Žalost je naraven odziv na izgubo, pravi psihologinja Frances Wilks v svojem delu Inteligentna čustva. S tem ko nam jemlje energijo za vsakdanje dejavnosti, nam omogoča, da si med procesom žalovanja zacelimo čustvene rane. A če je njena intenzivnost prevelika, če traja predolgo ali če se pojavi brez razloga, postane ovira.

Ravno zato, ker so spremembe razpoloženja in vedenja normalen del nekaterih življenjskih okoliščin, je simptome depresije velikokrat težko prepoznati. Poleg tega se depresija pogosto skriva za nepojasnjenimi telesnimi simptomi. Ljudje poiščejo pomoč zdravnika zaradi telesnih bolečin, stiskanja v prsih, nespečnosti, pomanjkanja apetita, izčrpanosti, slabosti, navajajo v priročniku Depresija in bipolarna motnja razpoloženja. Marsikomu je namreč lažje spregovoriti o telesnih težavah kot opisovati mučne razpoloženjske spremembe, ki spremljajo depresijo, ali govoriti o okoliščinah, ki so jih sprožile.

Psihiatrinja Vesna Švab pravi, da med žalovanjem in depresijo razmejita čas in funkcionalnost posameznika. "Človek, ki žaluje, je običajno dolgo časa globoko žalosten, ampak ohranja stik z drugimi, išče pomoč in funkcionira v vsakdanjem življenju. Tudi če na začetku potrebuje bolniško odsotnost, da si opomore, se čez čas, ko občutki žalosti izzvenijo, vendarle želi vrniti v življenje in začeti delati. Približno leto dni potrebujemo, da se poslovimo od ljudi, ki smo jih imeli radi. Pri hudi depresiji pa človeku zmanjka moči za vse – ne more več delati, ne more več stopati v odnose z drugimi ljudmi in ne išče več pomoči. Ogradi se od vsega, simptomi ne izzvenijo, ampak se samo še poglabljajo. Poleg tega, da je žalosten, celo obupan, postane tudi brezvoljen, preplavlja ga občutek praznine. Najhujša depresija ni takrat, ko jočemo, temveč takrat, ko ničesar več ne občutimo, ko nimamo več moči in ko se ničesar več ne razveselimo. Ravno pomanjkanje veselja spada med glavne diagnostične kriterije."

O depresiji kot duševni motnji govorimo, ko človeka vsaj 14 dni, običajno pa veliko dlje, obvladuje trdovratna žalost in/ali izguba zanimanja ter veselja za dejavnosti, ki so mu bile prej v zadovoljstvo. Hkrati se spopada s pomanjkanjem energije in volje do dela, tesnobo, občutki ničvrednosti, poslabšano zbranostjo, upočasnjenim gibanjem, motnjami spanja in apetita, lahko pa tudi s samomorilnimi mislimi, naštevajo v priročniku Depresija – smernice za psihološko prvo pomoč.

Njegova zmožnost delovanja je lahko okrnjena ali povsem ohromljena, o preteklosti in prihodnosti razmišlja z občutki krivde in brezizhodnosti. Psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek pojasnjuje, da človek z globoko depresijo ne zmore opravljati niti najpreprostejših opravil ali pa jih opravlja kot robot. Trpljenje, ki ga občuti, je tako hudo, da si ga, kot pravi ameriški pisatelj in esejist William Styron v svoji knjižni izpovedi o depresiji Vidna tema, zdravi ljudje v vsakdanjem življenju sploh ne zmorejo niti predstavljati. "Zase lahko zapišem, da je bolečina še najbližje utapljanju ali dušenju, a še ti prispodobi nista pravi."

Depresija je univerzalna človeška izkušnja, ki jo je z imenom melanholija opisal že starogrški zdravnik Hipokrat. Prizadene lahko vsakogar ne glede na spol in starost.

