Za razstavo Vitez, dama in zmaj – dediščina srednjeveških bojevnikov, ki je na ogled v Narodnem muzeju, je bila nominirana za Plečnikovo medaljo za aktualno realizacijo. Zanimiva predstavitev kompleksne teme, kot so jo ocenili v nominaciji, opomni, da dediščina še kako živi tudi v današnjih 'samoumevnih' časih. Razstava, ki z vzporejanjem nekoč cenjenih viteških vrlin in dogajanja v današnjem svetu, nevsiljivo spodbuja k razmisleku o aktualnosti vitezov, bo odprta še do 25. oktobra. Z arhitektko pa smo se pogovarjali o izzivih, s katerimi se trenutno pri nas soočajo pogosto spregledani postavitelji oziroma oblikovalci razstav.
Ravno ljubezen do zgodb je Sanjo Jurca Avci spodbudila, da je ob študiju arhitekture zavila tudi na AGRFT ter se ukvarjala s scenografijo in kostumografijo. Bila je prva na Fakulteti za arhitekturo, ki je diplomirala iz te teme. Pozneje se je med bivanjem v Londonu pobližje srečala še z oblikovanjem muzejskih razstav.
Kot scenografka in kostumografka je v Veliki Britaniji sodelovala z Royal Shakespeare Company in t. i. fringe gledališči The Traverse ter londonskim Lumiere & Son. Tudi na področju razstav je svoj pečat pustila v tujini - v Dublinu je kot projektni vodja za Event Communications oblikovala stalno razstavo v Katedrali sv. Patrika in v muzeju Chester Beatty. Doma pa lahko njeno prevajanje zgodb v prostor spremljamo med drugim v muzeju lipicanca Lipikum, na stalnih razstavah Odsevi daljnih svetov v SEM-u in Krščanstvo na Slovenskem v samostanu Stična, oblikovala pa je tudi začasno razstavo Emona: mit in resničnost v MMGL-ju, nekaj razstav v Slovenskem lovskem muzeju ter butično razstavo za zasebnega naročnika. Ne glede na to, ali gre za gledališki ali muzejski projekt, verjame v jasnost, močne poteze in razumljivo sporočilo, kot nosilce vsebine pa vključuje vse od barve in materiala (v primeru razstave o vitezih sta to kovina in verižnina) do svetlobe.
Kriza se pozna, projektov je manj, saj muzeji in galerije ob manjših razpoložljivih sredstvih varčujejo najprej prav na takšnih področjih, a Sanja Jurca Avci ostaja optimistična in v prihodnje pričakuje kar nekaj velikih projektov.

Kaj so glavni izzivi, s katerimi se trenutno soočate oblikovalci razstav?
Zlasti pri nas se poskušamo predvsem izkopati iz klasičnega oblikovanja razstav in pritegniti današnjega obiskovalca, ki živi s hitrim tempom. Zato muzej ne more biti nekaj, kar zahteva zgolj počasen korak. Za tistega, ki ga razstava v vsakem primeru pritegne, to ni težava, treba pa je misliti tudi na obiskovalca, ki si reče, da bo razstavo pogledal v desetih minutah. Zanj mora biti razstava vizualno privlačna in lahko berljiva. To moramo zagotoviti tudi s tistimi izraznimi sredstvi, ki jih je obiskovalec vajen od zunaj, zato mora biti vključena tudi multimedija. Škoda se mi zdi, da muzeji samevajo in prepričana sem, da je tudi ljudi, ki sicer vanje ne zaidejo, mogoče pritegniti k obisku.
Menite, da je treba manjši obisk muzejev in galerij, kot bi si ga ustanove morda želele, pripisati zgolj vsesplošnemu slabemu zanimanju za kulturo in dediščino ali je treba razlog iskati tudi v premalo intenzivnem trudu, da uspešno nagovorijo obiskovalce?
Absolutno je tudi zadnje razlog, čeprav moram reči, da se muzeji tega počasi začenjajo zavedati. Zlasti nekateri pri nas so na tem področju že zelo uspešni, drugi pa to še postajajo. Poleg tega pa je zmeraj dobro v muzej pritegniti ljudi z dodatnimi dejavnostmi, pa naj bodo to delavnice, tematska predavanja na teme znotraj razstave, ali kaj drugega. Občutek imam, da predvsem promocija teh vsebin še vedno ni najboljša.

