V 92. letu starosti je umrl Vladimir Makuc, eden najvidnejših slovenskih likovnikov, umetnik izrazito osebnega poetičnega sloga in eden najpomembnejših interpretov slovenskega kraškega okolja.

Že od prvih ustvarjanj je bil Makuc zavezan primorskemu oziroma sredozemskemu svetu v najširšem smislu. Kraški motiviki je bil zvest od prvih samostojnih del do danes, velika ljubezen pa se je začela v Hrastovljah, kjer je kot mladi umetnik dobil delo kopista znamenitih srednjeveških fresk.

Dolgo smo ga poznali predvsem kot mojstra grafike, v kateri je utemeljil rdečo nit svojega opusa – pokrajino z živim bitjem v središču. Vedno znova se je vračal k bitjem iz narave, brezmejnim prostorom, starodavni tradiciji in navadam odmaknjenega, podeželskega življenja. Pomembni protagonisti njegovih del so ptice, vezna bitja med nebom in zemljo, metaforični odsev umetnikovega hrepenenja po svobodi, obenem pa tudi simboli ljube mu pokrajine.

Rodil se je leta 1925 v Solkanu pri Gorici. Po šolanju na goriškem učiteljišču je odšel med partizane, po vojni pa je končal Šolo za umetno obrt. Doštudiral je na ljubljanski likovni akademiji in po diplomi opravil še specialko za restavratorstvo. Izpopolnjeval se je pri Johnnyju Friedlaenderju v Parizu. Makuc spada med izrazito samosvoje slovenske likovne ustvarjalce iz vrst prvih generacij diplomantov ljubljanske akademije, ki je začela delovati takoj po drugi vojni. Makuc je še nekaj let po šolanju vzdrževal z akademije podedovano realistično maniro, vendar se kmalu usmeril v iskanje lastne govorice, ki jo je osnoval na izčiščenem likovnem jeziku.

"Sem bolj čustven, ampak med ustvarjanjem slikar kritično gleda na svoje delo, ga dodeluje in v končni fazi je v ozadju precej razuma. Včasih sem morda mislil, da je vse, kar počnem, čustveno, ampak sem pozneje dobil priznanje od arhitektov, ki so bolj razumski, da vidijo v mojem delu posebno urejenost in strogost," je Makuc pred časom dejal v oddaji Podoba podobe, ki jo je za Televizijo Slovenija pripravil umetnostni zgodovinar Iztok Premrov.

Asketski likovni jezik doživete izpovednosti
V svojem dolgoletnem ustvarjanju se je posvetil različnim tehnikam; v grafiki je prešel od klasičnih tehnik (najprej lesoreza, potem jedkanice in akvatinte) do reliefnih odtisov, ustvarjal pa tudi v slikarstvu in kiparstvu, tapiseriji ter keramiki. Premrov je o umetnikovem delu lani zapisal, da daje Makučeva zadržanost, včasih že kar asketski likovni jezik, s katerim umetnik pretehtano komponira motiviko in se izraža z umirjenim zemeljskim koloritom, njegovim grafikam svojevrstno likovno ostrino in izčiščenost. "Kakor je bila nekaj časa risba tisto umetnikovo sredstvo, s katerim je začel snovati grafične liste, tako je po desetletjih izključnega ukvarjanja z grafiko Makucu risba spet postala primarno izrazno sredstvo. Če je bil, kot sam pravi, nekaj desetletij "suženj" grafike, je potem z risbo našel pot naprej – v slikarstvo in celo kiparstvo."

Makučeve tesne navezanosti na Kras in primorski svet ne odražajo le podobe ptic, pa tudi petelinov, volov in drugih zoomorfnih simbolov, temveč sama snovnost in oprijemljivost njegovih del. Ta so praviloma oprijemljiva in tako tudi materialno povezana z zemljo, ki jo slika. Barvilo zato meša z drobci peska in školjk ali pa reliefnost slike poudari z vključitvijo cele školjke.

Neutrudna iskrenost izvirnega ustvarjalnega izraza
Veliko je razstavljal doma in v tujini, za svoje delo pa prejel vrsto nagrad, med temi tako nagrado Prešernovega sklada kot Prešernovo nagrado leta 1979. Leta 1959 je prejel prvo nagrado za grafiko na bienalu v Aleksandriji, 1987 pa nagrado Riharda Jakopiča. Lani je postal dobitnik Župančičeve nagrade za življenjsko delo, predsednik republike pa ga je odlikoval s srebrnim redom za zasluge. Kot so v predsednikovem uradu zapisali v obrazložitvi, je Makucu, ki je eden najprepoznavnejših slovenskih umetnikov z izvirnim in izpiljenim likovnim svetom, namenil odlikovanje za izjemen opus in neumorno iskrenost izvirnega ustvarjalnega izraza. Leta 2010 je umetnik rojstnemu kraju podaril zbirko svojih 553 umetnin, ki je predstavljena tudi v monumentalni publikaciji Goriškega muzeja Zbirka podarjenih del Vladimirja Makuca.

Umetnik se poslavlja leto dni po svoji 90-letnici, ki so jo v več galerijah pospremili z razstavnimi pokloni. V Cankarjevem domu jo je pripravil likovni kritik in umetnostni zgodovinar Milček Komelj, ki je ob tem zapisal: "Slikarjev pogled na sliki je zrenje spokojnega, s svetom sprijaznjenega ustvarjalca, ki se frontalno vgraviran v zemeljski krog kot brezčasen človeški hieroglif, obdan s pticami in z geometrično prekrižanimi rokami pod glavo, v življenjski zrelosti ne meni za vsakodnevne pritlehnosti in tegobe, marveč se v svoji modrosti in svobodi prepušča le še potem Sonca in planetov."

NAŠI UMETNIKI PRED MIKROFONOM: VLADIMIR MAKUC