Po mednarodnih podatkih, pravi psihiatrinja Vesna Švab, se depresija pojavi vsaj enkrat v življenju pri približno devetih odstotkih moških in 17 odstotkih žensk. Za depresijo vsaj enkrat v življenju zboli vsak šesti prebivalec. Z njo se spopada približno 2,5 odstotka otrok in osem odstotkov najstnikov.

Spekter depresije se razteza od blažjih oblik, kot je potrtost, do samomorilskega vedenja, ko človek rešitev vidi le še v smrti. O "pozabi" je razmišljal tudi Styron: "Skrivnostno in popolnoma nepovezano z običajnim doživljanjem sem začel odkrivati, da sivi pršec groze, ki ga povzroča depresija, prevzema lastnosti telesne bolečine. In ta ni prepoznavna takoj, kot pri zlomljeni roki ali nogi. Točneje bi bilo reči, da postane brezup, s katerim duševnost ukani bolne možgane, podoben peklenski ujetosti v razbeljeni sobi. Ker v tem kotlu ne zapiha niti sapica in iz te zadušljive ječe ni nobene možnosti bega, je popolnoma naravno, da začne žrtev neprestano razmišljati o pozabi."

Svetovna zdravstvena organizacija navaja, da si življenje vsako leto vzame več kot 700.000 ljudi. Samomor je v svetovnih razsežnostih četrti najpogostejši vzrok smrti v starostni skupini od 15 do 29 let. V Sloveniji so po navedbah NIJZ-ja bolj ogrožene severovzhodne regije, Prekmurje, Štajerska, Koroška in Dolenjska, kjer je tudi več zlorabe alkohola, manj psihiatrične pomoči in več socialne ogroženosti.

Poleg trpljenja, skozi katero gre samomorilec, opozarja Frances Wilk, hudo bolečino doživljajo tudi vsi, ki žalujejo za njim, travmatična senca pa lahko prekrije še naslednje generacije.

Depresijo je tudi zato treba prepoznavati, zdraviti in premagati, poudarja psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek.

Priročnik Depresija – smernice za psihološko prvo pomoč navaja seznam simptomov in znakov za prepoznavanje depresije, ki ne zajemajo le čustvenih sprememb, temveč tudi miselno, vedenjsko in telesno raven doživljanja.

Diagnoza depresije se potrdi, če ima posameznik najmanj pet od spodaj naštetih simptomov, med katerimi mora biti vsaj eden izmed prvih dveh, simptomi pa morajo trajati najmanj dva tedna.
1. Žalostno razpoloženje, ki ne preneha,
2. zmanjšana zanimanje in občutek zadovoljstva pri dejavnostih, ki so prej osrečevale,
3. pomanjkanje energije in utrujenost,
4. občutek ničvrednosti ali občutek krivde (brez pravega razloga za krivdo),
5. pogosto razmišljanje o smrti ali želja biti mrtev,
6. težave s koncentracijo in odločanjem,
7. počasnejše gibanje, govorjenje ali nemir in vznemirjenost,
8. težave s spanjem (premalo ali preveč spanja),
9. težave z apetitom (povečan ali zmanjšan apetit).

"Mislila sem, da nisem dovolj dobra, da bi bilo bolje, ko me ne bi bilo, ker tako ali tako ne bo nič iz mene. V glavi sem imela črnino, kot da bi izključila stikalo. Tema, čista tema," pojasnjuje svoje simptome MMC-jeva sogovornica Mateja Mlakar, pri kateri se je depresija razvila iz neprepoznane anksiozne motnje.

Simptomi in znaki depresije se lahko pojavijo po travmatičnem dogodku, lahko pa se razvijejo postopno s kopičenjem obremenjujočih izkušenj. V tem primeru je dodatni stres tisti dejavnik, ki, kot trdi psihiater Rok Tavčar v priročniku Prepoznajmo in premagajmo depresijo, prevesi tehtnico iz ravnovesja k duševni motnji. Ljudje z že razvito depresijo pa lahko že običajno količino stresa doživljajo kot pretirano in ne vidijo več izhoda iz svojega položaja, čeprav je ta objektivno rešljiv.

