Povsem lokalni primer Stevena Averyja, ki je bil po 18 letih v zaporu opran krivde posilstva samo zato, da so ga takoj za tem obsodili na dosmrtno kazen zaradi umora mlade fotografinje, je tako nenadoma dobil širše razsežnosti, ljudstvu, ki tradicionalno neizmerno zaupa v može postave, pa močno zamajal nekatere kot kamen trdne predstave. Netflix je z Making a Murderer dobil najuspešnejšo dokumentarno serijo, ki je čez novoletne praznike pred računalnike prikovala množice, ki so deset epizod pogledali na mah, Wisconsin pa, milo rečeno, zelo slabo reklamo.

A v nasprotju z drugimi dokumentarnimi oddajami o resničnih zločinih, ki Američane že od nekdaj fascinirajo, je Making a Murderer presegla meje zgolj golega TV-"entertainmenta" in načela neprijetne razprave, ki bi potencialno lahko vodile tudi v konkretne revizije pravosodnega sistema. Vse to sicer ne pomaga kaj dosti osebi dokumentarca - 53-letnemu Stevenu Averyju, ki je v zaporih zdaj presedel že več kot polovico svojega življenja in zamudil odraščanje svojih petih otrok, ki so se povečini očetu odrekli.

Maratonsko snemanje
Dokumentarna serija, ki sta jo Laura Ricciardi in Moira Demos snemali kar deset let, začne Averyja spremljati leta 2003, ko ga po 18 letih izpustijo iz zapora, ko s pomočjo posodobljenih analiz DNK-ja ugotovijo, da je bil leta 1985 po nedolžnem obsojen posilstva Penny Beerntsen, dobro situirane in ugledne članice skupnosti okrožja Manitowoc - nekaj, kar Avery pač ni bil. "Mislim, da sem imel dobro življenje ... dokler se niso začele vse težave ...," pove Avery, ki je imel ob obsodbi leta 1985, pri starosti 22 let, v policijski kartoteki že obsodbe zaradi vloma, okrutnega ravnanja z živaljo in nevarnega ogrožanja, ko je sestrični grozil s pištolo.

Ko je bila posiljena Beernstenova, policija niti ni iskala drugih osumljencev, ampak so za zločin obtožili neprilagojenega Averyja - čeprav je imel za čas zločina trden alibi. "Revni ljudje izgubljajo. Revni ljudje vedno izgubljajo," podaja razlago Avery, katerega celotna družina velja za tiste vrste "bele smeti", za katere so "uglednejši" člani skupnosti prostodušno govorili, da bi bilo najbolje, če bi izumrli. "Tu je resnično kraj, kjer biva hudič. V nobenem članu družine ne najdem ničesar dobrega. Ti ljudje so čisto zlo. Nek prijatelj je o njih dejal, da gre za družinsko drevo z eno vejo. Posekajte to drevo. Genski bazen moramo končati tu," je preiskovalec Michael O'Kelly zapisal v pismu odvetniku Lenu Kachinskemu, dodeljenemu Averyjevemu nečaku in soobtoženemu Brendanu Dasseyju.

Vpogled v razredno delitev Amerike
Making a Murderer tako ni zgolj fascinantna zgodba o zločinu, ampak izjemno dober vpogled v družbeni sistem (bele) Amerike, kar ameriški filmi le redkokdaj raziskujejo. Tu ni govora o večkrat slišanemu rasizmu do temnopoltih, ampak o družbenih kastah in ogromnem prepadu med bogatimi in revnimi - in razbijanju mita, da je pravica enaka za vse. Ricciardijeva in Demosova mojstrsko prikažeta dogajanje v sodni dvorani, a prav tako fascinantna je zgodba, ki jo dokumentarec subtilno riše zunaj sodišča. Zgodba o tisti drugi Ameriki in vzporednih svetovih "uglednih" članov družbe in "trenirkarjev" - in kaj se zgodi, ko ta svetova trčita.

