Pisatelj in esejist William Styron, ki je obvladal svojo depresijo, je o možnosti ozdravitve spodbudno zapisal: "Depresija ne pomeni konca duše; moški in ženske, ki so okrevali po bolezni – in teh je nešteto – so priče o njeni verjetno edini vrlini: da jo je mogoče premagati."

Kdaj se obrniti na strokovnjaka? Čas za strokovno pomoč je takrat, ko si posameznik sam ali s pomočjo bližnjih ne zna več pomagati in ko je njegovo vsakodnevno delovanje bistveno okrnjeno. "Če govoriva o depresiji, so razlogi, da poiščete strokovno pomoč, prav gotovo samomorilno razmišljanje in disfunkcionalnost, ko so vsakodnevno delovanje, odnosi z bližnjimi in kakovost življenja resno okrnjeni. Danes imamo toliko različnih virov pomoči, da se ljudje že kar težko znajdejo. Obrnete se lahko na osebnega družinskega zdravnika, ki je usposobljen za prepoznavanje depresije in ve, kako pomagati. V primeru življenjske ogroženosti lahko pokličete nujno zdravniško pomoč. V Ljubljani vas lahko v urgentni psihiatrični ambulanti na Njegoševi 4 vsako dopoldne do 15. ure pregleda psihiater. V nočnem času sta v Ljubljani odprti ambulanti na Zaloški cesti in psihiatrični bolnišnici Polje. V dopoldanskem času lahko pokličete tudi na regionalne centre za duševno zdravje za odrasle (in otroke), ki se vzpostavljajo po državi ali jim pišete prek elektronske pošte. Za obisk psihiatra ne potrebujete napotnice. Res pa je, da jo nekateri zahtevajo, še posebej v otroški in mladostniški psihiatriji, v katerih imajo zelo velik obseg dela in lahko tako bolje upravljajo začetne triaže," pojasnjuje psihiatrinja Vesna Švab.

Izbor načina zdravljenja je odvisen od globine in trajanja epizod. "Po mednarodnih smernicah, ki jih upoštevamo tudi pri nas," pravi Vesna Švab, "je treba najprej poskusiti s psihoterapevtskimi pristopi, za zdravila pa se odločimo, če smo s psihoterapijo neuspešni. Seveda včasih takoj predpišemo antidepresive, če vidimo, da je stanje tako hudo, da je potrebna takojšnja pomoč. Predpisujemo tudi druga zdravila, ki lahko okrepijo delovanje antidepresivov, a le v nekem prehodnem obdobju. Pristope je torej treba kombinirati."

Psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek pri blagi in zmerni depresiji med drugim svetuje hojo, tudi tek, če je dovolj moči, a mora biti vsak dan in v vsakem vremenu. "Na začetku štejejo tudi majhni koraki. Moji pacienti mi pravijo, da je pomembno le to, da ne obležijo, tudi če se po štirih spravijo iz postelje in naredijo nekaj korakov. Možganom je namreč treba dopovedati, naj se zbudijo, in to jim lahko dopovemo z različnimi dejavnostmi. Če ima človek blago depresijo, so spodbudne dejavnosti ali sprememba okolja dovolj za prebuditev možganov. Tudi pri zmerni depresiji bodo pomagale dejavnosti, lahko tudi antidepresivi, globoko depresijo pa je nemogoče zdraviti brez zdravil, dejavnosti v tem primeru ne bodo zadoščale."

Depresija se ne umakne na hitro, ampak postopoma. V času izboljševanja so značilna nihanja razpoloženja, ki so velik izziv tako za človeka z depresijo kot njegove svojce, piše v priročniku Prepoznajmo in premagajmo depresijo. Človek namreč usmeri pozornost na trenutke, ko mu gre slabo, in ne na tiste, ko mu gre dobro. Ko se mu stanje izboljša, doživi veliko olajšanje, a tudi razočaranje ob vnovičnem poslabšanju stanja. Razočaranje je lahko tako globoko, da vodi celo v prekinitev zdravljenja ali opustitev dejavnosti za izboljšanje razpoloženja.

