Avla britanske galerije Tate, znana kot Turbine Hall, s svojimi postavitvami dviguje prah in v nekdanjo elektrarno pritegne ogromne množice ljudi. Že deseto postavitev po vrsti so zaupali Poljaku, Miroslawu Balki, ki je na sredo prostorne galerije postavil 13 metrov visok zabojnik, ki še najbolj spominja na tiste, ki se uporabljajo za ladijski tovor. Obiskovalci, ki se v prostor povzpnejo po rampi, v njem ne najdejo drugega kot trideset krat deset metrov temne tvari - globlje noter, kot si upajo, temneje postaja. Postavitev How It Is (Kakor je) naj bi bila obenem osebna in kolektivna izkušnja.

Direktor galerije Vicente Todoli opozarja, da je mišljeno, da izkušnja v obiskovalcih zbudi strah in nelagodje, da pa bodo za v temi spotikajoče se in žrtve napadov tesnobe na dosegu roke kustosi z baterijami. Da se ne bi ljudje v temi preveč spotikali drug čez drugega, v galerijo spuščajo samo po šestdeset ljudi naenkrat.

Čeprav umetnostni kritiki navdušeno iščejo vzporednice med Balkovo inštalacijo in črnimi luknjami, Platonovo votlino in biblijsko kaznovanje s temo, 51-letni Poljak svoje umetnine še ni natančneje razložil. Ideja ga je prešinila pred kakim letom, med branjem istoimenskega romana Samuela Becketta, v katerem pripovedovalec v nekakšnih vicah brodi skozi neobvladljive gore blata.

Desetletje pretežno temačnih vizij sveta
Balkova instalacija je v vhodni avli nadomestila umetnino Francoza Dominiqua Gonzalesa-Foersterja, ki je v prostor postavil futuristično zaklonišče z železnimi pogradi (postavitev TH.2058 je navdahnila vizija napadenega Londona, postavljena 50 let v prihodnost). Še predtem je bilo v Turbine Hallu mogoče videti še marsikaj "nezaslišanega", med drugim spiralne tobogane nemškega umetnika Carstena Hölerja, orjaško sonce danskega umetnika Olafurja Eliassona ter ogromno razpoko v tleh, delo Kolumbijke Doris Salcedo. Balka je skušal z How it Is ustvariti diametralno nasprotje neznanskemu Eliassonovemu soncu, eni najpopularnejših inštalacij v zgodovini galerije. "Hotel sem nekaj, kar bo zbujalo čisto drugačne občutke - raziskujem meje, ne možnosti."

(Ne tako) daljni odmev holokavsta
Balka je tako v domovini kot v svetu zbudil pozornost z deli, ki namigujejo na njegovo katoliško vzgojo in na prelomne dogodke poljske zgodovine 20. stoletja, predvsem iztrebljevanje Judov med drugo svetovno vojno. Tako je med drugim iz plinskih gorilnikov naredil par plavih oči, leta 1985 pa je na temo holokavsta postavil instalacijo Spomin na prvo sveto obhajilo, v okviru katere so obiskovalci lahko lutki dečka zabadali bucike v srce. Leto pozneje je postavil kamin in ga polepil z osmrtnicami. Pri svojem delu uporablja tudi neobičajne materiale, denimo pepel, rjo, lase in milov (celo sobo je napolnil z vonjem po milu, kar naj bi v spomin priklicalo izgubljene občutke iz otroštva), ki hkrati "namigujejo na odpadke telesa" in služijo kot "kazalniki odsotnosti in izgube".