Mojstrovina Orsona Wellesa z letnico 1941 je prejela kar devet nominacij, pozlatila pa se je le nominacija za najboljši izvirni scenarij. O filmih, ki so prejeli ogromno nominacij in niti ene nagrade, si lahko sicer več preberete tukaj.

Zablestel že s svojim prvim filmom
Eden najbolj priznanih filmskih ustvarjalcev Orson Welles je že s svojim prvim celovečercem posnel brezčasen film in si tlakoval pot do enega najbolj učinkovitih, inovativnih in samosvojih filmskih ustvarjalcev. Državljan Kane je zgodba o medijskem mogotcu Charlesu Fosterju Kanu, ki je poslovno izjemno uspešen, v sebi pa še kako razočaran moški s povsem enakimi hrepenenji kot ljudje, ki hodijo po robu eksistence.

Hearst kot glaven navdih
Naslovni lik temelji tako na resničnem medijskem mogotcu Williamu Randolphu Hearstu kot na karakternih lastnostih samega Wellesa. Ta je sicer pozneje zapisal, da gre za konglomerat več mogotcev, in ne za upodobitev Hearsta. Zgodba se začne s smrtjo naslovnega junaka, ki kot zadnjo besedo v svojem življenju izreče skrivnostno "Rosebud". Novinar Jerry Thompson (William Alland) se želi dokopati do pomena skrivnostne besede in tako intervjuja najbližje Kanove sopotnike ...

Rosebud gre v grob
Tako iz serije retrospektivnih zgodbic dobimo vpogled v njegovo življenjsko zgodbo - spoznamo vse ključne trenutke v njegovem življenju: še kot otrok se loči od svoje družine, medijski vzpon, odnos z ženama, politične ambicije ... Junaki na platnu nikoli ne izvedo, kaj se skriva za besedico Rosebud, to pa gledalci izvedo prav v zadnjem prizoru. V skladu z njegovim karakterjem in vzvišenostjo Kane svojo bolečino tako vzame s seboj v grob.

Fotografija, vizualni učinki, maska ...
Že za samo zgodbo lahko mirno zapišemo, da sodi med tiste večne klasike. A to ni edini presežek, ki ga ponuja omenjeni film. Omeniti velja izjemno fotografijo, saj je gre za enega od prvih filmov, ki je ponujal izostreno sliko tako v ospredju, sredini in ozadju slike. Zahvala gre Greggu Tolandu, ki je eksperimentiral tako z lečami kot s svetlobo. Welles je uporabil domiselne vizualne učinke, s katerimi je privarčeval veliko denarja (podobe množic ljudi ...), omeniti pa velja še zelo dobro masko (pisalo se je leto 1941!), s katero so glavni junaki prepričljivo upodobljeni skozi čas.

Pod črto - gre za enega prvih filmov, ki portetirajo uspešne ljudi iz mesa in krvi. Čeprav lahko dobijo vse, kar si poželijo, pa si z denarjem vendarle vsega ne morejo podrediti. 68 let pozneje se vsebina sliši pretirano sladka in obrabljena, a v viziji Orsona Wellesa deluje (tako v obliki zgodbe kot slike) tudi danes ...

Kratke in sladke
- Hearst je studiu RKO ponudil 800.000 dolarjev, da uniči vse kopije in nikoli ne predvaja filma. Ko so to pri studiu zavrnili, je Hearst vsem svojim medijem (revije, časopisi, radio) prepovedal, da kadar koli omenijo ta film.
- Welles in Hearst sta se srečala le enkrat v nekem hotelu. Režiser je pristopil do mogotca in mu ponudil nekaj brezplačnih kart za premiero, vendar je Hearst ponudbo zavrnil.
- Izvirnik filma je bil v 70. letih uničen, saj je zgorel v požaru v Španiji.
- Welles je moral za preobrazbo v starca na maskerskem stolu presedeti kar šest ur. Po navadi je tako vstal že ob pol treh ponoči, da je ob devetih lahko začel snemati.
- Wellesu je pri scenariju pomagal Herman J. Mankiewicz. Ta naj bi glavnino svojega dela opravil kar v bolnišnici, kjer je okreval po dolgotrajni bolezni.
- Film je na vrhu marsikatere "večne lestvice", med drugim tudi na lestvici Ameriškega filmskega inštituta (tako na lestvici z letnico 1998 kot 2007).