Tega se zaveda tudi MMC-jeva sogovornica Mateja Mlakar, ki je okrevala s pomočjo zdravil, psihoterapije in podpore bližnjih. Kot pravi, zelo pazi, da je negativne misli znova ne povlečejo v spiralo obupa. "Zavedam se, da imam pravico biti potrta, jezna, nesrečna, a če takšno razpoloženje traja več kot teden dni, se vprašam, ali ni v ozadju morda depresija. Zelo pomembno je pravočasno prepoznati njene simptome in se z nekom pogovoriti. Če imam tesnobne občutke, se jih ne ustrašim, temveč jih prediham. Hkrati se ob negativnih mislih vedno vprašam, ali je realno, da vidim vse črno. Odgovor je, ne, ni realno."

Nezdravljena depresija lahko postane kronična in vodi do samomora, opozarjajo na spletni strani programa Omra. Ob veliki nevarnosti samomora je potrebna hospitalizacija, pojasnjuje psihiatrinja Vesna Švab. "Takrat ne smemo čakati, temveč moramo zagotoviti visoko stopnjo nadzora. Depresij, odpornih proti zdravljenju, bi moralo biti zelo malo, ker imamo na voljo vrsto zdravil, ki jih lahko kombiniramo ne samo med seboj, temveč tudi z različnimi psihoterapevtskimi pristopi. Ne vem, ali poznam kakšno proti zdravljenju odporno obliko depresije, pri kateri se ne bi dalo pomagati. Prepričana pa sem, da je treba uporabiti ves spekter pristopov, predvsem pa ne dvigniti rok od pacienta."

Samopomoč

Ljudje z depresijo pogosto uporabljajo različne strategije samopomoči, ki zmanjšujejo verjetnost ponovitve. K izboljšanju razpoloženja še posebej pripomorejo spodbudne, smiselne dejavnosti, kot je telesna dejavnost, druženje, lahko pa tudi sprememba okolja, saj se depresija nanjo zelo dobro odziva, pravi psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek. In seveda zdrav življenjski slog, dodaja.

Pomembno je, da so dejavnosti načrtovane, kar vključuje njihov izbor in določitev najmanjšega obsega njihovega opravljanja. Na začetku so namreč pomembne tudi majhne spremembe vedenja. Pri depresivnem posamezniku, ki je ves čas utrujen, veliko poležava in slabo skrbi zase, je dobro že to, da se zjutraj, potem ko vstane, uredi in si pripravi zajtrk. Obseg opravljanja dejavnosti se postopno povečuje, pri tem pa je zelo pomembna spodbuda bližnjih. Pri globoko depresivnem človeku je lahko namreč že nekajminuten sprehod huda obremenitev, piše v priročniku Prepoznajmo in premagajmo depresijo.

"Sama sem najprej odnesla smeti. A si nisem rekla, danes pa sem zmogla samo to, temveč sem se pohvalila. Potem sem šla v trgovino in se nagradila s sladoledom. Pomembno je namreč, da se znamo tudi sami pohvaliti in nagraditi ter da se ne obsojamo, če česa še ne zmoremo," je svoje vračanje v življenje iz depresivne otrplosti opisala Mateja Mlakar.

Končni cilj vedenjske aktivacije je 12.000 korakov na dan: "Za sedeče osebe je primeren cilj okoli 8000 korakov na dan, za tiste dejavnejše pa je cilj bliže 10.000 korakom na dan. Če želimo zdraviti depresijo ali anksiozne motnje, je treba dnevno narediti okoli 12.000 korakov. Prav 12.000 korakov lahko nadomesti eno tableto antidepresiva," svetuje priročnik Podpora pri spoprijemanju s tesnobo. Ob tem opozarja, da namen opravljanja spodbudnih dejavnosti v obdobju depresije ni zadovoljstvo, temveč zdravljenje in postopno izboljšanje počutja. Zadovoljstvo pride pozneje, ko so simptomi premagani ali ublaženi.

Samopomoč vključuje tudi podporo iz okolja. "Izjemno pomembno je, da tistim, ki jih bolezen prizadene, povemo, ali še bolje, da jih prepričamo, da se bo bolezen iztekla in da se bodo izvlekli. To pa je težka naloga. Klici "Glavo gor!" z varne obale nekomu, ki se utaplja, mejijo že na žalitev. Toda vedno znova se izkaže, da lahko ogroženega skoraj vedno rešimo, če ga le dovolj vztrajno spodbujamo, če ga vdano in močno podpiramo," je prepričan pisatelj William Styron.

