V tej deželi se je v zgodovini dogajalo marsikaj, pravi. Vanjo so prihajali impulzi od vsepovsod, njeni ljudje pa z znanjem in inovativnostjo odhajali na vse konce sveta. In v deželah Kranjski in Štajerski ni bilo malo ne idej ne stvaritev.

Kdor koli se nameni z vsaj malo resnosti posvetiti temi srednjeveških rokopisov, pa tudi knjigam mlajšega datuma, se zelo hitro sreča z naslovom iz obsežne bibliografije ene ključnih avtoritet umetnostnozgodovinske stroke pri nas. Zaslužni profesorici na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani so se pred kratkim, ob njeni 70-letnici, kolegi za njen pomemben prispevek k slovenski umetnostni zgodovini zahvalili z zbornikom Litterae pictae.

Črna umetnost v barvah
Naključje je naneslo, da nam bo v letu, ko praznuje častitljiv jubilej, knjigo v vsej njeni večplastnosti približala ob več priložnostih oziroma projektih. Prvega bomo dočakali že danes, ko bodo v dvorani in preddverju velike čitalnice v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani odprli razstavo inkunabul v svoji zbirki z naslovom Črna umetnost v barvah. V NUK-u hranijo nekaj manj kot 500 izvodov prvotiskov oziroma inkunabul, se pravi tiskanih knjig ali fragmentov, ki so bili natisnjeni od sredine 15. stoletja do 31. decembra 1500. Pod naslovom Črna umetnost v barvah bo do 22. septembra na ogled izbor nekaterih najčudovitejših, zglednih ali posebej zgovornih primerov.

Kmalu zatem bo pri založbi Mladinska knjiga izšla težko pričakovana monografija o rokopisih S črnilom in zlatom: knjižno slikarstvo iz slovenskih zbirk 850-1550, za katero že v prednaročilu velja izredno zanimanje, decembra pa se bomo v Narodnem muzeju lahko srečali še s pomembnimi knjižnimi deli iz Maribora.

Razstavo prvotiskov v NUK-u spremlja dragocen katalog, za katerega sta poleg Nataše Golob besedila prispevala še mag. Marijan Rupert in dr. Sonja Svoljšak. Postavitev in publikacija sta pomembna dopolnitev našemu vedenju o prvotiskih, saj prinašata prve obravnave knjižnega slikarstva z vidika posameznih šol in povezav med njimi.

Izum tiska je knjigi in njenemu bralcu prinesel marsikatero spremembo; postala je cenejša, posledično dostopnejša, za dosego tega pa se je morala vsaj deloma spremeniti tudi njena podoba. Platnice iz lesa ali več slojev zlepljenega pergamenta so zamenjale takšne iz kartona ali iz več plasti zlepljenih papirnih listov. Takšne knjige so bile lažje, zato so kmalu navdušile najprej bralce v Italiji, nato pa zaokrožile tudi drugje po Evropi, saj so takšno knjižico zlahka spravili v žep. Nenadoma so lahko imeli doma delo marsikaterega antičnega avtorja ali pa misleca svojega časa, o katerem so prej le slišali ali ga poznali po citatih.

Tiskane črke izpodrinejo ročno pisavo
Ena ključnih sprememb, ki jih vnesejo prvotiski, je seveda ta, da je - kot v katalogu to lepo ubesedi Nataša Golob - "zakon tiskanih črk" izpodrinil individualno pisanje. Vendar v marsikateri knjigi je tiskarski stroj zamenjal le prepisovalca, slikarski okras pa je še vedno prispevala umetnikova roka. Narava dela knjižnih slikarjev se je zdaj, vsaj ponekod, spremenila in tudi same ilustracije niso premogle več toliko novosti, kot jih spremljamo v času starejšega rokopisnega slikarstva, ki je pogosto oblikovalo in narekovalo vodilno slogovno smer slikarskega ustvarjanja svoje dobe.
Na tokratni razstavi so se posvetili predvsem slikarskemu segmentu prvotiskov in na ogled postavili 14 eksponatov, ki so okras dobili bodisi v nemških deželah bodisi v kakšnem izmed italijanskih središč.

Ob tej priložnosti smo se z Natašo Golob pogovarjali o času, ki si ga v marsičem še vedno zmotno predstavljamo, o tem, kako so tovorili knjige, kaj so brali in s kakšnimi slikarskimi okrasi so dopolnjevali zapise. Knjige nam namreč povedo veliko več kot le to, kdo jih je napisal in kdo natisnil. So izredno večplasten objekt, pravi Nataša Golob. "Tisti, ki jo imamo radi, smo vedno nagrajeni, saj nam pozornost mnogokratno vrne."

Na začetku se spodobi, da oriševa čas, v katerem so razstavljena knjižna dela oziroma prvotiski nastajali. Gre za obdobje, ki je bilo za knjigo v veliko pogledih prelomno.
Uvodoma je treba popraviti trdno zakoreninjeno napako, da govorimo o tisku šele od Gutenberga dalje, torej od 1455. Različni primeri tiskov in s tem tudi različnih grafičnih tehnik se namreč pojavljajo že stoletje prej. Med letoma 1350 in 1370 imamo samo notice, ki nam povedo, da so že tiskali, okoli leta 1370 pa so ohranjeni prvi spomeniki tiska in okoli leta 1400 je tovrstnega gradiva že zelo veliko. Sprva sploh ni šlo za knjigo, ampak za zelo praktične zadeve, kot so hišni blagoslovi, romarske podobice, ki so jih prodajali ob praznikih in romanjih. In če verjamete ali ne, med zelo zgodnjimi tiski so tudi odtisi igralnih kart. Med prvimi gre za karte za tarok, pojavijo pa se v sredozemskem prostoru, zelo zgodnji kompleti so iz Marseilla.

Čas nastanka tiskov se velikokrat povezuje z Johannesom Gutenbergom. Govori se celo o Gutenbergovi galaksiji, Gutenbergovem prelomu, kar so seveda samo bombastične etikete. Gutenberg se je z delom teh inovacij, ki so potem privedle do knjige s pomičnimi črkami, začel ukvarjati že okoli let od 1430 do 1432, ko je sklenil pogodbo z mestom Köln, da ulije (najmanj) 1.500 romarskih svinčenih znakov. Takrat je bila namreč velika slovesnost ob jubileju prenosa relikvij Sv. treh kraljev iz Milana v Köln in njega so, kot zelo spretnega rokodelca, zaprosili, da izdela to množico romarskih znakov. Začel je eksperimentirati z gibljivimi modeli, kar je nato privedlo do tega, da je iznajdbo prenesel v tipografijo in tiskarstvo.

Vendar Gutenberg ni bil edini, ki se je ukvarjal s to težavo. Že pred njim so iz matrice, torej lesene plošče, izrezovali celotno besedilo ali podobo. Res pa je bilo to naporno, zamudno in živce parajoče delo (vse črke so morali izrezati v zrcalni podobi), predvsem pa lesene matrice niso dovoljevale visoke naklade knjig. Tako odtisnjene knjige imenujemo blokovne knjige (Blockbücher). Z eno matrico je bilo mogoče natisniti od 40 do 60 izvodov, potem pa je bilo treba na novo narediti leseno matrico, ki je bila praviloma iz mehkega lesa. Takih besedilno-likovnih strani takrat še niso znali narediti iz kovinske plošče. V poznih 40. letih 15. stoletja začnejo zato v Nemčiji in na Nizozemskem raziskovati, kako bi mozaično sestavljali posamezne črke in elemente, ki jih potrebujejo za izdelavo strani, da bi delo potekalo hitro in da bi bili tiski kakovostni. Pred Gutenbergom imamo še enega raziskovalca inovatorja, to je Laurens Janszoon Coster, ki je delal v Haarlemu in Utrechtu. Njegove odtise, ki jih poznamo, imenujemo costeriane, ohranilo pa se jih je malo, in še to ne v obsežnih natisih, le v nekaj drobcih. To so prvi tiski s premičnimi črkami, zaradi redkosti in enigmatičnosti pa so izjemno dragoceni. Težava je v tem, da pri Costerjevih tiskih ne vemo natančno, kateri so nastali okoli l. 1450 in kateri pozneje. Tudi Narodna in univerzitetna knjižnica hrani tako redkost, to je fragment Donatove Gramatike, identificiral in objavil pa jo je prof. Primož Simoniti.