Steven Avery je po prihodu iz zapora proti okrožju Manitowoc, šerifu in okrožnemu tožilcu vložil tožbo za 36 milijonov dolarjev - po dva milijona za vsako leto, ki ga je po krivici presedel za zapahi. 31. oktobra 2005 je bil sprejet t. i. Averyjev zakon, ki naj bi korenito prevetril sistem in zmanjšal možnosti krivičnega zapiranja posameznikov za zločine, ki jih niso zagrešili. Averyju so se obetali milijoni, okrožju Manitowoc pa verjetno bankrot. Isti dan, ko je bil sprejet zakon, je neznano kam izginila 25-letna fotografinja Teresa Halbach, ki bi se morala z Averyjem sestati za fotografiranje rabljenega sestrinega kombija, ki so ga prodajali.

Obsodili tudi zaostalega najstnika
Kot pred 20 leti tudi tokrat policija ni iskala drugih osumljencev. Čeprav so v veliki večini primerov umora nazadnje krivi tisti, ki so bili žrtvi najbližje, v primeru Avery brata, sostanovalca in nekdanjega fanta Halbachove niti zaslišali niso. Moški, ki je zadnje mesece polnil časopisne naslovnice kot nesrečnež, ki mu je po 18 letih uspelo oprati ime, je čez noč postal padli junak, morilec še pred dokazano krivdo. In v resnici mu krivda nikdar ni bila zares dokazana brez tistega "brez razumnega dvoma".

V desetih frustrirajočih epizodah filmarki sistematično s posnetki s sojenja in zaslišanj nanizata vse pregrehe tožilstva in, milo rečeno, oporečne dokaze, s katerimi je Wisconsin obsodil Averyja in njegovega 16-letnega umsko omejenega nečaka Brendana Dasseyja, čigar obsodba je za mnoge še bolj srce parajoča od tiste njegovega strica.

Od izsiljenega priznanja slednjega (po katerem Brendan vpraša, kdaj bo šel lahko domov, saj noče zamuditi epizode Wrestlemanie), do ključa Teresinega avtomobila, ki so ga čudežno našli na tleh Averyjeve prikolice tretji dan iskanja, od tega, da ni bilo niti sledu Teresine krvi v garaži, kjer naj bi bila ubita, do tega, da je Dasseyjev dodeljeni odvetnik delal za tožilstvo, od policistovega klica, ki je nakazoval, da je Teresin avtomobil našel nekaj dni, preden je bil ta uradno najden na Averyjevemu odlagališču starih avtomobilov, do odpečatene škatle z dokazi in preluknjane epruvete Averyjeve krvi, ki jo je policija hranila še od prejšnjega primera.

Celoten absurd primera Averyja ponazori zapis norveškega gledalca Alexandra Bjellanda na Facebookovi strani, posvečeni iskanju dokazov za osvoboditev Averyja in Dasseyja.

"Če prav razumem:
Potem ko je bil 18 let zaprt zaradi nečesa, kar ni storil ... Med čakanjem na tožbo za 36 milijonov, s katerimi bi bil on in njegovi otroci preskrbljeni do konca svojega življenja ... Se odloči v lastni hiši brez kakšnega koli razloga nekoga umoriti.
Golo in na posteljo privezano žrtev zabodeta, posilita in ji prerežeta vrat. Avery jo nato odvleče v svojo garažo, kjer jo ustreli v glavo. Nato za kratek čas položi žrtev v prtljažnik njenega avtomobila, preden jo izvleče spet ven, da bi jo zažgal v sodu na svojem dvorišču (namesto v talilni peči, ki jo je imel na svojem posestvu). Nato njene kosti raztrosi na dve (mogoče tri) različne bližnje lokacije.
Moški z IQ-jem 70 nato strokovno počisti svojo spalnico, kjer domnevam, da so bile na postelji/tleh/preprogi/stenah/žimnici ogromne količine krvi. Enako naredi še v garaži. Ne da pa se mu očistiti njenega avtomobila (kjer so našli Averyjevo kri, op. a.). Avtomobil nato odloži na lastni posesti. Čeprav je imel več dni, da bi avto premaknil ali pa ga uničil s svojim lastnim drobilcem za avtomobile (!). Ne da se mu tudi znebiti ključev žrtve, ki ležijo vsem na očeh, na istih spalničnih tleh, na katerih je ravnokar uporabil nadnaravne čistilne moči. Ne motijo ga tudi tulci od nabojev na garažnih tleh."

