"Savaki. 182 cm. 58 kg. Krvna skupina: 0." Napis na transparentu pred enim izmed takih lokalov, ob njem pa promocijska fotografija fanta, ki bolj spominja na prosojno človeško ribico kot na moškega, za katerega bi bil pripravljen plačati na tisoče dolarjev za eno noč.
Tudi sicer izbor ni ravno po okusu Zahodnjakinj - "gostitelji", kar je zelo politično korekten izraz za neke vrste prostituta, so si za lepotni ideal očitno vzeli žensko gladek obraz, pobeljeno pričesko iz zlate dobe Bon Jovija in opravo, ki variira med elegantno obleko in rockerskim imidžem Mötleyja Crüa (odvisno, ali se odločite za pridnega fanta ali "bad boya").

Čeprav bi iz "naprednega" opisa sklepali, da gre za novotarijo, se je prvi host bar (v prostem prevodu gostiteljski bar in zgrajen delno na japonski tradiciji gejš) odprl v japonski prestolnici že davnega leta 1966. Takrat jih je bilo po Tokiu okoli 200, za noč zabave brez spolnih uslug pa bi morali odšteti okoli 500, 600 dolarjev.
Tovrstni klubi, ki seveda obstajajo tudi v ženski različici, so namreč namenjeni predvsem - pogovorom. Razumeti japonsko kulturo, japonski svet fetišev in japonski svet (pogosto sprevržene) erotike je sicer Zahodnjakom precej težko. Ti klubi ponujajo vpogled v ta svet in so svojevrstni antropološki fenomen. Izvirali naj bi iz nezmožnosti Japoncev zares poslušati ženske težave ter iz ženske želje skrbeti za moškega in biti ljubljena. Kar, sklepam, izvira iz japonske kapitalistično naravnane, hiperindustrializirane družbe, v kateri izmozgani poslovneži dnevni odmerek spanca dobijo kar na podzemni železnici, za postranske zadeve, kot so zveze, pa jim kaj dosti ne ostane.

Preizkus tolerance na alkohol
Stranke v moških host klubih so po navadi žene bogatašev, ki so to lahko privoščijo, ali pa ženske, ki delajo kot "hostese" v ženski različici host klubov. Te ženske namreč njihov poklic tako zaznamuje, da težko najdejo partnerja, zato jim pravzaprav ne preostane druge izbire, kot da se po moško družbo napotijo - no, čez cesto v Kabukiču. "Gostitelji", stari tam nekje med 18 in 26 in z umetniškim imenom, se nato z njimi pogovarjajo, se spogledujejo in jim točijo pijačo - ki jo same plačujejo.
Ne glede na to, ali gre za žensko ali za moško različico lokala, pa je sposobnost pitja tu skorajda ena izmed pogojev za službo. Kar je za proti alkoholu neodporne Japonce kar težka naloga. Dober gostitelj je tisti, ki pripravi stranko, da v klubu čim več spije, kar doseže s tem, da pije z njo. Da bi lahko ohranil glavo trezno (beri: spil čim več dragega japonskega žganja), zvečer večkrat obišče toaleto, kjer si s prstom v usta pomaga k večjemu konzumiranju alkohola.

Nezakonite delavke z Zahoda
Ne zgodi se tako redko, da dekleta v enem večeru spijejo več, kot lahko plačajo (samo steklenica šampanjca vas lahko stane 25.000 dolarjev), dolg pa nato odplačujejo z delom v enem izmed takih lokalov. Prav tako niso neobičajne težave z alkoholom, ki jih razvijejo gostitelji in gostiteljice. Veliko težavo za oblasti - in črn madež za Japonsko - so predstavljale tudi mlade tujke, ki so "gostiteljstvo" videle kot lahek vir zaslužka v dragi Japonski. Ker delovnega vizuma ni tako lahko pridobiti, so mnoge zaposlovali nezakonito.
Na to sporno vprašanje sta najbolj boleče opozorila primera avstralske hostese Carite Ridgeway, ki je bila leta 1992 na plačanem zmenku omamljena in ubita, in Britanke Lucie Blackman, ki jo je leta 2000 stranka ugrabila, posilila in umorila. Leta 2007 se je japonska vlada strogo lotila klubov, ki so zaposlovali tujke nezakonito, zaradi česar so bili številni primorani svoja vrata zapreti.

