41-letni Golubović se je občinstvu na Liffu v teh dneh predstavil s Krogi, filmom, ki je med preostalimi nagradami pobral za srbski vojni film tudi morda zanj najpomembnejšo – nagrado občinstva na filmskem festivalu v Sarajevu.

Krogi so pretresljiv, izjemen film, sestavljen iz več zornih kotov vseh vpletenih v resnični dogodek leta 1993, ko so srbski vojaki ubili enega svojih, 27-letnega Srđana Aleksića, ker se je ta postavil za muslimanskega sokrajana. Film je iskrena, brezkompromisna in ganljiva študija človeške narave (pa tudi srbske trme), ki postavlja ključno vprašanje – se poštenje izplača? In kakšne posledice ima za glavne akterje leta po koncu vojne?

Kroge so nekateri v Srbiji označili za "protisrbski film", vojni veterani so pozivali k njegovemu bojkotu, na kar je Golubović, ki ne varčuje s kritikami na račun srbske oblasti in družbe, odgovoril, da sam meni, da zgodba o Srđanu Aleksiću pravzaprav Srbe predstavlja v najboljši mogoči luči. "To ni prosrbski, ni probošnjaški in ni prohrvaški film. To je človeški film," je odločen.

Balkanski prostor je prav gotovo močno zaznamovan z vojnami in vsemi travmami, povezanimi z njimi. Je v taki situaciji sploh mogoče posneti dober balkanski film brez vojnih referenc?
Mislim, da je. Po eni strani se mi zdi naravno, da je vojna še vedno tema v kar precejšnjem številu filmov s prostora nekdanje Jugoslavije, predvsem BiH-a, Srbije in Hrvaške, ker je vojna najpomembnejši dogodek, ki se nam je pripetil v novejši zgodovini. Po drugi strani pa imamo veliko socialnih tem, ki so danes pomembne in ki nimajo neposredne povezave z vojno, so pa vseprisotne na prostoru celotnega Balkana v tem nekem novem, bolj ali manj divjem neoliberalnem kapitalizmu – v Sloveniji in na Hrvaškem v manjši meri, v BiH-u in v Srbiji pa v večji. Mislim, da je ogromno tem, ki so blazno aktualne in ki se ne tičejo vojne in teme, ki imajo s svojo univerzalnostjo na neki način zelo veliko referenc na teme, ki zadevajo kogar koli v Evropi.
V konkurenci za oskarje sta dva filma iz nekdanje Jugoslavije, ki sta močno zaznamovana z vojno - srbski kandidat so Krogi, hrvaški pa Halimina pot, ki je za las ugnala še en tak film, Obrambo in zaščito. Bosanci so po drugi strani izbrali Epizodo v življenju zbiralca železa Danisa Tanovića, ki mu je bila sicer vojna tematika vedno blizu, pa čeprav ne v tem filmu. Se da potegniti kake vzporednice ali razlike med temi filmi?
Halimine poti nisem gledal, tako da o tem filmu ne vem kaj dosti, mi pa je bila Obramba in zaščita zelo zelo všeč kot tudi Epizoda v življenju zbiralca železa. Kroge ter Obrambo in zaščito se da povezati, ker oba filma obravnavata Bosno, se ukvarjata s specifično mentaliteto tamkajšnjih prebivalcev ter se ukvarjata s konfliktom, ki izvira iz preteklosti, a na neki način traja še danes. Podobnost torej je, a naravno je, da se ukvarjamo s podobnimi temami. Osebno upam, da bo vojnih filmov v prihodnje manj in da bodo prevladovale socialne teme in teme, ki zadevajo povsem običajnega človeka v specifičnem obdobju.
Filmi in umetnost na splošno bi bili sicer lahko tudi način sprave s preteklostjo, mar ne?
Mislim, da je film takoj za glasbo tista vrsta umetnosti, ki najhitreje povezuje ljudi in izvablja emocije iz njih. Glasba je bila prva, ki je podrla pregrado vseh balkanskih vojn in že dolgo številni srbski glasbeniki igrajo na Hrvaškem, hrvaški in bosanski pa v Srbiji itd. Glasba je bila tu prva, pri čemer pa glasba sodi v področje zabave in ne kulture. Kultura ima precej resnejši in celovit cilj. Kultura si lahko tudi precej resneje prizadeva za spravo, film pa je po mojem mnenju nekako najpomembnejši. Mislim, da je zelo pomembna koprodukcija, ki obstaja na področju držav nekdanje Jugoslavije, ker gre za zgledno sodelovanje, poleg tega pa je za nas filmarje pomembna vzpostavitev nekega edinstvenega skupnega trga in kulturnega prostora, ki privede do tega, da je srbska Parada zelo gledana na Hrvaškem, Duhovnikovi otroci pa v Srbiji.