Glavni cilj: Raziskati sistem
Kljub očitkom selektivnega predstavljanja primera sta se Riccardieva in Demosova snemanja lotili zelo metodično - nikdar ne podajata sodb, ne uporabljata že preživetih igranih delov ali naracije, končni izdelek pa se - tudi s filmično glasbo Gustava Santaolalla - gleda kot kriminalka s premišljenim dramaturškim lokom. Making a Murderer v nasprotju s podobnimi izdelki ne postavlja v ospredje žrtve in iskanja morilca, ampak predvsem proučuje ameriški pravosodni sistem in to, kako se je v primeru Averyja in Dasseyja povsem izneveril in izrodil.

"Razlog, zakaj sva se lotili te serije, je osvetliti primer in raziskati ameriški kriminalni pravosodni sistem ter načeti dialog, kako bi ga lahko izboljšali. Najino vprašanje se ni nikdar dotaknilo krivde ali nedolžnosti ali tega, da bi poskušali rešiti zločin. Vedno je šlo za raziskovanje sistema," je povedala Demosova za Vox. "Kar sem se pri snemanju naučila in kar se mi je zdelo najbolj šokantno, je, da sem se zgodbe lotila precej naivno, kot nekdo, ki nima pravnih osnov ali izkušenj s sodišči. Verjela sem, da sojenja temeljijo na dokazih v sodni dvorani. Dve strani, ki soočita dokaze. A izkazalo se je, da je težko že dobiti 12 porotnikov, ki ne bi bili izpostavljeni medijski gonji pred sojenjem. Naučila sem se tudi, kako močna in pomembna sta proces, ki vodi do sojenja, in medijsko poročanje. Zato tudi tak naslov - vse sestavine, ki so potrebne, da "narediš morilca"."

Popolna vera v policijo
Eden od razlogov, zakaj je bilo tožilstvo tako odločeno, da spravi Averyja in Dasseyja za zapahe, tudi ko je bilo očitno, da ostaja kar nekaj odprtih vprašanj in dvomov, leži tudi v sami naravi dela tožilca v ZDA. Da ohrani svoj stolček, je ključen visok delež uspešnih obsodb. Zaradi visokih stroškov večina primerov v ZDA sploh ne gre pred sodišče, ampak se nasprotni strani poravnata, zato v tistih primerih, ko pripelje tožilec primer do dejanskega sojenja, res hoče doseči zmago, sicer je nemudoma na udaru tako javnosti kot zvezne države.

In še najbolj bistveni del - Averyjeva obramba je celoten primer gradila na argumentu, da je policija okrožja Manitowoc Averyju umor podtaknila (verjetno sicer v dobri veri, da je dejansko kriv). Dokazi so nesporno kazali na to. In ameriška javnost, povsem običajni ljudje, ki na lokalno policijo še vedno gledajo kot na brezmadežne stebre pravice, preprosto tega argumenta niso hoteli sprejeti, ker bi jim to omajalo vse, v kar sveto verjamejo. Policisti so v ZDA dobili malce negativni predznak šele z zadnjimi primeri neupravičenega policijskega nasilja nad temnopoltimi, pa še to velja bolj za večja mesta, ne pa za podeželje, kjer še vedno uživajo visok ugled. V manjših ruralnih skupnostih so policisti postavljeni na piedestal, odločiti, da je Avery nedolžen, pa bi avtomatično pomenilo okriviti oblasti. In mnogi porotniki si tega niso upali storiti. Ali pa jih je medijska propaganda tožilstva pred samim sojenjem prepričala. "Vedno se mi je zdelo, da je Avery dobro ime. Njim je uspelo to ime zbiti na nulo," pove na to temo v seriji Stevenov oče Allan.

