Polemike o tem, ali je bil Josip Broz - Tito malta, ki je 45 let v skorajda idilo povezovala navidez nezdružljive narode, ali navadni diktator in vojni zločinec, se zdijo zadnje čase glasnejše in ostrejše kot kdaj koli poprej. Kopanje po zgodovini je, kot kaže, pač modno in sodeč po samozavestnih televizijskih nastopih najrazličnejših "strokovnjakov" (od igralk do doktorjev francoske književnosti) je pri nas že vsakdo lahko politični komentator.
Tita nedvomno ni lahko potisniti v črno-bel okvir. Vsekakor pa je pustil pečat na 20. stoletju južnoslovanskih narodov.

Po vrnitvi v Jugoslavijo se je aktivno politično udejstoval, bil zaprt, imigriral in iz tujine sodeloval pri partijski dejavnosti v domovini. Leta 1934 je postal član politbiroja Centralnega komiteja KP-ja Jugoslavije in si nadel vzdevek Tito. Leta 1941 je kot vrhovni komandant NOV-a Jugoslavije pozval jugoslovanske narode na oborožen boj proti nacistom. Po štiriletni osvobodilni in antifašistični bitki je slavila Titova armada in velikanski doprinos Tita in njegovih partizanov v boju proti Hitlerjevemu fašizmu in nacizmu so priznali vsi veliki svetovni državniki in vojaški poveljniki.
"Kot Mojzes"
Njegovi sodelavci in očividci se spominjajo, kako so na velikih mednarodnih srečanjih državnikov telesni stražarji morali utirati pot vsem, od romunskega predsednika Čaučeska do vodje SZ-ja Brežnjeva in predsednika ZDA Forda, ko pa se je v gneči premikal Tito, so se preostali politiki pred njim spontano umikali vstran, "kot se je Rdeče morje odpiralo pred Mojzesom" (Ivan Ivanji: Titov prevajalec, 2007).
In ko je Tito vstopil v veliko dvorano na sestanku komunističnih partij v Vzhodnem Berlinu leta 1976, so vsi navzoči začeli spontano vstajati in ploskati. Pa ni on predsedoval sestanku, temveč domačin Erich Honecker, in ni šlo za kakšen domač kongres, temveč za srečanje vodij vseh vzhodnoevropskih in nekaterih zahodnoevropskih držav.

Med letoma 1945 in 1953 je bil Broz predsednik vlade in minister za zunanje zadeve, leta 1948 pa se je sprl s Stalinom glede informbiroja (Tito je zagovarjal enakopravnost med komunističnimi partijami, Stalin pa je bil za dominacijo partije SZ-ja), kar je privedlo do razkola med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo.
Leta 1953 je postal dosmrtni predsednik SFRJ-ja, podredil si je vse vzvode oblasti in postal diktator in absolutni vladar Jugoslavije.
Čas velike blaginje
Morda največje (in najmanj polemične) odlike Titu pripisujejo za njegove vodstvene sposobnosti med povojno obnovo, ko mu je uspelo mobilizirati vse državljane, narode in narodnosti v SFRJ-ju, še zlasti mladino, tako da so se v tistem času praktično čez noč zgradile železniške proge, ceste, tovarne, šole in bolnišnice.
Rezultat takega skupinskega elana pri gradnji države sta bila razvoj in, zdi se, da srečna družbena skupnost, v kateri so vsi državljani in narodi živeli dobro, z zavidljivo visokim standardom, razvitimi demokratskimi svoboščinami, s samoupravljanjem delavcev, z visoko stopnjo socialne pravice in zaščite, brezplačnim šolanjem, zdravstvom, s solidnimi plačami in pokojninami, z varnostjo v zaposlovanju, s praktično brezplačnimi sindikalnimi dopusti po vsej Jugoslaviji, s potovanji brez viz v skoraj vse države sveta itd.

Tisti, ki danes na Tita gledajo kot na človeka, ki je imel svoje hibe, a so pozitivne poteze prevladale nad njimi, se tako tistega obdobja spominjajo kot lepega. "Vsi smo radi sodelovali v paradah, vsi smo se čutili povezane, eno z državo, eno s sočlovekom - kaj takega od takrat žal nisem čutila več," pove 50-letna učiteljica K. I.
"Štafeta mladosti, mahanje z nageljni, pozdravi maršalu ... v tem smo sodelovali vsi in nikakor ni šlo pri tem za pranje možganov, kot želijo te proslave prikazati danes," pa pripomne upokojena računovodkinja A. Š.
Tito kot znamka
Tito je bil mojster PR-a, spina, marketinga in propagande s popolnim občutkom za samopromocijo, ta fenomen razlaga docent na Fakulteti političnih znanosti v Zagrebu Božo Skoko (Tito kot znamka, 2010). Maršal je znal izkoristiti TV-hiše, novinarske redakcije, mladince in pionirje, književnike in igralce, ki so mu bili vsi na voljo.
"Težko bi nekomu, ki ne bi bil pragmatični vizionar, padla na pamet ideja o plesanju med Vzhodom in Zahodom v ritmu samoupravnega socializma, v katerem so bili dopuščeni ameriška rockglasba, tuji proizvodi in potovanja po svetu, si pa lahko zaradi žalitve njegove malenkosti in partije pristal na Golem otoku," piše Skoko.