Rezervirana steklenica
Vpogled v svet hostess barov (oziroma snack barov, kot jim tudi pravijo) nam je odprla trojica tujih učiteljev angleščine, Američan in dva Avstralca, v Fukušimi, ki je po večerji in nekaj pijačah v benignem havajskem baru z umetnimi palmami in peskom sklenila, da moramo spoznati "pravo Japonsko". Okoli 40 evrov je bila samo vstopnina za "Chocolat", snack bar v drugem nadstropju ene izmed stavb v središču Fukušime, v katerem je trojica deklet za nekaj mizami zabavala stranke.
Vsaka izmed rednih strank ima v baru rezervirano svojo steklenico šočuja (tip japonskega žganja iz riža, krompirja ali ječmena) ali viskija, ki jo še dodatno preplača. Rezervirana steklenica pomeni tudi rezervirano "gostiteljico".

Dekleta se nato z moškimi spogledujejo, z njimi pojejo karaoke, se jim pustijo, da jih sem in tja zagrabijo za zadnjico - če le ni preveč očitno - zaplešejo z njimi in jih poslušajo. Ker bojda njihove žene tega ne znajo. Z ženskimi gostjami pravzaprav ne vedo dobro, kaj bi, razen, da se jim dobrikajo in jim točijo alkohol.
Tam okoli treh ponoči te prijazno vržejo ven, se postavijo pred izhod z usklajeno držo na visokih petah in s kratkimi krilci ter ti pomahajo v slovo s tistim lutkastim nasmeškom. Kljub temu, da ima omenjena trojica dekleta oziroma žene in otroke, vedo, da se bodo vrnili.

Tanka črta med poslušanjem in prostitucijo
Kje se meja "gostiteljstva" konča in preide na področje de facto prostitucije, pravzaprav ni popolnoma pojasnjeno. "Gostitelji" namreč načeloma ne prodajajo svojih teles - je pa res, da ko imaš enkrat redno stranko (pa naj gre za moškega ali žensko), to lahko pomeni tudi nakupovanje z njim/njo, izleti z njim/njo in - seks. Če je gostitelj(ica) za, t. i. ljubezenskih hotelov v rdečih četrtih, kjer najdemo tudi večino host barov, ne manjka.

Host bari sicer niso omejeni zgolj na Japonsko - najdemo jih tudi v nekaterih drugih vzhodnoazijskih državah, na Havajih, Guamu in v Kaliforniji. Na havajskem otoku Oahu, kjer leži Honolulu, je približno polovica tamkajšnjih 300 barov registriranih kot "hostess" barov, vodijo in zaposlujejo pa Korejce. Prav Južna Koreja je tista, ki se zadnja leta z naglo gospodarsko rastjo in kapitalizma najbolj odpira t. i. host barom za ženske.
Nedavni BBC-jev prispevek na temo južnokorejskih host barov poudarja, da ženske, ki zahajajo vanje, niso (nujno) videti, kot da bi morale plačevati za moško družbo. A, kot pove novinarju brezhibno urejena sogovornica, ima tako več izbire, več pozornosti in - ključno - več nadzora. Zaposleni povedo, da je potek večera popolnoma odvisen od njihove odlične presoje stranke. V eni uri pogovora tako že izvedo, koliko zasluži, kaj počne in do kam daleč je pripravljena iti.
Seksa, tako kot na Japonskem, ni na "jedilniku", a je med vrsticami razbrati, da ta možnost vedno obstaja.