Pomanjkanje ponižnosti
Revija Vice se v svojem članku o Making a Murderer sprašuje, od kod Američanom fascinacija nad resničnimi zločini - odgovor leži verjetno v tem, da kolikor gojijo Američani globoko nezaupanje do vlade, pa imajo praktično neomajno zaupanje v lokalno policijo in šerife. Primer Avery in samo sojenje sta močno zatresla ta njihov mali svet, v katerem se o institucijah ne dvomi.

"Tisto, za čimer boleha naš pravosodni sistem, je prepričanje vseh v procesu (porote, sodnikov, tožilstva ...), da imajo prav. Tragično pomanjkanje ponižnosti vseh, ki sodelujejo v procesu," razmišlja Averyjev odvetnik Dean Strang, ki proti koncu dokumentarne serije na neki točki, ko izčrpajo vse pravne opcije, izjavi, da velik del njega upa, da je Avery kriv. "Ker ne morem prenesti misli, da je nedolžen in spet sedi v zaporu, do konca življenja." Pozneje je sicer dejal, da izjavo obžaluje, ker da je egoistična.

Iskanje konkretnih rešitev
Making a Murderer je tako televizijski izdelek, ki presega osnovno nalogo serij - zabavanje gledalcev - ampak jo angažira, da sodeluje ne le pri kritični obravnavi ameriškega pravosodnega sistema in organov pregona, ampak pri igranju amaterskih detektivov. Pa čeprav to ni bil namen avtoric, ampak zgolj posledica internetne družbe. Spletni forumi so tako polni teorij, ugibanj, seciranja telefonskih klicev, izjav in dokazov, v ponedeljek so na Facebookovi strani Justice for Steven Avery & Brendan Dassey (Pravica za Stevena Averyja & Brendana Dasseyja) celo začeli nalagati celotno sodno dokumentacijo, s pomočjo katere upajo, da se bodo dokopali do novih ključev. Cena sodnih stroškov prenosa podatkov jih je stala 2.700 dolarjev, ki so jih zbrali s prostovoljnimi prispevki.

Odvetnika, ki sta branila Averyja, sta postala novodobna pravniška heroja, "resnična Atticusa Fincha" (fiktivni lik izjemno etičnega odvetnika v romanu Ubiti ptico oponašalko, ki se je podobno kot Dean Strang in Jerry Buting bojeval z mlini na veter, op. a.), Wisconsin pa sinonim za korupcijo in zločinsko delovanje organov pregona. To daje misliti, da morda Ricciardieva in Demosova vseeno svojega glavnega cilja - samorefleksije o ameriškem pravosodnem sistemu v širšem smislu, ne zgolj na ravni enega grešnega kozla - nista dosegli. Gnev gledalcev je namreč usmerjen predvsem na ta primer in delovanje oblasti v Wisconsinu, kakšne širše razprave o delovanju ameriškega pravosodja pa ni zaznati.

Ko si enkrat v sistemu, težko prideš ven
Na udaru se po seriji počutijo tudi prebivalci Wisconsina. "Napadene se počutimo predvsem s pavšalnimi izjavami gledalcev, češ da nikdar ne bodo šli v Wisconsin ali da so policisti v Wisconsinu skorumpirani. To preprosto ni res. Policisti v dokumentarcu verjetno res so, a večina jih ni. Reči, da te ne bo v Wisconsin zaradi njih, je preprosto otročje," za MMC razlaga Bradley Jensen, ki živi nedaleč od okrožja Manitowoc.