Ivan Ivanji, leta 1929 rojeni srbski novinar in pisatelj, ki je za Tita delal kot prevajalec iz nemščine, je leta 2007 napisal knjigo spominov Titov prevajalec, v kateri piše takole: "Sem zdaj, 30 let po Titovi smrti, v stanju, da o njem pišem ravnodušno in objektivno? Seveda sem obvezan, da o njej dvomim, a obdobje Titove vladavine je najbolj zrel, najbolj zdrav del mojega bivanja na zemeljski obli."
Ivanjemu pritrjuje tudi bosanski književnik Abdulah Sidran: "Tudi če bi bilo danes stokrat boljše, kot je, bi bilo še vedno stokrat slabše, kot je bilo pod Titom!"
Pogreb za kralja
Leta 1961 je Broz z Gamalom Abdelom Naserjem in Džavaharlalom Nehrujem ustanovil Gibanje neuvrščenih, ki je imelo po vsem svetu ogromno privržencev, še zlasti v državah v razvoju. Gibanje je znatno prispevalo k razoroževanju in ohranjanju miro po svetu, kot tudi k dekolonizaciji in neodvisnosti manjših narodov.

V zadnjem desetletju pred smrtjo je trpel za Parkinsonovo boleznijo in sladkorno boleznijo, 4. maja 1980 pa je umrl v kliničnem centru v Ljubljani za posledicami gangrene. Na njegov pogreb je prišlo kar 1.208 uglednih državnikov in 123 državnih delegacij z vsega sveta ter velja za največji državniški pogreb vseh časov. Revija Time je Tita, ki je že med svojim življenjem postal mit, uvrstila med 100 osebnosti, ki so zaznamovale 20. stoletje.
Jugonostalgiki in ostri kritiki
Ne le njegove vojaške sposobnosti med 2. svetovno vojno in ne le njegovo združenje ljudi pri povojni obnovi, pri Titu je impresivno (in danes praktično nepredstavljivo) predvsem to, da mu je pod parolo bratstva in enotnosti uspelo 35 let držati skupaj narodnostno, jezikovno in veroizpovedno mešani kotel, imenovan Jugoslavija. Po njegovi smrti so napetosti med narodi priplavale na površje in v končni fazi pripeljale do vojne na Balkanu.
Nekdanji dopisnik za BBC Martin Bell v analizi maršalove zapuščine ugotavlja, da je danes spomin na Tita deljen. 30 let po njegovi smrti se mnogi pripadniki nekdanjih jugoslovanskih narodov (tudi Slovenci) še vedno opisujejo kot "jugonostalgiki". Jugoslavija je bila v času Tita ena izmed vodilnih držav v gibanju neuvrščenih, bila je znana in spoštovana po vsem svetu.
Pa je bil Tito res "apostol miru", za kar ga je proglasil nekdanji grški premier Giorgios Papandreu, ali pa je bil le človek, ki je izkoristil trenja med dvema blokoma, da se je promoviral zkot nevtralni vodja na stotine držav tretjega sveta, se sprašuje Skoko. Tita nasprotniki danes označujejo za največjega vojnega zločinca tega prostora, ki naj bi bil odgovoren za smrt na tisoče nesomišljenikov.
Pero Simić, srbski publicist, ki je lani napisal knjigo Tito, skrivnost stoletja, je na včerajšnji okrogli mizi v Muzeju novejše zgodovine Tita tako okrivil sodelovanja v treh zločinih (v 1. svetovni vojni pri zločinih v zahodni Srbiji, pred drugo svetovno vojno pri izginotju 800 jugoslovanskih komunistov in pri povojnih pobojih). Če so zločini obstajali, je pragmatični Zahod pred njimi mižal, saj je Tito predstavljal tamponsko območje med Sovjetko zvezo, za seboj pa je imel kakšnih sto siromašnih držav, ki jih je fasciniral s svojo močjo, vplivnostjo, razkošjem in povezavami.
"Primerjanje Golega otoka z Auschwitzem priča o katastrofalnem nepoznavanju tistega, kar se je dogajalo v nemških koncentracijskih taboriščih, preprosto ne morem razumeti, kako lahko nekomu pade na pamet, da vleče vzporednice med enim in drugim," na očitke, da je bil Goli otok Titov Auschwitz, odgovarja Ivanji.
Iz Jugoslavije v EU
Precej je tudi ljudi, ki prav Tita krivijo za vojno, zaradi katere je 11 let pozsneje razpadla Jugoslavija. Sanje o enotni Jugoslaviji so se podrle pod pritiskom novega nacionalizma in najhujše bitke med vojno so se na Hrvaškem bile prav na Avtocesti bratstva in enotnosti, v Bosni pa na Mostu bratstva in enotnosti v Sarajevu.
Titova legenda je zbledela zelo hitro in do danes je ostala le še peščica kipov in ulic, imenovanih po njem. Zlasti v BiH-u, ki ga je vojna najbolj prizadela, bratstva in enotnosti danes ni več videti, le razdeljenost. Muslimani, Hrvati in Srbi, vsak zase.
30 let po smrti Josipa Broza - Tita njegova zapuščina ne daje mnogo razlogov za slavje, razen tega, da so vojne končane. Napetosti in zamere pod površjem balkanskih držav še vedno tlijo, obenem pa čakajo na vstop v EU in vrnitev v "skupni nacionalni prostor", ki ga niso imele vse od Titove smrti in zloma Jugoslavije.