Bližina našega najvišjega vrha, Triglava, je za Slovence in v zadnjem času tudi za tujce zelo priljubljena točka. Vendar ni samo vrh tisto, kar že stoletja privablja ljudi. Ob vznožju mogočne gore so tri doline, ki so posebna zgodba vsaka zase - Kot, Krma in Vrata. Prav vsaka izmed njih privablja svojo ciljno skupino zaljubljencev v gorski svet. Zato ni čudno, da so tam že pred dolgo časa zrasle najprej postojanke, nato pa koče, ki so v Sloveniji pomemben pomnik zgodovine in posebnost, ki bi ji le težko našli podobno.

Vendar se tudi koče med seboj razlikujejo - včasih zaradi same lokacije, drugič zaradi svojega videza, najpogosteje pa zaradi ljudi, ki zanje skrbijo. Izmed treh dolin pod našo najvišjo goro smo si tokrat izbrali Krmo - dolino, ki je izhodišče predvsem za zimske vzpone na Triglav. Skozi njo vodi lepo urejena pot, ki se s svojo senco in razgledi vedno znova izkaže za pravo izbiro v vročih dneh. Približno na tretjini poti se pred nami odpre Zasipska planina pod mogočno Debelo pečjo s svojimi navpičnimi stenami. Na levi strani stoji Kovinarska koča.

Ljudje, ki delajo kot oskrbniki koč, so pogosto razlog, da ljudje dobijo občutek, da niso obiskali koč, ampak da so na obisku pri njihovih oskrbnikih. Tako so nekatere koče pozneje, skozi zgodovino, dobile tudi svoja neuradna imena - po prijaznih ljudeh, ki so jim dali pravo dušo. V Kovinarski koči boste najprej opazili starejši par, za katerega se zdi, da ne zna biti pri miru niti za hip. To sta Brigita in Franci Rozman.

"Z ženo tukaj delava peto sezono. Izhajam z ravninskih delov Slovenije, iz Prlekije, iz vinorodnih krajev. Pred davnimi leti sva se spoznala z ženo in ljubezen me je zadržala na Gorenjskem, tako da sem ostal v teh krajih, ki so popolnoma drugačni kot tam doma," svojo zgodbo razlaga Franci.

Seveda se zgodovina Kovinarskega doma ne začenja pred petimi leti, pove Franci. Prvo postojanko na tej planini je uredilo PD Javornik -Koroška Bela v preurejeni pastirski koči in jo odprlo 26. decembra 1948. Spomladi 1959 so začeli graditi novo, večjo postojanko, ki so jo slovesno odprli le nekaj mesecev pozneje, 19. julija 1959 ob 90-letnici Železarne Jesenice. Kočo so poimenovali po jeseniških železarjih, članih društva, ki so pri gradnji koče opravili 4660 ur udarniškega dela in jo zgradili v rekordnem času. Leta 1963 so zgradili vodovod in prizidali verando. Kočo so večkrat obnavljali in dopolnjevali opremo, temeljito pa so jo obnovili leta 1983, ko je bila pri koči osrednja slovenska prireditev ob dnevu planincev. Leta 1994 so na koči namestili sončne celice, leta 2008 pa je bila zgrajena električna in vodovodna povezava z javnim omrežjem. Leto pozneje se začenja Brigitina in Francijeva zgodba.

"Oba sva upokojena. Žena je imela ves čas veselje do tega, da bi imela v oskrbi en planinski dom, čeprav je imela v mislih nekaj majhnega, da ne bo zahtevno, je mislila, da bo lažje delo, pa zdaj vidiva, da sploh ni tako. Potem so jo prosili v planinskem društvu Javornik - Koroška Bela, ali bi lahko za eno sezono rešila položaj, ker niso imeli oskrbnika. No, zdaj to traja že peto sezono. Ni nama žal, da sva tu. Dela je veliko, urnika ni. Od zore do mraka, so rekli včasih. Ni vse v tem, da bi bilo plačano, ker ni vse v denarju, več je v užitku, da delaš z ljudmi," pravi Franci in dodaja, da tisto, kar delata, delata z veseljem.

Dolina Krme je sicer zaprta, kljub temu pa imamo z Zasipske planine lep razgled na vrhove, ki jo obdajajo. Na vzhodni strani doline se nad gozdovi za kočo dvigajo strme stene Stresenice, Klečice in Debele peči; proti jugovzhodu in jugu se venec vrhov nadaljuje v severnih ostenjih Lipanskega in Debelega vrha, Malega in Velikega Draškega vrha, Tosca in Vernarja; na zahodni strani doline vidimo prepadna pobočja Rjavine, Luknje peči, Dimnikov in Macesnovca; proti severu se širi dolina Krme proti dolini Radovne, nad katero se dvigajo gozdnata pobočja nižjih vrhov. Razlog več, da je koča tudi kot informativna točka.

Iz koče omamno diši
Posebno poglavje je hrana, ki jo lahko dobimo v planinskih postojankah in kočah. Da jo Brigita in Franci pripravita, je treba precej časa in volje - v gorah so običajne stvari, kot so plin, elektrika in voda, včasih prej izjema kot pa pravilo. In tudi ko je vse našteto nared, je treba vse to spraviti do koče. Nato pa samo nekaj parov rok poskrbi za včasih zelo veliko tistih, ki pridejo v Krmo tudi zaradi pristnih domačih jedi.

Čas, ko so v slovenskih gorah gradili prve koče, je bila z vidika zgodovine za našo državo še kako pomemben. Takrat je za prevlado v naših gorah tekmoval tudi nemški Alpinverein in ponekod so že bile nemške poti, nemške plezalne smeri in tudi nemške koče, kjer so imeli prednost tujci.

Ti časi so minili, koče pa so ostale. Tisti, ki jih vzdržujejo, to počnejo predvsem zaradi ljubezni do gora in tradicije, zaradi katere so naše gore še lepše in še prijetnejše za vse tiste, ki tukaj iščejo in večinoma tudi najdejo različne stvari. Čeprav brez njih delovanje gorskih postojank ne bi bilo mogoče, ostajajo skromni.

Tisti, ki koče obiskujejo, razumejo pomen teh vsak po svoje. Tudi Brigitini in Francijevi gostje, ki so pred Kovinarsko kočo lovili prijetne trenutke toplega poletnega dneva in se pogovarjali z oskrbnikoma. Vsak tam pač najde tisto, kar potrebuje - pa naj gre za hrano, razgled ali preprosto mir.

Intervju s Francijem Rozmanom lahko poslušate s klikom na spodnjo povezavo: