Na tem razmeroma mladem festivalu, ki pa so ga nadvse ambiciozni organizatorji v kratkem času njegovega obstoja dvignili na tako raven, da se lahko danes že povsem enakovredno primerja z beneškim, je Fasulo namreč nastopil kot popolni avtsajder – in zmagovalec. Še v kontekstu domače, italijanske kinematografije ga niso poznali prav številni, saj je predtem posnel le eno celovečerno dokumentarno delo, film Rumore bianco (Beli šum) ter nekaj kratkih televizijski del. Zato mu je med izbranci tekmovalnega programa, kjer so njegovo konkurenco predstavljala tako velika imena sodobnega avtorskega filma, kot so Miike Takashi, Isabel Coixet, Jean-Marc Vallée, Spike Jonze in drugi, pozornost posvetil le redkokdo. Še podatek, da naj bi prav on predstavljal enega tihih favoritov Marca Müllerja, umetniškega direktorja festivala, njegove "cene" ni bistveno dvignil. Pa bi mu moral, kajti Müller je eden tistih ne prav številnih festivalskih selektorjev, ki znajo prepoznati "prihodnost" avtorskega filma, kar je ničkolikokrat dokazal med opravljanjem izbora v Locarnu in v Benetkah. Res je sicer, da mora zaradi pritiskov producentskih lobijev in festivalske politike tudi sam pri sestavi programa pogosto privoliti v kompromise, toda hkrati si kot eden redkih selektorjev na tako pomembnih festivalih drzne zreti dlje, na področja, za katera zemljevidi še niso zrisani. Tja, kjer so filmi, ki jih ni mogoče ujeti v uveljavljene kategorije, pač pa je te zanje treba šele izoblikovati, filmi, ki niso ustvarjeni zato, da bi sledili trendom, temveč zato, da utrejo pot novim.

In prav tam je naletel tudi na Fasulov prvenec, na to od daleč gledano nič kaj pretirano vznemirljivo ali kakor koli posebej izstopajoče delo. Pri marsikom celo vzbuja občutek, da je malce zmedeno, da je obtičalo nekje vmes med dokumentarnim in igranim. A ta videz je varljiv, hudo zavajajoč.

TIR je namreč do potankosti premišljeno in v duhu načela "manj je več" izpiljeno delo; je film, ki niti za trenutek ne pomisli na to, da bi se odrekel svoji igrani naravi, saj svoj navdih črpa prav iz določenih obdobij igranega filma. Predvsem pa je delo, ki se z neverjetno lucidnostjo duha ter z občutkom tako za družbeno kot intimno razsežnost kritično zazre v svojo dobo, v sedanji trenutek družbenega okolja, iz katerega izhaja. Prek zgodbe o Branku, učitelju, ki se zaradi denarnih razlogov odloči postati voznik tovornjaka pri nekem italijanskem podjetju, pa predvsem ponudi vpogled v današnji svet dela.

Širina, s katero se loti obravnave te teme, še v večji meri pa morda celo suverenost, ki jo kaže pri tem, preprosto presenetita in navdušita. Polagoma in umirjeno, a odločno in nezadržno napredujoč nas opozori na nekatere globoke spremembe, ki so se zgodile v svetu dela, do njegovega drugačnega vrednotenja in na vse bolj deprivilegirani status delavca. A ne le to. Fasulo blesti z domiselnim in svežim pristopom k nekaterim klasičnim pripovednim postopkom, znanim že iz realistične literature (lik, katerega karakter in razmišljanja spoznamo skozi natančni "popis" njegove vsakdanje delovne in življenjske rutine, po svoji živosti, pristnosti, skoraj oprijemljivi konkretnosti, denimo, spominja na like iz romanov Dostojevskega, le da namesto moralnih izpostavi njegove eksistencialne dileme). Alberto Fasulo je tudi s prav osupljivimi mizanscenskimi rešitvami znotraj omejenega prostora ter izjemnim vodenjem igralcev, med katerimi ne izstopa le izjemni Branko Završan, pač pa tudi Lučka Počkaj, ki nastopi samo kot glas njegove žene, ustvaril delo, ki je strnjena, navdihujoča in v svoji izvirnosti izstopajoča celota. Pravi smerokaz v prihodnost.

Denis Valič, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija, Radia ARS.