Pa je v Srbiji, v Bosni in na Hrvaškem sploh mogoče pozabiti na vojno in na vse sovraštvo? Če pogledamo samo primer dvojezičnih tabel v Vukovarju, se zdi, da ne gre najbolje …
Veste, kako je s tem – tu gre za vprašanje manipulacije. Mislim, da gre pri običajnih ljudeh ta stvar precej hitreje in lažje. Situacija v Vukovarju je nedvomno zanimiva tema, pri čemer pa gre za neko obliko politične manipulacije. Ko se politiki spravijo manipulirat s čustvi ljudi, se jim to po navadi vrne kot bumerang. Mislim, da se dejansko stvari spreminjajo, veliko težavo pa predstavlja to, da določene družbe - tako v Srbiji kot tudi na Hrvaškem in v BiH-u - same sebi niso razjasnile, kje so delale napake in krivice. V Srbiji se je o tem veliko govorilo ob prijetju Mladića in Karadžića, mislim pa, da se jim ni pojasnilo samo bistvo težave. Da sta bila Mladić in Karadžić čistokrvna zločinca, ampak se je to nakazovalo samo implicitno, kar je po mojem mnenju slabo. In Krogi se ukvarjajo prav s temo dešifriranja zgodovine in resnim pogovorom, kaj se je zares zgodilo takrat. Tako da brez tega prave sprave ni. Bodo pa manipulacije in provokacije obstajale vedno – vsaki vladi in vsaki oblasti odgovarjajo neke vrste turbulence na osnovi nacionalnosti, ker je to dejansko način, da se – vlada.

V Vukovarju še vedno na vsakem koraku visijo portreti hrvaških vojnih zločincev s pripisom "Vojni heroj, ne zločinec!" …
Točno tako. Vukovar je odličen primer. In tu obstaja manipulacija tako z ene, kot z druge strani. Vedno je tako. Tako eni kot drugi so sveto prepričani, da imajo prav. Najhuje pa je, da ne eni ne drugi nimajo prav in da je resnica vedno nekje vmes. Ampak tako so se stvari manipulirale že od nekdaj, menim pa, da je proces normalizacije življenja šel zdaj predaleč. Položaj je zdaj povsem drugačen, čas celi rane.