Značilni depresivni miselni simptom je negativno razmišljanje, pri katerem lahko človeka spreletavajo misli o lastni manjvrednosti, nesposobnosti, krivdi, brezizhodnosti, nesmiselnosti vsega in samomoru: "Popolna zguba sem.", "Ni prihodnosti.", "Vse je brez smisla.", "Ni mi pomoči.", "Želim si umreti." S takšnimi mislimi se je boril tudi pisatelj William Styron: "Eden od mnogo strašnih izrazov te bolezni, ki se kaže telesno in duševno, je občutek sovraštva do samega sebe – ali, milo rečeno, zmanjšana samozavest – in z napredovanjem bolezni sem tudi sam vse huje trpel zaradi splošnega občutka ničvrednosti."

Negativne avtomatske misli, ki nas v hipu preplavijo in se jih večinoma niti ne zavedamo, spadajo med osnovne simptome depresije in sprožajo negativna čustva, slabo telesno počutje in nekoristno vedenje, piše v priročniku Prepoznajmo in premagajmo depresijo. Takšno kroženje med negativnimi mislimi ter čustvenim, telesnim in vedenjskim odzivom lahko traja ure ali celo dneve in vodi v vse slabše razpoloženje. V svoji knjižni izpovedi Depra novinarka in pisateljica Renata Ažman opisuje depresivno dojemanje sveta: "Depresija je čisto svoja realnost, nepredvidljiva in zahrbtna. Priplazi se ti izza hrbta in te objame okoli vratu kot piton, ki te hoče zadušiti. Nenadoma vse stvari dobijo drugačen pomen in vse, česar se lotiš s svojimi mislimi, je črno."

V čustvih prevladujejo žalost, obup, potrtost, brezvoljnost, notranja praznina, otopelost, nezmožnost razveseliti se, napetost, nemir, tesnoba, nihanje razpoloženja, razdražljivost, napadalnost, črnogledost, strah pred prihodnostjo. Upanja v odrešitev in okrevanja ni več, pravi Styron: "Bolečina ne popusti in stanje je neznosno ob prepričanju, da ne bo nikakršne utehe - ne naslednji dan, ne naslednjo uro, mesec ali minuto."

V vedenju so v ospredju pasivnost, izogibanje stikom z ljudmi, opuščanje dejavnosti, brezciljno preživljanje dneva, jokavost, poležavanje, pomanjkljiva skrb zase, zloraba alkohola in/ali drog. Renata Ažman priznava, da je mesece samo sedela, gledala v eno točko in iskala pot iz depresije: "Pogosto so golobi, ki jih gledam skozi okno, edina živa bitja, ki jih vidim tisti dan. Kadar sem v depresiji, ne hodim ven. Zato je pogled na betonske traverze, na katerih posedajo golobi, moje edino okno v svet."

Telesni znaki depresije se kažejo kot bolečine po telesu, mravljinci, glavoboli, nemoč, občutek dušenja, pomanjkanje energije in motivacije, neješčnost (pogosteje kot prenajedanje), nespečnost (pogosteje kot povečana potreba po spanju), motnje koncentracije in spomina, pomanjkanje spolne želje. "Po vsem telesu sem imela bolečine, obhajal me je občutek, da ne morem dihati, kot da bi imela kamen na prsih. Mislila sem, da se mi bo zmešalo," svoja občutja opisuje Mateja Mlakar. Ob tem pa dodaja: "Vse, kar je ostalo, je bila samo še pot v službo in nazaj. To sem še nekako zmogla, čeprav izjemno težko. Vsako jutro sem jokala, ker sem bila tako neznosno utrujena."

O brezvoljnosti in pomanjkanju energije piše tudi pisatelj William Styron. Kot pravi, se je po sintetičnem spancu vlekel naokrog kot cunja, a najhujši so bili zanj popoldnevi "od približno tretje ure dalje, ko sem začutil, da mi groza prežema duha kot strupena gosta megla, kar me je položilo v posteljo. Tam sem ležal tudi po šest ur, otopel, skorajda hrom, strmeč v strop in čakajoč tisti trenutek večera, ko bi pribijanje na križ vsaj toliko čudežno ponehalo, da bi lahko pogoltnil nekaj hrane in se nato kot avtomat ponovno zatekel h kakšni urici spanja."