Kolikokrat se zgodi, da vam začetno vizijo načrtovane razstave 'pokopljejo' razpoložljiva finančna sredstva?
Moram reči, da mi zaradi izkušnje z delom v tujini, kjer se denar vedno zelo natančno razporeja in vedno vemo, koliko ga imamo na razpolago, ni težko z malo sredstvi narediti veliko. To mi je kvečjemu izziv. Zelo rada pa že od začetka vem, koliko je tisto malo sredstev, v okviru katerih lahko delam in se ne režejo naknadno. Po drugi strani pa se je pri postavljanju razstave Lipikum zgodilo, da so zaradi določenih razlogov izrazito znižali sredstva, pa mi to ni predstavljalo težave, saj sem imela zelo jasno vizijo, kaj mora razstava povedati.
Zelo pomembno je, da ima vsaka razstava sporočilo, ki se ga lahko zaobjame v enem stavku. Če je to sporočilo vodilo pri vseh odločitvah, bistvo postavitve na koncu ni izgubljeno tudi ob morebitnem rezanju sredstev.
Arhitekt Mark Leslie iz Dublina je na nedavnem Muzeoforumu predstavil delo svojega podjetja Martello in zares impresivne postavitve ter projekte. Tudi sami ste imeli precej stika s tujino. Kako ob tem ocenjujete razstave v Sloveniji, so primerljive s projekti v tujini?
Ogromna razlika so ravno sredstva. V tujini velja, da se pod 1.000 evrov na kvadratni meter ne da nič narediti. Osebno v Sloveniji še nisem delala razstave, kjer bi imeli na razpolago dosti več kot 700 evrov na kvadratni meter, kar pomeni, da je treba biti še bolj ustvarjalen. Sicer pa se mi zdi, kot sem že prej omenila, da večje finance ne pomenijo nujno tudi prednosti. Včasih lahko to pomeni, da si že kar malo izmišljuješ, kaj bi se še dalo narediti, čeprav si je po drugi strani občasno res sijajno dati duška. Gospodu Leslieju sem, denimo, zavidala predvsem to, da ima v biroju vse veje ustvarjalcev. Sama si prizadevam, da bi vsaj z grafično oblikovalko delali v istem prostoru, a nama to ves čas ne uspeva. Naj poudarim, da bi bilo dobro, da bi bili multimedijski izvajalci vedno zraven, to je nekaj, kar Leslie ima.

Pri njihovih projektih je razviden poudarek na multimediji, morda celo za kanček več, kot je po mojem mnenju za vsebino zares potrebno. Ko sem delala v Londonu, je bil na primer prisoten tudi režiser, ki je prispeval filme, zato so bile njegove razstave osnovane okrog njih, jaz kot arhitektka prispevam kaj drugega, če je nekdo dobro podkovan v oblikovanju luči, se bo to njegovim razstavam seveda poznalo. Če se vrneva k vprašanju. Da, mislim, da dobre razstave pri nas lahko postavimo ob bok tistim v tujini.
Je postala multimedija nepogrešljiv element kakovostnih razstav?
Mislim, da res. Seveda če ni nobenega razloga, da bi to uporabili, potem raje ne. Če pa želiš denimo povedati ogromno količino podatkov, pa ne želiš, da jih je obiskovalcu predstavljenih preveč naenkrat, je multimedijski pristop krasna rešitev. Novost na tem področju, ki je v tujini v muzejih že kar doma, je t. i. oplemenitena resničnost. Mislim, da to res lahko obogati razstavo. A se da to storiti tudi na enostavnejše, že usvojene načine: pri neki majhni razstavi, ki sem jo delala za zasebnega lastnika, sem na pomoč poklicala dramatika, ki je napisal dialoge. Posneli smo jih z dobrimi igralci, režiserjem, zvočnimi učinki in vsebina je tako lahko čisto drugače zaživela. Precej razmišljam tudi o spletni povezavi s podobnimi muzeji ali mesti, ki to vsebino podpirajo. Da bi se še tako odpeli iz lokacije, v kateri smo, in spoznali, doživeli še veliko več. To sem pred leti že predlagala, ampak do zdaj še nekako ni zares zaživelo. Tehnologija seveda prodira tudi v muzeje.
V Sloveniji smo tudi že vključevali uporabo tridimenzionalne projekcije, a se je na koncu izkazala tako draga, da bi bila v sklopu celotnega projekta njena uporaba zares neupravičena. Vedno je treba gledati celoto in se vprašati, ali bo učinek odtehtal vložek.

Katere razstave vam predstavljajo največji izziv?
Likovne razstave še nisem postavljala. Bi jo z veseljem, ampak jo običajno v galerijah postavijo kar sami ali pa to razumljivo še raje storijo umetniki. Tudi naravoslovne še nisem oblikovala. Verjetno mi najbolj ležijo zgodovinske, arheološke postavitve, ki se vežejo na dediščino. Tam se morda najbolj ponuja zgodba, ki se mi zdi bistvena in jo imam tako rada.