V Krogih igra Hristina Popović, ki smo jo videli že v Paradi, filmu, ki ni ravno najboljša reklama za strpnost v Srbiji. Potem smo imeli še Klip, ki prikazuje brezciljnost in zdolgočasenost srbske mladine, malo podoben je bil tudi Tilva Roš, potem pa je tu še Srbski film. Kaj nam lahko ti filmi, ki so vzbudili veliko pozornosti v tujini, povedo o sodobni srbski družbi?
Dajejo zelo točno diagnozo srbske družbe. Žal srbska družba je netolerantna, mladina pa brez kompasa in obglavljena, vlada pa popolna moralna anarhičnost in popolna devalvacija moralnih vrednot. Tako da je srbska družba na splošno kot kura brez glave, kot da je izgubila kompas in udarja na vse strani. Tako da vsi omenjeni filmi, poleg njih pa morda še Beli, beli svet Olega Novkovića na precej dober način odražajo družbo. Filmi so vedno dobra slika neke družbe, zato tudi politiki teh filmov pogosto ne marajo, ker ti filmi pišejo zelo točne diagnoze.
Kot producent ste sodelovali pri Klipu in Življenje in smrt pornobande, filmih, ki sta v zadnjem času navduševala kritike. Kot režiser žanjete uspeh tako zdaj s Krogi kot pred leti s Pastjo in Absolutnih sto. Imate kakšen poseben talent za prepoznavanje potencialnih uspešnic?
Pa nimam, če povem po pravici (smeh). Tip filmov, s katerim se ukvarjam jaz in moja producentska hiša, ni komercialen, tako da razen mojega prvenca, Absolutnih sto (samo v Srbiji 200.000 gledalcev), ni imel noben velike gledanosti. Past je imela 50.000, Krogi malo več kot 20.000, Klip in Življenje in smrt pornobande pa zelo malo, od 10. do 12.000. Tako da v tem smislu se ne podpisujem pod uspešnicami, imam pa privilegij, da imam pri svojem delu na fakulteti priložnost spremljati delo mladih ustvarjalcev in odkrivam nova imena med študenti, ki imajo potencial delanja zanimivih, sodobnih filmov.
Maja Miloš (režiserka in scenaristka Klipa, lanskega dobitnika vodomca na Liffu) dela kaj novega?
Maja Miloš piše novi scenarij, ampak film še ni blizu.
Tu v Sloveniji se radi pritožujemo nad slovenskimi filmi. Zdi se, kot da jih postavljamo v neko posebno, avtomatsko slabšo kategorijo. Kako na domačo produkcijo gledajo Srbi?
Srbi so imeli vedno radi domačo produkcijo. Zelo radi. Se pa je to spremenilo in imamo zdaj novo situacijo, v kateri je določen del srbske javnosti malce proti srbskemu filmu, še posebej proti tem filmom, ki jih delamo mi in imajo uspeh na festivalih, ker obstaja velik konflikt med avtorskim, umetniškim filmom in komercialnim filmom, po drugi strani pa se snemajo filmi, kot je Montevideo, ki imajo komercialni uspeh. Osebno mislim, da je dobro, da obstajajo in eni in drugi ter da je dobro, da se snemajo in financirajo tako filmi z velikim finančnim uspehom kot tudi tisti, ki imajo uspehe na festivalih. V javnosti se je ustvarila napačna percepcija srbskega filma in podcenjevanje uspehov, ki jih žanje srbski film, pa ne vem, zakaj, ker jaz resnično verjamem, da je Srbija v zadnjih letih posnela nekaj zares dobrih filmov in da je srbska filmografija kljub vsem ogromnim finančnim težavam zelo žilava in dejavna.
Srbski filmi so v vzponu, ironija pa je, da je srbsko ministrstvo za kulturo istočasno, ko vi pobirate nagrade za Kroge, odločilo, da v letošnjem proračunu ne bo sredstev za film. Vi ste na to v nedavnem intervjuju rekli, da kultura srbskim politikom ne pomaga v boju za rejtinge, zato je zadnja stvar, ki bi jih zanimala. Srbija da je postala ena sama velika oglaševalska agencija za rejting politikov, politiki pa da ne marajo sodobne umetnosti, ker je ta družbenokritična. Pomeni to, da je Srbija spet storila korak nazaj?
Seveda. Srbija je storila ogromen korak nazaj. Srbija je na splošno država, ki gre korak naprej, korak nazaj. Pa dva koraka nazaj in korak naprej. Nenehno se vrti v krogu. Mislim, da je trenutno v velikem koraku nazaj, v vsakem smislu – gospodarskem, političnem, na ravni strpnosti, na področju prepoznavanja lastnih težav in napak, pri čemer je kultura samo ena izmed stvari. Politikov kultura ne zanima, menijo, da kultura ni nekaj, kar bi jim lahko dvigovalo rejtinge. Mislim, da se skoraj vsakemu politiku v Srbiji trenutno zdi pomembneje, da se pojavi na koncertu lepe Brene ali Cece, kot pa da pride na premiero neke gledališke ali filmske predstave, ker menijo, da so njihovi volivci na koncertu, ne pa na kulturnih dogodkih. Kar je verjetno povsem res. A ob tem pozabljajo, da je njihova obveznost, poleg tistih drugih stvari, tudi da ustvarjajo neko javno mnenje, javno stanje duha v tej državi. Ampak očitno imamo nesrečo s politiki, ki niso dorasli tej nalogi in resnično ne marajo kulture. To pa zato, ker ljudje, ki se ukvarjajo s kulturo, kot denimo jaz, radi tudi povejo, kar si mislijo, in so zelo družbenokritični. Po drugi strani pa, kar je fenomen povsod, tisti, ki se ukvarjajo s kulturo, zelo dobro vedo, kako formulirati in pokazati vse anomalije družbe. Tako da, ko gre za kulturo, politikom bolj odgovarjajo pocukrane komedije in romantične zgodbice, ki pa dejansko dajejo lažno sliko o tem, kdo smo, kaj smo in kaj se z nami dogaja. Mislim, da je srbska družba trenutno v velikem koraku nazaj, preprosto zato, ker ni pripravljena sprejeti pomanjkljivosti in skuša stalno podati neko olepšano sliko sebe.
Krogi načenjajo zelo pomembno vprašanje – smo pripravljeni popolnoma nesebično postaviti svoje življenje v nevarnost, da pomagamo neznancu – še več, neznancu, ki je v vojnem stanju naš sovražnik. In ali se to zares izplača. Kaj menite, se izplača?
To je težko vprašanje in nisem prepričan, kateri odgovor tu je pravi. V principu je vsaka smrt velika tragedija in je to zelo težko reči. Ampak vseeno mislim, da se na neki način izplača. Zanimivo mi je bilo, ko je Rade, oče Srđana Aleksića, rekel, da če Srđanovo dejanje rodi nova dobra dejanja in dela nas boljše ljudi, je ta grozna tragedija zanj manj grozna. Tako da jaz verjamem, ko neko dobro delo nekoga prebudi in v njem prebudi željo biti boljši človek, ima smisel. Da zlo rodi novo zlo, to vemo in to je vedno tako. Po drugi strani pa dobro ne rodi vedno dobrega. Se pa včasih zgodi, da. Verjamem, da je smisel v tem, da si dober človek in da je to edini smisel človeškega obstoja. Včasih je to precej težje, a je edini način.

