosten in raznolik, da navijač lahko doživi veliko občutkov uspeha in dobrih zgodb (kolesarstvo, Dončić, skakalci, Gajser, Čeh ...). Če ni pritiska, potem to pomeni, da je slovenski javnosti vseeno za nogomet, kar pa zanj gotovo ni dobro.
Tu se popolnoma strinjam z vami. Določen medijski pritisk in zanimanje pomenita, da se nekdo zanima zate, da si nekaj storil, sprovociral in da nekdo v tebi vidi potencial. Tu je na nas in fantih, da to upravičijo. Ta ekipa in generacija si zaslužita to pozornost in moment velikega pričakovanja ter podporo na samem stadionu, ne glede na to, kjer se igra. Bil je čaroben Bežigrad, bil je fantastičen Ljudski vrt, prepričan sem, da si ta generacija zasluži tudi polne Stožice, pa ni pomembno, ali prihajaš iz Maribora, s Ptuja, iz Murske Sobote, Nove Gorice, Kopra, Kočevja, Gorenjske ali od koder koli. Na koncu igra slovenska reprezentanca. Včasih ne razumem ljudi, a ta pritisk naj kar bo. Večji pritisk bo pomenil, da bomo zanimivi in da smo živi!
Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora, v katerem je govor še o naslednjih temah:
− Slovenija je dve zmagi oddaljena od stote zmage.
− O hitrem odhodu mladih v tujino: kdaj je primeren trenutek za odhod.
− Kakšen nasvet bi dal staršem ob odhodu mladih v tujino.
− Ali na Reki lahko plača kavo.
− Kdo je najboljši nogometaš, ki ga je treniral.
− Ali ima kaj besede pri zvočni kulisi slačilnice.
− Zanimivost o številki 102.
