Mnogi ljudje so se prebijali iz dneva v dan brez elektrike z ogrevanjem in s kuhanjem v peči, z vsestransko uporabnim lesenim škafom in s pristnim tkanjem človeških vezi.

Elektrika je gonilna sila moderne družbe
Električno energijo imamo doma, na delovnem mestu, v javnem življenju. Omogoča razsvetljevanje, komunikacijo, ogrevanje in napajanje električnih aparatov. Brez te dragocene dobrine bi se svet na današnji razvojni stopnji ustavil, čemur smo bili priča na začetku februarja, ko je Slovenijo prizadel do zdaj najhujši žledolom. Ledena ujma, ki nas je zajela, je pustila za sabo opustošene gozdove, pretrgane električne žice in podrte električne drogove. Zaradi dolgotrajnega izpada električnega omrežja je večina ljudi ostala brez razsvetljave, ogrevanja ter možnosti uporabe drugih porabnikov električne energije, kot so hladilnik, zamrzovalna skrinja, pralni stroj, televizija, radio, gospodinjski aparati …

Če danes elektrika pomembno kroji naš vsakdan, pa je bilo pred nekaj desetletji življenje brez te pomembne energije čisto običajno. To je izkusila tudi danes 77-letna Leopoldina Pogačnik iz Bukovega Vrha nad Visokim, ki že od rojstva prebiva na podeželski kmetiji pri Bošterjevih, kot se glasi domače ime. Z veseljem je obudila svoje mladostne spomine izpred 60 let, ko so po hišah svetile le laterne ali/in petrolejke.

Peč - srce kmečkega doma
Laterna je bila preprosta svetilka, s steklenim in pločevinastim ohišjem, ki so jo nosili v roki ali obesili na steno. Če pa so imeli pri roki petrolej, je prostor s svetlobo napolnila petrolejka.

Če danes večinoma ogrevamo vse stanovanjske prostore z električnimi toplotnimi črpalkami, so se včasih morali zadovoljiti s toploto krušne peči, ki je ogrevala le en, dnevni sobi podoben prostor, imenovan ׳hiša׳. Poleg tega so jo uporabljali tudi za kuhanje, peko kruha in drugih pekovskih izdelkov ter sušenje sadja. Po pripovedovanju gospe Leopoldine je njihova peč že imela dimnik, skozi katerega je prehajal dim, medtem ko so nekateri sosedje še vedno uporabljali črno kuhinjo, zadimljen prostor, v katerem dim ni bil speljan skozi dimnik. Ogenj v peči so zanetili z ׳butarcami׳, tankimi vejami različnih drevesnih vrst, nato pa nanje naložili debelejša polena okoli loncev.

Iz peči diši, še bolj pa veje toplota
Iz peči je običajno zadišalo po krompirju, zelju, mleku, kruhu, potici ob praznikih, v največjem loncu se je znašla hrana za prašiče. Pri izbiri vrste lesne biomase za kuhanje niso bili posebej izbirčni, saj so na ogenj naložili katera koli drva, ki so jih dobili v gozdu. Peka potice in kruha v peči je zahtevala nekoliko več previdnosti. Vsaka dobra gospodinja je namreč vedela, da so za peko najprimernejša bukova drva, ki gorijo dlje časa in so energijsko učinkovitejša, v primerjavi z manj zmogljivimi smrekovimi, ki so hitro gorljiva. Kaj kmalu so začeli peč uporabljali zgolj samo za ogrevanje, jedi pa so pripravljali na ׳špurgetu׳, kot se imenuje štedilnik v rovtarskem narečju. Ta kurilna naprava na drva je bila sprva prosto stoječa z okovjem iz pločevine in kuhalno ploščo iz jekla. Tega je izpodrinil zidani štedilnik iz litega železa, jekla ali nerjavečega jekla, pri katerem je bila zunanja površina obložena s keramičnimi ploščicami. Takšno podobo štedilnika še danes srečamo v nekaterih domovih.

Leseni ׳škaf ׳ kot pomivalno korito in kopalna kad
Po obedu je bilo treba umazano posodo pomiti, vendar si niso mogli predstavljati, da bi odprli pipo, iz katere bi pritekla voda, kaj šele, da bi bila vroča. Prav tako mnogo gospodinjstev nekoč ni imelo niti kamnitega pomivalnega korita. Žene in dekleta so tako morala posodo očistiti v lesenih ׳škafih׳, kamor so nalile vročo vodo, segreto v peči. Vodo, potrebno tako za drgnjenje 'kastrole' kot tudi za kuhanje in umivanje so prinašali v hišo iz studenca v okolici. Ker čistilnih sredstev niso poznali, je bil to velik problem pri odstranjevanju trdovratnih madežev, predvsem čas kolin je prinesel veliko mastne posode. Škaf ni bil namenjen samo vzdrževanju čistoče kuhinjske opreme, ampak je bil tudi nekakšna kopalna kad, saj so se v njem, kolikor se je dalo, tudi umivali. Šele pozneje, v 60. letih prejšnjega stoletja, so si lahko privoščili peč, povezano z grelnikom vode. S kurjenjem v majhni peči se je voda v bojlerju segrevala in vroča tekla v kopalno kad. Vendar ta peč ni dosegala zmogljivosti današnjega centralnega ogrevanja, saj se je voda počasi segrevala, zato je 9-članska družina Pogačnikovih potrebovala kar cel večer za umivanje.

Brez pralnega stroja in hladilnika
Dan za pranje perila je za ženske, tudi za gospo Leopoldino, pomenil izredno naporen delovni dan. Oblačila so ׳žulile׳ oziroma drgnile z doma pripravljenim milom ob pocinkan perilnik, imenovan 'ribežen', v vroči vodi. Za splakovanje žehte so se morale podati do bližnjega korita, napolnjenega z vodo, ki je bila zlasti pozimi tako hladna, de se jim je mraz zažrl do kosti. Na ta način so želele privrčevati vodo, saj je bilo prinašanje velikih količin te tekočine v hišo težaško opravilo. Hladilnika in zamrzovalne skrinje preprosto kmečko ljudstvo ni poznalo oziroma si ga ni moglo privoščiti, čeprav je svet po drugi svetovni vojni že poznal ledeno omaro. Imela je posodo za led, kamor so dali kose ledu, ki so jih vsak dan pripeljali z vozom. Kako prav bi prišla ta hladilna naprava gospe Leopoldini, da bi lahko shranila vsaj kose mesa po kolinah. Namesto tega je meso posušila v suhomesnate dobrote.

Pristni medčloveški odnosi so recept za razvedrilo
Dolgi zimski večeri so minili v soju petrolejk, ki so jih namestili na dno lonca (lonec je bil obrnjen z ustjem navzdol), tako da je bilo dovolj svetlo za izdelovanje čipk, šivanje in sukanje pletilk. Ker ni bilo ne radia ne televizije, so si ljudje morali drugače popestriti siv vsakdanjik. Kmečke žene iz bližnjih vasi se v zimskih večernih urah niso samo družile, povezovala jih je tudi ljubezen do ročnih spretnosti. Čipke, pleteni šali, rokavice, nogavice, ki so nastajali pod spretnimi rokami, so bili v tistem obdobju pomemben vir zaslužka. V poletnem času so bili dnevi na podeželskih kmetijah prežeti z obilico kmečkih opravil: spravilo sena, priprava drv, opravila na njivi in vrtu … Delo so začeli že zarana ter končali, ko je na zemljo padel mrak, zato utrujeni, kot so bili, niso občutili potrebe po zabavi ob večerih in so raje legli k počitku.