Da nasveti, kot so "Pojdi na sonce.", "Dvigni rolete.", "Sprehodi se.", ne pomagajo, poudarja tudi Mateja Mlakar, pri kateri se je depresija razvila iz neprepoznane anksiozne motnje. Pomembno pa je, kot pravi, imeti ob sebi koga, ki te podpira in spodbuja k prvim korakom, ko si s pomočjo zdravil opomoreš.

Pogovor o depresiji ne poslabša stanja, ampak je lahko pomembna pomoč. Če človek sam od sebe ne spregovori o svojem počutju, naj pogovor začnejo njegovi bližnji: da jih skrbi zanj, da so opazili spremembe in da mu želijo pomagati. Hkrati naj človeka spodbujajo in opogumljajo, da si poišče ustrezno strokovno pomoč, piše v priročniku Depresija – smernice za psihološko prvo pomoč.

Za uspešno obvladovanje depresije je zelo pomembno psihološko (samo)izobraževanje – da se posameznik pouči o naravi svoje motnje in različnih možnostih zdravljenja. Vir informacij so lahko različni priročniki, med drugim o tehnikah vedenjsko-kognitivne terapije za spreminjanje negativnih miselnih in vedenjskih vzorcev, skupine za samopomoč, spletni forumi, pa tudi osebne izpovedi ljudi, ki so obvladali svojo depresijo. V zdravstvenih domovih po Sloveniji so na voljo delavnice za spoprijemanje z anksioznimi in depresivnimi motnjami ter stresom, veliko koristnih informacij pa je med drugim tudi na spletnih straneh Nacionalnega inštituta za varovanje zdravja (NIJZ), programa Omra, Nacionalnega programa duševnega zdravja Mira in Društva za pomoč osebam z depresijo in anksioznimi motnjami DAM.

Psihoterapija

Psihoterapija je lahko samostojna ali podporna oblika zdravljenja depresije. Izkazalo se je, da je lahko pri blagih oziroma zmernih oblikah depresije enako učinkovita kot antidepresivi in je lahko v takih primerih samostojna oblika zdravljenja. Pri ljudeh s kronično ali hudo depresijo pa je najučinkovitejša kombinacija psihoterapije in zdravil, piše v priročniku Orodje za depresijo.

Zagovorniki psihoterapije, ki temelji na nevroplastičnosti možganov oziroma njihovi sposobnosti za učenje, pravijo, da psihoterapija spreminja biokemično ravnovesje v možganih in tvori nove povezave med možganskimi strukturami. "Ja, to je res," pojasnjuje psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek, "ampak s tem še ne odpravljamo vzrokov, ker jih ne poznamo. Psihoterapije naredijo človeka funkcionalnejšega, fleksibilnejšega in bolj zdravega. A v določenih situacijah brez zdravil ne bo šlo. Psihoterapija odpravlja tiste vedenjske vzorce, ki so slabi oziroma nekoristni, odpravlja ranljivost za razvoj duševne motnje, ne pa vzrokov, ker jih, poudarjam, ne poznamo. Osnova različnih psihoterapevtskih šol od klasične psihoanalize do gestalt terapije, so hipoteze, zakaj se določene duševne motnje razvijejo in ponavljajo. In oni skladno s svojimi hipotezami verjamejo, da odpravljajo vzroke."

Pri ljudeh z blago oziroma zmerno depresijo sta se za uspešni izkazali predvsem vedenjsko-kognitivna in interpersonalna terapija. Ker so njuno učinkovitost potrdile znanstvene raziskave, se uvrščata med dokazano učinkoviti terapiji za depresijo. Prednost obeh terapij je v tem, da se usmerjata v učenje veščin za preprečevanje ponovitev depresije tudi po končani terapiji, navajajo v priročniku Orodje za depresijo.

Vedenjsko-kognitivna terapija, ki je psihoterapija prvega izbora za zdravljenje depresije, izhaja iz spoznanja o vzajemni povezanosti misli, čustev, telesnih zaznav in vedenja. Vsebuje kognitivni del, ki je usmerjen v prepoznavanje in spreminjanje negativnih miselnih vzorcev, in vedenjski del, ki človeku pomaga razvijati ustreznejše vedenjske strategije. Ta terapija naslavlja tudi problem pomanjkanja motivacije. Ljudje z depresijo se po navadi nehajo družiti in opustijo dejavnosti, ki so jim bile v veselje. In manj kot so dejavni, manj si želijo biti dejavni. Terapevt pomaga postaviti cilje, povezane z aktivacijo, in razviti strategije za doseganje teh ciljev. V pomoč pri premagovanju brezvoljnosti, ki spremlja depresijo, je na primer vodenje dnevnika dejavnosti in zastavljanje majhnih, realnih ciljev. Motivacija redko pride sama od sebe. Pri depresiji mora dejanje skoraj vedno predhoditi motivaciji. Šele aktivnost namreč napolni telo z zagonom, piše v priročniku Orodje za depresijo.

