Posledice dolgoletnega zanemarjanja področja duševnega zdravja, ki ga psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek označuje kot sistemsko stigmatizacijo, so obsežne. Resolucija o Nacionalnem programu duševnega zdravja iz leta 2018 ugotavlja, da je sistem varovanja duševnega zdravja slabo dostopen in neenakomerno porazdeljen po državi, da so čakalne dobe dolge, da se večina psihiatričnih obravnav v Sloveniji še vedno izvaja v psihiatričnih bolnišnicah, kjer je zaposlenih več kot 80 odstotkov vseh psihiatrov, da je področje psihoterapije neurejeno, da je organizacija služb s področja duševnega zdravja okostenela in da primanjkuje strokovnjakov za duševno zdravje.
Tudi psihiatrinja Vesna Švab, zaposlena v centru za duševno zdravje odraslih v Logatcu, v intervjuju za MMC opozarja, da je razmerje med obravnavami v zdravstvenih domovih in bolnišnicah treba spremeniti v korist osnovnega zdravstva. "Že pred 30 leti so se nevladne organizacije zavzemale za to, da se storitve ponudijo tam, kjer ljudje živijo, ne pa v oddaljenih bolnišnicah in zavodih. Ta premik na primarno raven dejavnosti je ključen element reforme, ki zahteva resno politično odločenost, da se pri njem vztraja. Odporov je namreč veliko, ker je stroka še vedno ujeta za zidovi institucij. Surova resničnost pa je, da so ljudje z obravnavami v bolnišnicah in zavodih nezadovoljni in da si nihče ne želi biti tam, vsaj ne dolgo. Seveda, neka akutna stanja je treba reševati tudi na tej intenzivni ravni. Ampak ravnovesje med obravnavami na primarni ravni, ki obsega osnovno zdravstveno dejavnost, ter na sekundarni in terciarni ravni, ki obsegata specialistično, bolnišnično in klinično dejavnost, se mora absolutno popraviti."
Po sprejetju Nacionalnega programa duševnega zdravja leta 2018 se je v Sloveniji začela vzpostavljati regionalna mreža centrov za duševno zdravje odraslih ter otrok in mladostnikov, namenjena lažjemu dostopu do strokovne pomoči v okviru zdravstvenih domov. Zdaj deluje že 16 od načrtovanih 25 regionalnih centrov za odrasle in 21 od 28 predvidenih centrov za otroke in mladostnike. Tiha reforma na področju duševnega zdravja prinaša tri pomembne spremembe v oskrbi ljudi z duševnimi težavami, in sicer lažji dostop do pomoči brez napotnice ter multidisciplinarno in skupnostno obravnavo.
Z multidisciplinarno obravnavo je posameznik z duševnimi težavami glede na svoje potrebe deležen pomoči različnih strokovnjakov, kot so psihiatri, klinični psihologi, psihologi, delovni terapevti, socialni delavci, medicinske sestre, logopedi in specialni pedagogi. Na duševne motnje namreč ne moremo gledati le kot na napako v delovanju možganov, ampak kot na neravnovesje, ki nastane zaradi sovplivanja bioloških, psiholoških, socialnih in ekonomskih obremenitev, pojasnjuje psihiatrinja Vesna Švab. "K posamezniku moramo pristopiti celostno in zajeti ne samo bioloških vidikov njegovih težav, na katere lahko vplivamo z zdravili, ampak moramo nanj delovati tudi s psihološkimi, psihoterapevtskimi, socialnimi in rehabilitacijskimi vzvodi. Neverjetne preboje pri izboljšanju psihičnih stanj lahko recimo dosežemo z zaposlitveno rehabilitacijo, da ljudem ponudimo smiselno preživljanje časa in okrepimo njihovo ekonomsko varnost. Časi, ko so bili ljudje zadovoljni že s tem, da so prišli k psihiatru in dobili antidepresive, so minili. Ljudje so ozaveščeni in pričakujejo kakovostno obravnavo. V 21. stoletju ni več dopustno nobene duševne motnje zdraviti le z zdravili."