Vsekakor je Biblija, ki jo je Gutenberg naredil, prvi izdelek, v celoti narejen s premičnimi črkami, kar je dovolj dobro dokumentirano. Ko je bil Enej Silvij Piccolomini, poznejši papež Pij II., leta 1455 na Frankfurtskem sejmu, je svojemu dobremu prijatelju, španskemu kardinalu Juanu da Carvajalu, pisal, da je videl Biblijo, ki je natisnjena po novem, črke pa so prelepe. Dragi moj, piše, besedilo je tako jasno, da bi lahko bral brez očal. In kupil bi jo (verjetno zase in za Carvajala), če bi sploh še imeli kakšen izvod. Kot kaže, je bilo vse že prodano, še preden je bila knjiga dokončana. Skratka, leta 1455 je bilo očitno prisotno navdušenje, ljudje so prepoznali, da gre za velik tehnični izum. To je pravzaprav rojstno leto tiskanja knjig v številnih izvodih.

Tisk je med drugim omogočil, da je postala knjiga dostopnejša, misli so se širile hitreje. Kako je to vplivalo na njeno podobo in navsezadnje na bralno kulturo?
V času med letom 1455 in 31. decembrom 1500 - to je namreč datum, do katerega tiskane knjige imenujemo inkunabule oz. prvotiski, pozneje nastale so zgodnji novoveški tiski - se je strašno veliko spremenilo. Predvsem je težko reči, da je samo ena poteza tista, ki je tako spremenila značaj in podobo knjige, saj jih je v resnici veliko. Ta tehnična inovacija se je zasidrala že v od petih do desetih letih. Če je Gutenberg Biblijo natisnil verjetno v 180 izvodih, imamo ob koncu 15. stoletja naklade, ki obsegajo 1.000 izvodov. V Benetkah so nekatera besedila menda tiskali tudi v 2.000 izvodih, v koliko izvodih pa so natisnili latinske in grške preparacije, ki so jih potrebovali vsako leto, si pa kar ne moremo predstavljati. Skratka, razvoj je bil presenetljivo hiter. Z večjimi nakladami se je tiskana knjiga tudi občutno pocenila. Sprva je še bilo treba za inkunabulo odšteti precej denarja. Že okoli 1490 je bilo treba za natisnjena zbrana dela sv. Ambroža (trije volumni imajo 860 listov ali 1.720 strani) odšteti en cekin. Isto leto je 13 pergamentnih pol stalo en cekin. Isto leto je na roko prepisan in poslikan misal stal 33 cekinov: tako je zapisano na platnici Misala, ki ga (kot Ms 8) hranijo v Nadškofijskem arhivu v Mariboru. Gre torej za velikanski finančni razpon.
Okoli 1480 pa je rokopisna knjiga postala enkraten, unikaten izdelek, ki so si ga lahko privoščili bibliofili, rokopis pa je bil tudi prestižno darilo. V rokopisih najdemo odslej predvsem nevsakdanja, posebna besedila, ki niso imela velikega kroga bralcev. Tiskali so knjige, katerih prodaja je bila zagotovljena, npr. Sveto pismo, razprave o vsebinah Svetega pisma (npr. dela Petra Lombarda), spise znamenitih avtorjev, kot so sv. Avguštin, sv. Hieronim, Gregor Veliki, tudi liturgične knjige, brevirje, misale, pontifikale. In te naklade so bile velike. Predstavljajmo si, da je bilo samo na nemškem ozemlju ob koncu 15. stoletja skoraj 700 škofij in v vsaki so potrebovali pontifikale, v prav vsaki župnijski cerkvi pa tudi misale, antifonarje, obrednike itd., torej so liturgične knjige pomenile velik posel. Za pripovedna besedila, kot so denimo viteški epi, pa je preteklo še nekaj časa, preden so jih natisnili, in ne smemo pričakovati velikega števila izvodov.

Pojav tiska rokopisov torej ne izpodrine čez noč. Kako dolgo je ta dejavnost oziroma umetnost ostala živahna?
Rokopisi ostanejo še zelo dolgo v rabi, še danes nastajajo, seveda gre za zasebno rabo. Rokopisna umetnost – če govoriva o celotnem procesu – je prvotiskom dala iztočnice za oblikovanje strani, za oblikovanje in okraševanje naslovnic, če pa govoriva o knjižnem slikarstvu, pa lahko mirne duše rečem, da so bili tiskarji sprva še zelo odprti za ustvarjalne impulze in novosti, potem pa je knjižno slikarstvo, predstavljeno v tiskih, na vsem lepem otrpnilo. Tiskarji so tudi slikarski okras strnili v nekakšen svoj, hišni slog, ki je ostal tudi desetletja nespremenljiv. Gre za kupca: če je vedel, kako okrašene knjige lahko dobi (tako glede sloga kot razkošnosti slikarskih prvin), je tudi vedel, koliko bo moral plačati: tiskarji so se oblikovnih uspešnic oklepali in so več let ponujali estetsko všečne tiske, praviloma v živahni paleti. Iz prav istih let pa imamo individualno zasnovane rokopise, ki so tako glede kaligrafije kot naslikanih prizorov in okrasnih obrob še vedno prekrasni. Slikarstvo v njih se razvija proti manjerizmu, umetniki so eksperimentirali z risarskimi domislicami, posnemali so videz reliefnih upodobitev (posnetki rimskih reliefov so bili prava moda), preskušali so nove tehnike, vitičje postaja baročno bogato itd. Mojstrski dosežki tabelnega in stenskega slikarstva so se preselili na rokopisne strani. Ampak ti rokopisi so bili namenjeni ljudem, ki imajo knjigo radi, ki znajo prisluškovati posebnostim in knjižno slikarstvo za bibliofile pozna dinamičen slogovni, in ikonografski razvoj. V tiskani knjigi pa tega razvoja ni. V nekaterih tiskarskih oficinah so tipe inicial in listnih obrob ponavljali več let, pravzaprav desetletij.

Po eni strani so knjige tako izgubile pomembno vlogo pri oblikovanju slikarskih smernic, po drugi pa zmorejo zdaj grafike vodilnih mojstrov, kot je denimo Albrecht Dürer, hitreje in širše zaokrožiti po Evropi, kar navsezadnje vpliva tudi na širitev slikarskih dosežkov in formiranja estetskega okusa.
Če nas Albrecht Dürer, ki ga omenjate, prestavi v Nürnberg, je treba omeniti delovanje Antona Kobergerja. Bil je Dürerjev krstni boter in v bistvu je Dürer zanj delal kot mladenič, ko mu je bilo 14, 15 let. Prav po Kobergerjevem naročilu je Albrecht Dürer izdelal tudi cikle nabožnih upodobitev, recimo Apokalipso, pasijonski cikel, prizore iz Marijinega življenja. Tisto, kar je Dürer naredil, je bila velika umetnost, vendar veste, v katerem grmu tiči zajec? V piratstvu. Ne morejo ugotoviti, kako, ampak medtem ko je šla prva serija njegovega grafičnega cikla skozi tiskarske preše, so na drugem koncu že pripravili kopije po Dürerju. Te so bile seveda neprimerno cenejše in so ustregle okusu povprečnega meščanskega kupca, ki mogoče niti ni začutil razlike, ki se nemara ni spraševal, ali ima izvirno Dürerjevo delo ali kopijo po njem. Za Dürerja in Kobergerja pa je to pomenilo, da sta pri takem projektu, ki je pomenil velikanski strošek, na vsem lepem ostala razočarana, saj so jima takole speljali veliko uspešnico.

Čas, v katerem nastajajo prvotiski, je v marsičem podoben današnjemu. Tudi takrat so bili najbolj prodajano knjižno blago šolski učbeniki in tisti tiskarji, ki so želeli biti uspešni, so se morali posvetiti tudi trgu in razumevanju kupca. Nenadoma so postali premožni, verjetno tudi ugledni člani družbe?
Tiskarji so bili praviloma zelo izobraženi, marsikateri je dokončal univerzo, bili so magistri, poznali so dobro in novo strokovno literaturo, ob njih so bili znanstveniki, s katerimi so sodelovali pri prevodih, pri jezikovnih redakcijah in znanstvenih komentarjih, tiskarji kot Aldus Manutius v Benetkah so pravzaprav spadali v intelektualno (in finančno) smetano. A niso vsi imeli smisla in občutka za poslovnost. Nekateri so živeli za kakovost tiskov v vseh pogledih, drugi pa so razmišljali o cingljanju denarja in v kratkem postali takšni magnati, da si je to težko predstavljati. Bilo je podobno kot danes, ko se nekdo loti nekega posla, ugotovi tržno nišo, tehnično inovacijo in nenadoma postane številka ena na tem področju. Zato pa je kdo drug popolnoma propadel. Zanimivo zgodbo je zapisala ugledna raziskovalka Lotte Hellinga: tiskarja iz nemških krajev, Arnold Pannartz in Konrad Sweinheim, ki sta delala v italijanskem kraju Subiaco, sta najprej natisnila Cicerona in Laktancija, delo pa ju je tako "potegnilo", da sta kar tiskala in tiskala, pa nič skrbela za prodajo. Nekega dne sta ugotovila, da imata v skladišču 12.700 neprodanih knjig, kar je bil izjemen kapital, sama pa sta bila revna kot cerkveni miši. Nista imela nobenega smisla za poslovnost. Zato pa ga je imel Anton Koberger! V zadnjem desetletju 15. stoletja je bilo v njegovi tiskarni zaposlenih približno 100 ljudi. To so bili stavci, tisti, ki so mešali barve, tisti, ki so barve nanašali, tisti, ki so šivali knjižne bloke, tudi prevozniki. Imel je verjetno dva knjižna slikarja, ki sta ustvarjala slikarske prototipe za iniciale in vitice, in okoli 20 žensk, ki so po predlogah v natisnjene knjige slikale vedno enake iniciale. To je privedlo do tega, da kaže neverjetno število pri Kobergerju natisnjenih knjig vedno enake iniciale, mi pa govorimo o Kobergerjevem slogu inicial z zvitki in Kobergerjevem slogu inicial z nitastimi viticami itd. Šlo je torej za tip ornamenta, ki ga je bilo treba ničkolikokrat ponoviti. Koberger je imel zelo, zelo veliko pod palcem.

Tiskar je lahko na trg poslal knjigo, kjer je bilo samo natisnjeno besedilo, taisto knjigo je lahko nekoliko dražje prodal, če so vanjo naslikali kakšno sijočo inicialo, pri kateri se kupcu zasvetijo oči. Atraktivnost je pomagala pri prodaji, res pa je bilo malo tistih, ki so si lahko privoščili ne samo bogato naslikano naslovnico, ampak čudovito naslovnico še druge, tretje in pete knjige v enem volumnu. Vsi računi se niso izšli, niti Koberger se ni temu izognil: računal je, da bo uspel s Svetovno kroniko Hartmanna Schedla. Latinska različica, čeprav je bilo notri 1.800 lesoreznih ilustracij, ni bila razprodana, nemška pa je bila uspešnejša, tudi zaradi dostopnosti jezika in vsebinskih poenostavitev. Bogat kot Krez je postal z nečim drugim - z ilustrirano Biblijo v nemškem jeziku. Sveto pismo z zanimivimi lesorezi, ki so jih tudi v njegovi oficini lahko zelo kakovostno pobarvali. Skratka: splošno veljavnega recepta ni bilo.

K uspehu so pripomogli tudi bralci, okus občinstva severno in južno od Alp pa je bil precej različen. V Italiji je bilo zanimanje za antične avtorje vedno živo, prepisi latinskih klasikov so bili pogosti, grščina je bila dolgo živ jezik južnega dela Apeninskega polotoka in to je bila sijajna osnova za dobre prevode grškega leposlovja in znanosti. Prevodi so vplivali tudi na vsebine slikarskih in kiparskih del. S tiskom se je množina grških in rimskih avtorjev, ki jih do tega časa poznajo po imenih, odlomkih, kakšnih podobah, pojavila v njihovih hišah. Zdaj so si lahko knjigo klasičnega pisatelja privoščili za razmeroma dostopno ceno. Vendar je bilo v Italiji življenje z Marcialom, Juvenalom, Ciceronom, Cezarjem, Lukijanom, Terencijevimi komedijami nekaj zelo običajnega. Številni tiskarji, ki so šele začenjali hoditi tej poti, so kot prvo ali vsaj eno zgodnjih knjig natisnili delo antičnega avtorja, nikoli pa ni manjkalo imenitnih del sodobnikov in z njimi so vzpostavili most do preteklih stoletij.