Sorodna novica Špela Hvalec: Cilj vedenjsko-kognitivne terapije ni pozitivno, temveč realistično razmišljanje

Tudi klinična psihologinja in psihoterapevtka vedenjsko-kognitivne usmeritve Špela Hvalec poudarja, da je pri depresivnih motnjah, ki pasivizirajo človeka, ključna njegova vedenjska aktivacija, tako kot je osnovni princip terapevtske obravnave anksioznih motenj izpostavljanje okoliščinam, ki vzbujajo tesnobo. "Po domače povedano, pri anksioznih in depresivnih motnjah moramo narediti točno to, kar nam najmanj diši," še dodaja.

Aktivacija je pomembna tudi zato, ker pasivnost vzbuja občutke krivde, o čemer piše novinarka in pisateljica Renata Ažman v svoji knjigi Depra: "Najhuje pa je to, da natančno veš, da delaš narobe, pa si ne moreš pomagati. Narobe je – tako zdravniki – poležavati in spati. Ampak jaz v depresiji delam ravno to. Zdaj vsaj nimam slabe vesti zaradi tega, včasih pa si nisem mogla odpustiti, da nisem za nobeno rabo."

Novejši pristop v okviru kognitivno-vedenjske terapije je čuječnost, ki z načrtnim usmerjanjem pozornosti na sedanji trenutek ("na tukaj in zdaj") krepi občutek nadzora nad miselnimi procesi. Čuječnost uči, da posameznik negativne misli in občutke sprejme in pusti, da izzvenijo, ne da bi jih skušal spreminjati, zatreti ali nevtralizirati in ne da bi se zaradi njih obsojal. "V okviru klasične vedenjsko-kognitivne terapije si prizadevamo napačne kognitivne in vedenjske vzorce prepoznavati in spreminjati, tukaj pa gre bolj za to, da misli, kakršne koli že so, sprejmemo, saj nas bodo prej ali slej zapustile. Kot oblaki, ki prijadrajo čez nebo, mi pa ne odpremo dežnika, ker vemo, da bodo tudi odšli," pravi Špela Hvalec.

Interpersonalna terapija naslavlja štiri področja medosebnih odnosov, ki lahko sprožijo in vzdržujejo depresijo: žalovanje (na primer smrt bližnjega), življenjske spremembe (na primer ločitev), konflikti v odnosih s pomembnimi drugimi (na primer spori s sorodniki) in osamljenost (težava pri našem razmišljanju o drugih in naši interakciji z njimi). Medosebne težave motijo našo sposobnost vzpostavljanja trdne socialne podpore, ki je dobra zaščita pred depresijo, še pojasnjujejo v priročniku Orodje za depresijo.

Poleg vedenjsko-kognitivne in interpersonalne terapije, ki ju kot najprimernejši za zdravljenje depresije navaja tudi Svetovna zdravstvena organizacija, pa po besedah psihiatra in sistemskega psihoterapevta Mirana Možine obstaja "še vrsta drugih (empirično potrjenih) učinkovitih oblik psihoterapije."

Sorodna novica Miran Možina: Čudim se, da se še nihče ni spomnil zavarovalne police za ljubezenska razočaranja

Ob tem poudarja, da v ospredje vse bolj stopa personalizirana psihoterapija, ki je prilagojena individualnim značilnostim vsakega posameznika: "Različni psihoterapevtski pristopi imajo različne vstopne točke. Vedenjsko-kognitivna terapija daje prednost miselnim in vedenjskim vzorcem, klasična psihoanaliza človekovi preteklosti, sistemska družinska psihoterapija pa medosebnim odnosom. Njihova splošna učinkovitost glede na izid terapije je podobna, razlike so bolj vezane na terapevtove značilnosti in na terapevtski odnos med terapevtom in klientom. Ključnega pomena ni, za kateri pristop se klient odloči, temveč to, za katerega terapevta. Ali je na primer dovolj empatičen, ali zna motivirati klienta za terapevtske spremembe in ali je prožen v razvijanju terapevtskega delovnega odnosa. Ampak danes je vse več govora o integraciji različnih pristopov, ko psihoterapevtsko obravnavo prilagodimo individualnim značilnostim in potrebam posameznika. Personalizirana psihoterapija je najnovejša faza razvoja psihoterapije, ko klientu in njegovim bližnjim, če so vključeni v terapijo, ponudimo edinstveno obliko pomoči, stkano iz različnih psihoterapevtskih pristopov, metod in tehnik."