Pomembna novost centrov za duševno zdravje odraslih je tudi skupnostna obravnava z mobilnimi timi, ki obravnavajo ljudi s hujšimi težavami v duševnem zdravju, kot so demenca, psihoze in alkoholizem, na njihovih domovih in tako zmanjšujejo potrebo po njihovi (ponovni) hospitalizaciji.
Največja ovira pri vzpostavljanju centrov za duševno zdravje je pomanjkanje strokovnega kadra, zlasti specialistov otroške in mladostniške psihiatrije in kliničnih psihologov. Zaradi tega se tudi v centrih za duševno zdravje otrok in mladostnikov ustvarjajo čakalne dobe, kar je skrb vzbujajoče, saj je znano, da se polovica vseh motenj na področju duševnega zdravja začne do 14. leta, do 25. leta pa celo 75 odstotkov.
"Otroci in mladostniki na prvi pregled v psihiatričnih in kliničnopsiholoških ambulantah, a tudi v centrih za duševno zdravje čakajo dlje, zato ker so bile te službe v preteklosti podhranjene. Na otroškega psihiatra se v povprečju čaka okoli devet mesecev, na kliničnega psihologa pa v povprečju eno leto," pojasnjuje v intervjuju za MMC vodja Nacionalnega programa duševnega zdravja Radivoje Pribaković Brinovec.
Po drugi strani so čakalne dobe v centrih za duševno zdravje odraslih po njegovih besedah minimalne, kar potrjuje tudi Jacinta Doberšek, koordinatorica Centra za duševno zdravje odraslih Posavje: "Pri nas čakalnih dob pravzaprav ni. Prva obravnava namreč ni nujno vedno pri psihiatru, posameznika lahko usmerimo tudi k medicinski sestri, k psihologu, socialni delavki ali delovni terapevtki. Bolnikove potrebe so prepoznane iz več zornih kotov, torej ne le potrebe po psihiatrični obravnavi, temveč tudi njegove psihološke, socialne in delovnoterapevtske potrebe ter potrebe po zdravstveni negi in zdravstveni vzgoji."
Na vprašanje, kako država rešuje vprašanje pomanjkanja strokovnjakov za duševno zdravje, Radivoje Pribaković Brinovec odgovarja: "Eno od priporočil Svetovne zdravstvene organizacije leta 2015 za Slovenijo je bilo, da se poveča število specializacij iz klinične psihologije. Kliničnih psihologov, ki so med ključnimi strokovnjaki, je bilo takrat namreč absolutno premalo. Ob uveljavitvi Nacionalnega programa duševnega zdravja leta 2018 je bilo ocenjeno, da bi jih potrebovali 300, zdaj jih imamo okoli 120. Trenutno jih je v procesu specializacije okoli 50 in odprt je razpis za še 50 specializacij. Ključna koraka naprej sta naredila nekdanja ministra za zdravje Janez Poklukar, ki je zagotovil financiranje 30 specializacij iz klinične psihologije, in Danijel Bešič Loredan, ki je zagotovil še 70 dodatnih specializacij. Specializacije za poklice, kot sta klinični psiholog in klinični logoped, bi morala financirati država, ne pa ustanove, kjer so zaposleni. Tako kot država na primer financira specializacije za otroške in mladostniške psihiatre, ki jih tudi primanjkuje. A pri njih se je zdravniška zbornica na večje potrebe že pred časom ustrezno odzvala z večjim razpisanim številom specializacij. Pričakujemo, da se bo v naslednjih petih letih ob sedanjih skoraj 40 otroških psihiatrih izšolalo še dodatnih 40 specialistov. Ta celotna skupina je mlada, torej upokojevanja še ne bo. V Sloveniji bi jih potrebovali od 70 do 80, kar pomeni, da bomo do leta 2028 blizu tega cilja ali pa ga bomo celo presegli. Psihiatrov za odrasle je približno 250 in to število, nekje do 300, je ocenjeno kot ustrezno. Sicer pa primanjkuje tudi psihologov, diplomantov specialne pedagogike, logopedije, delovne terapije in socialnega dela ter medicinskih sester. Tukaj računamo na usklajen vladni pristop k povečanju vpisa na študijske programe.«
O pospešeni specializaciji kliničnih psihologov optimistično govorijo tudi v Zbornici kliničnih psihologov Slovenije: "Število psihologov in kliničnih psihologov v zdravstvenem sistemu se od sprejetja Resolucije o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018–2028 pomembno povečuje. Od leta 2019 do danes je bilo odobrenih 116 novih specializacij iz klinične psihologije, za leto 2024 je ministrstvo za zdravje razpisalo 51 specializacij za klinične psihologe. Pred resolucijo je bilo povprečno število odobrenih specializacij 10 na leto. Leta 2025 se bo število specialistov klinične psihologije v primerjavi z razmerami pred dvema desetletjema, ko je Zbornica kliničnih psihologov Slovenije prva začela opozarjati na pomanjkanje kliničnih psihologov, podvojilo, v nadaljnjih letih pa celo potrojilo."