Predvidevam, da ste za ta film veliko raziskovali. Vas je kaj res presenetilo, šokiralo v tem procesu raziskave in pogovorov z ljudmi, vpletenimi v primer Srđana Aleksića?
Pa, nič me ni pretirano presenetilo ...
Ste že vsega hudega vajeni?
(Smeh) Je pa zanimivo vprašanje. Tisto, kar je pri vsem tem zanimivo, je to, da ko sem govoril s Srđanovimi prijatelji in nekaterimi tisti, ki so bili dogodku priča ali so zanj slišali, vedno dobiš nekakšno rašomonsko sliko. Vedno dobiš zelo različne in nasprotujoče si različice tega, kaj se je zares dogajalo. In zame je bilo to presenetljivo, ker se zaveš, da je to v človeški naravi. Da vsako stvar človek vidi, kot si želi, da jo vidi, ne pa tako, kot se je res zgodilo. In prav zaradi tega sem se odločil posneti film, ki ima več takih zgodb, in dal vsakemu izmed protagonistov priložnost, da pove svojo stran. Prav zato, ker sem med raziskovanjem dojel, da so zgodbe o tem, kaj se je tu dogajalo, povsem različne. Seveda, na koncu prideš do resnice, kaj se je zares zgodilo in mislim, da je samo bistvo Srđana Aleksića v filmu najbližje tistemu, kar se je zares zgodilo.