Sistemska terapija izhaja iz spoznanja, da je patologija posameznika odraz patologije odnosnega sistema, to je skupine, družine ali partnerske zveze, še pojasnjuje Možina. "Medtem ko je psihoanaliza preučevala notranje konflikte posameznika, se je sistemska terapija usmerila v odnose, saj smo ljudje odnosna bitja in je vsaka stvar, ki jo doživljamo, del neke interakcije z drugimi ljudmi. Kaj to pomeni? Zgodnji družinski terapevti so začeli ugotavljati, da če je v družini nekdo, ki je depresiven ali anksiozen, se drugi družinski člani temu prilagodijo. In ta prilagoditev je lahko disfunkcionalna, torej takšna, ki vzdržuje in celo krepi pretirano anksiozen ali depresiven vzorec."

Napotnico za obravnavo pri kliničnem psihologu, dodatno usposobljenem za vedenjsko-kognitivno terapijo, dobi posameznik pri osebnem zdravniku, vendar pa si zaradi dolgih čakalnih dob marsikdo poišče pomoč zunaj javnega zdravstva, pravi psihoterapevtka Špela Hvalec. "Svetujem, da se res temeljito pozanima o kompetencah psihoterapevta, h kateremu se želi naročiti. Ker če bo imel težave s kolenom ali srcem, bo najbrž natančno preučil, katerega ortopeda oziroma kardiologa izbrati. To naj velja tudi za glavo oziroma možgane – zaupajmo jo ljudem, ki so za to usposobljeni in ki bodo naše težave obravnavali po najnovejših smernicah."

Zdravila

Terapija z zdravili za ljudi z depresijo že okoli 60 let temelji na antidepresivih, to je psihotropnih zdravilih za zdravljenje razpoloženjskih in anksioznih motenj, ki zmanjšujejo depresivno razpoloženje in tesnobo. Kot pravi psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek, pri blagih duševnih motnjah človek ne potrebuje zdravil: "Če pa se je stvar razrasla čez vse možne mere, potem brez zdravil ne bo šlo. V tem primeru je najprimernejša kombinacija zdravil, psihoterapije in zdravega življenjskega sloga."

Podobno razmišlja klinična psihologinja in psihoterapevtka Špela Hvalec: "Kadar se izkaže, da s samim psihoterapevtskim pristopom ne bomo dosegli zadostnega izboljšanja, se zdravljenje nadgradi z zdravili v sodelovanju s psihiatrom, in ta kombinacija je lahko zelo učinkovita pri zapletenejših motnjah, kot je huda depresivna epizoda. Začnemo z zdravili, in ko opazimo napredek, ko se človek vsaj delno energetsko opremi, vpeljemo še vedenjsko-kognitivno terapijo. Zdravila namreč omilijo simptome, ne spreminjajo pa napačnih miselnih in vedenjskih vzorcev."

Ena izmed slabosti zdravljenja zgolj z antidepresivi je namreč ta, da obstaja večje tveganje za ponovitev depresije po prenehanju jemanja zdravil, če ljudje niso pridobili psiholoških orodij za preprečevanje ponovitev, piše v priročniku Orodje za depresijo.

Psihiater in psihoterapevt Miran Možina se ob tem zavzema za to, da se uporaba zdravil zoži na upravičene indikacije. Zdravila po njegovih besedah "potrebujemo predvsem takrat, kadar se zagozdimo v ozkih soteskah anksioznosti ali potonemo v širokih močvirjih depresivnosti." Tudi sam velikokrat predlaga jemanje antidepresivov, anksiolitikov ali kombinacijo obojih, če lahko pomagajo prekiniti negativno spiralo globoke depresije ali premočnih in prepogostih paničnih napadov, vendar nikoli, kot pravi, ne predpiše samo zdravil.

