Vodstvo londonskega Naravoslovnega muzeja je objavilo sklep, da se bo Dippy, ki v katedralasti osrednji dvorani muzeja kraljuje že 35 let, leta 2017 moral umakniti kostem sinjega kita, ki že od leta 1938 visi v drugi sobani. "Zgodba sinjega kita je opomin, kako veliko odgovornost imamo do svojega planeta," je v izjavi za javnost zapisal direktor muzeja Michael Dixon. Kita v ospredje selijo namreč zato, ker je največja žival na svetu trenutno na samem robu izumrtja.

Nočejo "glupega kita"
Dippy bo šel sicer po obsežnejši restavraciji, ki jo že krvavo potrebuje, najverjetneje na "turnejo" po državi, toda njegov umik s častnega mesta v muzeju je na družabnih omrežjih vseeno povzročil pretres. "Kaj? Naravoslovni muzej hoče Dippyja nadomestiti z nekim glupim kitom? Nora ideja," je eden od številnih podobnih komentarjev, ki so zaokrožili po Twitterju. Nekdo drug je pripomnil, da "je zamenjati dinozavra Dippyja s sinjim kitom enako, kot na mesto Eifflovega stolpa nagrmaditi kup rolic toaletnega papirja".

Twitter se za odstavljenega dinozavra poteguje pod oznako #SaveDippy, seveda pa se da podpisati tudi peticijo, ki nasprotuje njegovi upokojitvi. To je naredilo že skoraj 30 tisoč ljudi.

Roko na srce: Dippy je v resnici odlitek resničnega okostja dinozavra, ki so ga leta 1899 odkopali v ZDA. V osrednjo avlo, kjer je bil prva stvar, ki so jo obiskovalci muzeja opazili, so ga prestavili leta 1979.

Kit je v resnici kitovka
Kitovo okostje je eden od prvih eksponatov, ki so jih Britanci kdaj kupili za svoj muzej: leta 1891, deset let po odprtju institucije, so zanj plačali 250 funtov. Okostje pripada samici, ki jo je ranil kitolovec, potem pa se je naplavila v pristanišču Vexford na Irskem in poginila. Zgodovina priča, da so ljudje iz njenega trupla izčrpali skoraj 24 hektolitrov olja in več ton mesa; vse skupaj je s precejšnjim dobičkom prodajal krajevni trgovec.

V "galeriji sesalcev" je kit razstavljen že od leta 1938, pod strop osrednje galerije pa ga bodo zdaj obesili s spuščenim nosom, kot da se je pravkar odrinil od strehe Hintzejeve avle, kot se prostor imenuje.

Klic na pomoč
Dixon poudarja, da je opozarjanje na tegobe planeta prednostna naloga muzeja. "Naravni viri, na katere se zanaša sodobna družba, so ogroženi. Vrste in ekosisteme uničujemo hitreje, kot jih lahko opišemo ali sploh razumemo njihov pomen. Sinji kit služi kot simboličen opomin, da lahko s svojimi odločitvami dosežemo resnične spremembe. Obstaja upanje."

Diplodok, ki so ga ljudje med znane vrste dinozavrov vpisali leta 1878, je živel pred od 156 do 148 milijoni let. Dippyja je muzej v dar od filantropa Andrewa Carnegieja dobil leta 1905, ko so jim odlitke njegovih 292 kosti pripeljali v 36 ogromnih zabojih.

Kar si kralj zaželi, kralj dobi
Odlitek je nastal kratkih sedem let po tem, ko so železniški delavci v Wyomingu po naključju naleteli na diplodokov fosil. Britanski kralj Edvard VII. je sliko izvirnika videl v Carnegiejevem muzeju v Pittsburghu, katerega odprtja se je udeležil. Takrat je menda nič kaj diskretno namignil, da bi nekaj podobnega rad tudi za londonski muzej.

Dippy je bil od prvega dne dalje žurerska žival: na njegovi "otvoritveni zabavi" se je zbralo 300 izbranih povabljencev, od takrat pa se je kot statist pojavil že v nič koliko filmih in oglasih. Še čisto pred kratkim smo ga lahko videli v Paddingtonu, pa tudi v najnovejšem delu franšize Noč v muzeju, ki se je odvijala v Londonu. Pojavil se je tudi v Disneyjevem filmu One of Our Dinosaurs Is Missing (1975), kjer pa so tatovi izmaknili precej manjšega apatozavra.

Svojega diplodoka so morali Britanci popravljati kar dvakrat: spremenili so ga v skladu z novimi ugotovitvami znanosti, kako naj bi se žival premikala in obnašala v resničnem življenju. Njegov rep je od takrat dvignjen nad glave obiskovalcev, vrat pa spuščen v bolj horizontalno lego.