Kateri film je za vas osebno najboljši balkanski film o vojni?
Zelo sta mi všeč dva filma – srbski Ordinary People Vladimirja Perišića in Crnci hrvaških režiserjev Zvonimirja Jurića in Gorana Devića. Oba sta nastala istega leta, 2009, in se vrtela skupaj na kopici festivalov, in zame sta najboljša balkanska vojna oz. protivojna filma. Ker se z ene in druge strani, s srbske in hrvaške, zelo pogumno in ostro ukvarjata s posledicami vojne in naravo zla v vojni. Sta zelo kritična in pogumna v odnosu do družbe, govorita pa o zločinih, ki so se dogajali znotraj te družbe. In oba filma sta se globoko poglobila v analizo srbske oz. hrvaške družbe in nepripravljenosti obeh teh družb, da popolnoma in dokončno pogledata resnici v oči. Prav zato pa oba filma, tako v Srbiji kot na Hrvaškem, nista bila sprejeta tako, kot mislim, da bi morala biti.
Ste slučajno gledali V deželi krvi in medu Angeline Jolie? Vedrana Rudan je bila zelo jasna, kaj si misli o Američanih, ki prihajajo na Balkan in snemajo zgodbe o balkanskih divjakih …
Nisem gledal. Ne zato, ker bi imel neki ideološki odpor do tega, ampak me nekako ni privlačil, ker sem nekako predpostavljal, da gre za poenostavljeno različico tega, kar se je zgodilo, in da je to malce nekvalificiran pogled iz zunaj. Tako, da ne občutim niti kake jeze zaradi tega, kar je posnela Joliejeva, ker ima vsak pravico posneti kar koli hoče, sam pa nimam razloga, da zapravim dve uri življenja za gledanje nečesa, za kar menim, da ni ravno kakovostno.

V zadnjem času so Američani na temo balkanskih vojn posneli tudi Pomlad v Bosni (The Hunting Party), ki prikazuje stvari zelo poenostavljeno in črno-belo …
Tisto, ko lovijo Karadžića? Haha, ja, to sem celo malo gledal po televiziji. Dobro, to je neki brezvezni film, strašansko slab. Je pa dobra stvar to, da so Američani o nas posneli slabe filme, hujše bi bilo, če bi posneli dobre. Kaj pa vem, moje izkušnje z ameriškim občinstvom so zelo dobre. O nas ne vedo veliko, je pa ameriško občinstvo, vsaj kar se tiče Krogov, zelo radovedna in veliko sprašuje. Ne vedo, pa sprašujejo.
To ste bili na Sundanceu, ne?
Da. Slabše izkušnje sem imel občasno z evropskim občinstvom, na primer v Berlinu, ki misli, da o nas ve vse, v resnici pa ne ve. Tu gre malo za način, kako Evropa bere vojne in spopade v nekdanji Jugoslaviji, ko pogosto mislijo, da vse vedo, ampak srži teh spopadov v resnici ne poznajo.

Tudi mi v Sloveniji imamo malce težav z razumevanjem balkanskih konfliktov …
Dobro, ne gre za enostavno stvar. Ni enostavno razumeti teh konfliktov, mislim pa, da gre tu za vprašanje ameriške filmske industrije, ki hoče stalno snemati filme o nekih vojnih žariščih - v enem trenutku je bila to Bosna in nekdanja Jugoslavija, zdaj ima Irak, Sirijo in tako dalje, mi pa, na srečo, mislim, da nismo več zanimivi za njih.