Pri ženskah se depresija pogosteje izraža kot žalost in jokavost, moški pa skušajo svoje težave omiliti z alkoholom ali tveganim vedenjem, kot so adrenalinski športi ali nevarna vožnja. Depresija se pri njih lahko kaže tudi v povečani jezi, pretirani utrujenosti, razdražljivosti, napadalnosti, telesnem nemiru, hiperseksualnem vedenju, pretiranem delu in težnji po vzpostavitvi nadzora za vsako ceno. Moški se tudi težje odločijo poiskati strokovno pomoč, misli na samomor so pri njih pogostejše, piše v priročniku Depresija in bipolarna motnja razpoloženja.

Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije se z depresijo spopada dvakrat več žensk kot moških, vendar pa je stopnja samomorov med moškimi trikrat višja kot pri ženskah. Ta paradoks stroka večinoma pojasnjuje z nekaterimi značilnostmi spolov, vendar je odgovor kompleksnejši, je prepričana psihiatrinja Vesna Švab. "Razlogi so delno biološki, delno kulturni, pomemben dejavnik je tudi pogostejša odvisnost od alkohola pri moških, kar vodi v večjo impulzivnost. Eden od razlogov pa je morda tudi ta, da moških ne sprašujemo o depresiji na pravi način, torej da nismo razvili ustreznega nabora vprašanj, s katerimi bi zajeli drugačne načine, na katere se depresija izkazuje pri moških. Depresiven moški je lahko nasilen, jezen, pije alkohol, se razburja. Vendarle teh ljudi večinoma v praksah ne obravnavamo kot depresivne. Del problema je torej lahko tudi v prepoznavanju depresije pri moških."

Pri otrocih in mladostnikih je prepoznavni simptom depresije pogosteje razdražljivost kot slabo razpoloženje. Med pogostimi simptomi so tudi zdolgočasenost, apatija, občutki obupa in nemoči. Medtem ko pri odraslih depresija navadno vključuje nespečnost, pri mladostnikih pogosteje prinaša prekomerno spanje, navaja priročnik Orodje za depresijo. Kot pravi psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek, je depresija pri otrocih in mladostnikih pogosto spregledana, ker so njeni simptomi nekoliko drugačni kot pri odraslih ali pa jih pripisujejo razpoloženjskim in vedenjskim spremembam v odraščanju. Težava je tudi v tem, da otroci ne poznajo ustreznih besed, s katerimi bi opisali svoja občutja. Pri pomoči, ki jo lahko zagotavljajo starši, je zelo pomembna podpora otroku, da ne opušča svojih dejavnosti, še pojasnjuje.

Pri starejših ljudeh se depresija lahko pokaže s povečano utrujenostjo, bolečinami, nemočjo in nezaupanjem v lastne sposobnosti. Starostnik se osami in ponavlja, da je naveličan življenja. Ne razveseli se obiskov in opušča skrb zase, preneha redno jemati zdravila ali pa pozablja na hrano, ker nima apetita. Nevarnost samomora je velika. Dejavniki, ki lahko sprožijo depresijo, so zdravstvene težave, spremembe v odnosih s partnerjem ali odraslimi otroki, pa tudi spremembe v kakovosti družabnih stikov. Starejši se radi oklepajo svojega doma in življenjskega sloga, zato je treba pretehtati, koliko sprememb vnašati v njihova življenja, da jih ne preobremenimo s stresom. Depresija v tem starostnem obdobju nekoliko spominja na demenco, zato je treba izključiti tudi možnost te bolezni. Opustitev skrbi zase pri demenci nastane zaradi težav s spominom, pri depresiji pa zaradi pomanjkanja moči in volje, piše v priročniku Depresija in bipolarna motnja.