Severno od Alp so sicer potrebovali nekaj časa, da so grško-rimske klasike postavili ob bok svoji starejši literaturi. Ampak tudi z njo se je izrazila povezanost z lastnimi koreninami, nemške dežele poznajo obnovitev spomina na svoje kulturne in zgodovinske dogodke, kar so imenovali "Erinnerungskultur", "kultura spominjanja". Zato je bila njihova izbira literarnih del drugačna. V nečem pa so imeli prednost, za kar je bil "kriv" Karel Veliki. To je bila organizacija šolstva in v njegovem času so določili, da se morajo tisti, ki gredo v četrto šolo, naučiti latinsko do te mere, da bodo sposobni primerjanja, navajanja antičnih avtorjev. Znati so torej morali vsaj odlomke iz njihovih del in zato so naredili izbor najprimernejših besedil, ki so jih začeli tiskati kot preparacije: torej latinsko besedilo v velikih razmikih, da so si lahko med učenjem latinščine in grščine nad natisnjeno besedilo napisali prevod. Te šolske knjige so šle za med, saj je bilo vsako leto dovolj novih učencev. Ko pa je odrasla ta generacija, ki se je izobraževala ob takšnih šolskih preparacijah, je lahko rekla: in zdaj želim ta dela prebrati. Nemški kraji so potrebovali svoje vsebine, v branje grško-latinskih klasikov pa so prinesli svojo akribijo v branju in komentiranju.

Kako se knjižne slike nemških dežel razlikujejo od tistih iz italijanskih? Gre za podobna odstopanja kot v preostalem sočasnem slikarstvu? Zlasti slikarstvo italijanskih dežel prestaja v tistem času pomembne slogovne premene, tudi nemško navsezadnje. Koliko so te novosti vidne v samih ilustracijah?
Slogovnih in ikonografskih tradicij svojih dežel seveda niso odrinili na stran. Ker pa so tiskali z mislijo na trg v drugi deželi, so prilagodili slikarski delež. V katalogu, ki spremlja razstavo, sta vzporedno natisnjeni dve podobi križanj, sta iz dveh misalov, obe so natisnili v Benetkah (za to ima zasluge Johann Emericus de Spira, torej iz Speyerja). Križanje je upodobljeno z različnimi poudarki. V izvodu iz naklade, namenjene italijanskim bralcem, je predstavljeno kot samoten dogodek. Ob razpelu stojita samo Marija in Janez Evangelist, za križem je obzidje, v daljavi pa vidimo Jeruzalem. Ta ločitev dveh prizorišč z zidom spada v italijansko ikonografijo. Upodobitev v nakladi za nemške bralce je stregla drugačnim pričakovanjem: pokrajina sicer je italijanska in spominja na kraje okoli Urbina, vendar je tu dramatični dogodek z ogromno osebami. Prepoznati je mogoče reminiscence na kompozicije Martina Schongauerja ali Mojstra ES. Vzdušje teh dveh upodobitev je različno, na eni strani imamo pozemski tragični dogodek, na drugi strani abstrakt nekega samožrtvovanja.

Sicer pa so bili v Italiji dejavni duhoviti slikarji in njihova dela so nemški lesorezci veselo posnemali. Tukaj je razlika očitna, na italijanskih lesorezih je opaziti obrazne tipe, ki spominjajo na - denimo - milino Botticellija ali pa Lippija; te značilnosti so že v gesti, potezi italijanskih lesorezcev. Nemški lesorezci pa upodabljajo ljudi, ki so zrastli z zemljo in še vedno kažejo to svojo kamenitost v figurah, manj je poetične ljubkosti, kakor jo izlijejo italijanski mojstri.