Zmerno naraščanje števila zaposlenih psihiatrov
Število zaposlenih psihiatrov (všteti so specialisti in specializanti) po podatkih NIJZ-ja v zadnjih letih narašča. Leta 2017, torej pred sprejetjem Nacionalnega programa duševnega zdravja, jih je bilo v Sloveniji 256, leta 2021 pa 284. Od teh 284 jih je v javnem zdravstvu delala večina, a le manjšina jih je bila zaposlena v osnovnem zdravstvu. Vendar pa se od leta 2017 opaža trend naraščanja števila psihiatrov v osnovnem zdravstvu. Hkrati je od leta 2017 je opaziti tudi trend naraščanja števila specializantov psihiatrije. Podatki med drugim razkrivajo neenakomerno porazdelitev psihiatrov po državi z največjim deležem v osrednjeslovenski statistični regiji, kjer jih je bilo leta 2021 od 284 kar 114.
Velika rast števila zaposlenih psihiatrov za otroke in mladostnike
Narašča tudi število specialistov in specializantov otroške in mladostniške psihiatrije. Leta 2021 jih je bilo v Sloveniji 64, štiri leta pred tem samo 29. Velika večina jih je leta 2021 delala v javnem sektorju, in sicer 55. Tudi pri psihiatrih za otroke in mladostnike se opaža trend naraščanja zaposlitev na osnovni ravni zdravstva. Leta 2017 jih je bilo tam zaposlenih samo devet, štiri leta pozneje pa že 27. Narašča tudi število specializantov. Leta 2017 jih je bilo 19, leta 2021 pa 26. Tako kot pri psihiatrih je tudi pri teh strokovnjakih po državi porazdelitev neenakomerna. Leta 2021 jih je bilo največ v osrednjeslovenski regiji, in sicer 29 od 64, sledita podravska (12 psihiatrov) in gorenjska regija (osem strokovnjakov). Po enega so imele zasavska, posavska, goriška in obalno-kraška statistična regija.
Skokovit porast števila zaposlenih kliničnih psihologov
Podatki NIJZ-ja razkrivajo skokovito rast števila kliničnih psihologov (vključeni so specialisti in specializanti) v zadnjih letih. Leta 2017 jih je bilo 91, leta 2021 pa že 172. Od tega jih je bila večina zaposlenih v javnem zdravstvu, in sicer 161. Opaziti je trend naraščanja njihovih zaposlitev na osnovni ravni zdravstva. Če jih je bilo leta 2017 tam le 28, jih je bilo štiri leta pozneje že 83, kar gre pripisati tudi vzpostavljanju centrov za duševno zdravje. Skokovito narašča tudi število specializantov klinične psihologije. Leta 2017 jih je bilo 10, leta 2021 pa že 51. Tako kot to velja za psihiatre, je največ kliničnih psihologov v osrednjeslovenski statistični regiji, sledita savinjska in gorenjska statistična regija.