Na voljo je več različnih vrst antidepresivov, najpogostejši so iz družine SSRI-jev ali selektivnih zaviralcev vnovičnega prevzema serotonina. Vsaka družina zdravil na nekoliko drugačen način vpliva na nevrotrasmiterje, ki prenašajo informacije od ene živčne celice k drugi prek drobne vrzeli med sosednjimi celicami, imenovane sinapsa. Prozac ali fluoksetin, prvi antidepresiv iz družine SSRI-jev iz poznih 80. let prejšnjega stoletja, deluje tako, da poveča količino serotonina, ki ostaja prisoten v sinaptičnem prehodu, piše v priročniku Orodje za depresijo.

Antidepresivi začnejo učinkovati šele po treh oziroma štirih tednih. Mogoče je tudi, da se prvi učinki zdravljenja pojavijo šele po šestih tednih rednega jemanja. Trajanje zdravljenja je odvisno od števila epizod (ponovne epizode navadno zahtevajo daljše zdravljenje) in izraženosti simptomov. Zdravljenje prve epizode depresije traja leto ali dve. Nekateri prekinejo jemanje antidepresivov, a s tem povečajo možnost ponovitve. Antidepresivi so varna zdravila, veliko varnejša od uspaval in pomirjeval, čeprav imajo stranske učinke, ki so neprijetni, ne pa nevarni, navaja program Omra.

Prehodni neželeni učinki, kot so slabost, povečanje tesnobe, zaspanost, omotičnost, glavobol, povečan tek, tudi izdatnejše potenje ter redkeje driska in bruhanje, so pogosti predvsem na začetku zdravljenja. Med dolgoročnimi neželenimi učinki pa izstopajo povečanje telesne teže in motnje spolne funkcije. Antidepresivi ne povzročajo zasvojenosti. Ob nagli prekinitvi jemanja nekaterih antidepresivov je mogoč pojav prekinitvenih (ne odtegnitvenih) simptomov, zato se navadno zdravila ukinjajo postopoma. Najpogostejša prekinitvena simptoma sta povečanje tesnobe in nemir. Med zdravljenjem se lahko pojavlja nihanje razpoloženja. Nekateri antidepresivi delujejo pomirjujoče in se jemljejo zvečer, drugi pa delujejo spodbujajoče in zmanjšujejo utrujenost, zato jih je treba vzeti zjutraj. Pri 70 odstotkih ljudi je učinkovit že prvi predpisani antidepresiv, pri 30 odstotkih pa je treba zdravilo zamenjati zaradi neučinkovitosti oziroma delne učinkovitosti ali celo zaradi neželenih učinkov, piše na spletni strani programa Omra.

V tem primeru lahko zdravnik predlaga spremembo odmerka ali zamenjavo antidepresiva. Še ena možnost je kombinacija različnih vrst antidepresivov. Iskanje idealnega antidepresiva za posameznika je lahko precej trnova pot, ugotavlja psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek.

Sorodna novica Anksiozne motnje: Kdor beži pred tesnobo, bo tekla za njim

Poleg antidepresivov se pri zdravljenju anksioznih motenj uporabljajo tudi pomirjevala, ki delujejo nekaj ur in zmanjšujejo vzdraženost možganov. Predpisujejo se na začetku zdravljenja za krajši čas za lajšanje hude tesnobe in vznemirjenosti ob uvajanju antidepresivov. Odsvetuje se redno jemanje dlje kot štiri tedne, ker se razvijeta toleranca (za enak učinek je treba odmerek povečevati) in odvisnost, še pojasnjuje Dernovšek in dodaja, da lahko zdravnik za zdravljenje predpiše tudi majhne odmerke antipsihotikov, ki zmanjšujejo vznemirjenost in napetost ter uravnavajo razpoloženje.

Kot omenjeno, se učinek delovanja antidepresivov ne pojavi takoj, temveč šele po treh oziroma štirih tednih. Vmesni čas, četudi traja le nekaj tednov, je še vedno nevarno obdobje za nekoga, ki razmišlja o samomoru, zato je treba v tem času poskrbeti za njegovo dodatno varnost, opozarjajo v priročniku Orodje za depresijo.