Na vprašanje, kako Wisconsinci gledajo na Averyja po seriji, pa: "Večina starejših še vedno misli, da je kriv, in jih ne briga, kako je bil obsojen. Veliko mlajših je skeptičnih do pravnosti postopkov. Naš pravni sistem ima svoje napake - zakoni Wisconsina so drugačni od večine držav. Lahko bi rekel, da je tukajšnji sistem včasih malce sumljiv. Ko si enkrat v sistemu, je težko splezati ven. Po navadi te v ta sistem vržejo mamila - že za gram marihuane dobiš pol leta nadzora. Organi pregona, ki jih obtožujejo korupcije, so najbrž krivi, kot se lahko pokvarijo tudi organi oblasti kjer koli drugje po svetu, če imajo v rokah moč."

Jensenu se zdi največji nauk serije moč obtožbe: "Obtožba, še posebej v danih okoliščinah, je lahko za posameznika še hujša, kot če bi zločin dejansko storil. Že samo, da nekdo pokaže s prstom nate in te obtoži zločina, je dovolj, da te policija pripre. To obtožene stane služb, javne podobe in zaznamuje življenja njihovih družin. Včasih je obtožba lahko močnejša kot kakršen koli dokaz. Včasih je obtožba dovolj, da te obsodijo na smrt. Javno mnenje ima veliko moč in se ga da zlahka manipulirati, ko so obtožbe enkrat javne in se ustvari lažna resnica."

Bojkot Wisconsina?
Temu potrjuje tudi Allen Larson, ki je v času primera živel uro in pol stran od Manitowoca: "Spomnim se, da ko je bil Avery leta 2003 izpuščen iz zapora, je bila to takrat velika novica. Potem pa, ko sem videl, da je bil aretiran za umor, in spremljal medijsko poročanje o primeru, vse podrobnosti, ki jih je sporočalo tožilstvo, sem sklepal, da je kriv. Zdelo se mi je, da mora biti ta tip res bolan, da se mu obeta 36 milijonov, pa stori nekaj takega."

Po ogledu serije je mnenje spremenil. "Zdaj me je res sram tistih svojih občutkov in sram za naše organe pregona. Take korupcije še nisem videl. Wisconsin je prelepa država s prijaznimi ljudmi, ki se zanašajo na turizem. Upam, da ta zaradi serije ne bo zdaj trpel," je izjavil za MMC. Pozivi za bojkot Wisconsina so namreč precej glasni.

Primer Avery vse do Obame
Odmevnost serije je presenetila vse - vključno z avtoricama in odgovornimi pri Netflixu. Hollywoodski zvezdniki so zgroženi tvitali o seriji, govor je o drugi sezoni, pa o knjigi, pri TV-mreži Investigation Discovery so napovedali, da se bodo primer obdelali še sami, primer je pred dnevi prevzela ena najboljših prizivnih odvetnic v državi, peticija za pomilostitev Averyja pa je presegla 100.000 podpisov (natančneje: do včeraj jih je bilo 448.785), ki zahtevajo uraden odgovor Bele hiše.

A predsednik Barack Obama kaj več, kot da je sporočil, da gre za zvezni primer in tako ni v pristojnosti vlade, ni mogel storiti. Zgolj 13 odstotkov ameriških zapornikov sedi zaradi zveznih zločinov, kar kaže na izjemno moč zveznih oblasti - pa tudi na to, kako zelo težko je v ZDA dejansko spreminjati sistem, če je ta tako močno razparceliran in federaliziran. In ko se podaja ocena Obamovega predsednikovanja na ravni notranje politike, je vsekakor treba imeti v mislih podatek, da so na tem področju vrhovni poveljniki ZDA še bolj omejeni kot pri zunanji.

Moč je torej v rokah ljudstva, k čimer Američani težijo že od podpisa ustave dalje. In angažirano ljudstvo se je, sodeč po objavah na medmrežju,

v teh dneh dokopalo do baje novih dokazov, ki naj bi Averyja oprali krivde. Administratorji spletne skupine so gradivo že predali oblastem, zdaj pa upajo, da ga v drugo izpustijo iz zapora prej kot po 18 letih, kot so potrebovali prvič, da so ugotovili, da je nedolžen.

Kaja Sajovic