Druge oblike zdravljenja

Nekateri ljudje s hudo depresijo, ki ogroža njihova življenja, se ne odzivajo ne na antidepresive ne na psihoterapijo. V takšnih primerih lahko strategija zdravljenja vključuje elektrokonvulzivno terapijo (EKT). Eden od stranskih učinkov te terapije, ki se izvaja pod splošno anestezijo, je izguba spomina. Novejša metoda zdravljenja je repetitivna transkranialna magnetna stimulacija (rTMS). Pri tem pristopu je leva prefrontalna polobla, ki naj bi imela pomembno vlogo pri depresiji, za kratek čas izpostavljena magnetnemu polju. Anestezija ni potrebna, prav tako za zdaj niso zaznani resnejši stranski učinki. Navadno je treba opraviti več posegov, preden začne delovati, piše v priročniku Orodje za depresijo.

Globoka depresija je lahko tudi vzrok za hospitalizacijo, vendar pa, kot pravi psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek, zdravljenje v bolnišnici ni potrebno pri vseh primerih hude depresije. Običajno se svetuje takrat, kadar človek živi sam in nima podpore svojcev, kadar je ogrožen zaradi samomorilnosti in kadar izgublja stik z resničnostjo oziroma ima depresivne blodnje.

Nekateri ljudje preizkušajo tudi alternativne pristope k zdravljenju depresije. Pomembno je izbrati takšne, ki lahko koristijo, in izločiti potencialno škodljive. Komplementarne terapije so alternativne terapije, ki se uporabljajo hkrati s pristopi uradne medicine. Med alternativne in komplementarne pristope med drugim spadajo homeopatija, aromaterapija, akupunktura, prehranska dopolnila in zeliščni pripravki, našteva priročnik Orodje za depresijo.

Sorodna novica Mojca Z. Dernovšek, psihiatrinja: Tesnobe ne moremo odpraviti, lahko pa jo nadziramo

Katere sodobne metode zdravljenja duševnih motenj so dostopne v Sloveniji? Psihiatrinja Dernovšek pravi: "Vesela bi bila, če bi v Sloveniji imeli vsaj tiste metode, ki so v tujini že dostopne. Recimo, stimulacijo vagusnega živca za kronične depresije, transkranialno magnetno stimulacijo in EMDR, ki v Sloveniji sicer obstaja, a ni na napotnico. To je posebna metoda, ki zdravi s pomočjo premikanja oči. Še posebej je učinkovita pri posttravmatski motnji in dejansko reprogramira možgane. Predvsem pa moramo zagotoviti večjo dostopnost tako psihiatrov kot tudi psihoterapevtov."

Novejše raziskave na področju duševnih motenj prinašajo nove poglede na anksiozne in depresivne motnje s potencialno novimi načini zdravljenja in preprečevanja razvoja teh motenj. Nevroimunologija proučuje povezavo med vnetnimi procesi in duševnimi motnjami ter morebitno učinkovitost protivnetnih zdravil za nekatere skupine ljudi s klinično depresijo. Veliko pozornosti vzbujajo tudi raziskave o vplivu črevesnega mikrobioma oziroma psihobiotikov in psihedelične droge psilocibina na duševno zdravje. Za zdravljenje depresije v ZDA, ne pa tudi v Evropi, že uporabljajo hitro delujoče zdravilo ketamin, ki deluje po drugačnem principu kot antidepresivi, in sicer vpliva na nevrotransmitor glutamat in lahko izboljša razpoloženje že v nekaj urah.

Na vprašanje, kaj prinaša prihodnost na področju zdravljenja depresije, psihiatrinja Vesna Švab odgovarja: "Tisto, kar je novega, je dokazana uspešnost kombinacije različnih terapij in timsko-multidisciplinarne obravnave. Pri zmerni depresiji je na primer dokazano, da imate samo z vedenjsko-kognitivno terapijo 50-odstotno uspešnost zdravljenja, če dodate zdravila, pridete do 80-odstotne uspešnosti. Če pa predpišete le zdravila, jih bo človek verjetno opustil čez 14 dni. Timsko-multidisciplinarni pristop predvideva, da k posamezniku pristopimo celostno in zajamemo ne samo biološke vidike njegovih težav, na katere lahko vplivamo z zdravili, ampak moramo nanj delovati tudi s psihološkimi, psihoterapevtskimi, socialnimi in rehabilitacijskimi vzvodi. Neverjetne preboje pri izboljšanju psihičnih stanj lahko dosežemo z zaposlitveno rehabilitacijo, s tem da ljudem ponudimo smiselno preživljanje časa, da okrepimo njihovo ekonomsko varnost."