Zanimiv je podatek, da tiskarji knjig niso vedno dokončno opremili z vsemi elementi. Lahko so pustili prazna mesta za ilustracije in tudi vezali jih niso vselej, saj so te končne detajle prepustili naročnikom samim, predvsem pa njihovemu okusu. Kdo oziroma kje so potem takšne manjkajoče dele dokončali?
Okoli l. 1480 se tiski v več pogledih spremenijo. Do tedaj so naklade štele večinoma od 250 do 400 knjig, pa še to so pravzaprav misali in potrebne liturgične knjige. Okoli 1480 so te številke izjemno poskočile. Če je bilo v mestu, kakršni sta današnja Škofja Loka ali pa Novo mesto, deset ali več tiskarjev, pa od teh eden redno vse tiska po 1.000 izvodov, je bilo treba poskrbeti za kupce daleč od domačega kraja. Tiskarji so za pocenitev knjige natisnili besedilo in pustili prazno polje za inicialo, kupcu pa prepustili, ali bo sam ali kakšen notar dodal manjkajoče iniciale. Redki tiskarji so knjige natisnili, poskrbeli za slikarski okras in vezavo. Tako sta v Mainzu počela Johannes Fust in Peter Schöffer, tudi omenjeni Anton Koberger je poskrbel za iniciale in vezavo, kjer so na platnice vtisnili ime avtorja in naslov.
Vendar večina tiskarjev ni tako ravnala. Zakaj? Če so knjige že vezane v trde platnice, jih je treba za prevoz zložiti v zaboje. Lahko si predstavljamo, da je bilo to težaško delo, ko je bilo treba razposlati knjige, težke več, tudi sedem, kilogramov. Veliko prijaznejša je bila stara transportna navada, da so robo zlagali v sode: tako so verjetno počeli že v antiki. Na rimskih reliefih najdemo upodobitve vozov, na katerih so sodi, v katerih niso tovorili vina, ampak žito, sukno, usnje ali pa papirusne pole. In srednjeveški prevozniki so se preizkušenih načinov držali. Zato so tudi knjige razpošiljali v sodih, vendar ne zvezane z lesenimi platnicami, ampak so sešili knjižni blok, in ker ga je bilo mogoče upogniti, so v sod lahko zložili veliko knjižnih blokov. Najprej velike foliante, potem manjše bralne knjige, na koncu čisto majčkene osebne brevirje. V knjižni sod je šlo 80, 100, tudi 140 knjižnih blokov brez platnic.

Anton Koberger je imel v Baslu podjemnega tiskarja, Johanna Amerbacha, in se nanj razjezil, ker je knjige naložil v sod, ki ni bil povsem zatesnjen, zaradi česar se je celotna pošiljka navlažila. V pismu ga je okrcal, da se tako dela škoda, in mu naročil, naj mu odslej pošilja knjige le v zares dobro izdelanih in zapečatenih sodih. Tovorjenje v sodih je bilo pri vseh tiskarjih nekaj običajnega. In prav takrat, okoli 1480, so Nizozemci ustanovili prvo mednarodno transportno podjetje, ki je delovalo po velikem delu Evrope.

Torej ne drži večkrat ponovljen podatek, da so v Trubarjevem času knjige prevažali v sodih, da bi jih tako skrili. V resnici je bil to popolnoma običajen način prevažanja knjižnih del.
V Trubarjevem času je bila to vsaj 2.000 let stara novica.

Še ena velika sprememba se je pojavila z razširitvijo tiska. Velika količina natisnjenih knjig je terjala novo hrambo. Če so torej v srednjem veku rokopise s platnicami polagali na police, so jih morali zdaj postaviti pokončno. Ta način hrambe se začne v Benetkah. Kako hitro se razširi po evropskih knjižnicah?
Okoli leta 1500 je bilo v Benetkah približno sto tiskarskih podjetij. Pa tudi če so ponekod natisnili v enem letu samo tri dela, je bilo v celoti gledano vendarle ogromno knjig. Dotlej so knjige z lesenimi platnicami, kovinskimi distančniki in zaklepi odlagali na police, torej so jih potrebovali zares veliko. Prav v Benetkah so se prvi domislili, da so zvezane knjižne bloke brez kovinskih delov začeli postavljati pokonci, s čimer so prihranili veliko prostora. Prvi podatek o pokonci postavljenih knjigah je iz leta 1491 in približno sto let je trajalo, da je preostala Evropa to sprejela kot domiselno rešitev, kar je pomenilo olajšanje prostorske stiske v velikih knjižnicah in velikih samostanih.

Kakšen je bil po razširitvi tiskanih knjig odnos do starih rokopisov? Podatki o tem, kako so pergament starih rokopisov uporabili za okrepitev platnic tiskanih del, kažejo, da so nanje gledali kot na objekt nekega preživelega časa. Ali pa so vseeno, morda zlasti v tistih najimenitnejših delih, prepoznali tudi dragocenost, dediščino preteklih dob?
Odnos do srednjeveških pergamentnih rokopisov je bil predvsem skrajno praktičen, bili so varčni in uporabili vse, kar so mogli. To velja tudi za pergamentne rokopise; nekateri so po več stoletjih postali "utrujeni" ali pa so jih načele miši in črvi, tako da niso bili več primerni za branje. Še uporabne pergamentne folije so uporabili npr. kot okrepitve pri vezavah, za prevleke platnic ali začasne ovitke itd. Redki knjigovezi so se ozirali na estetiko in so le redkokdaj primerno umestili inicialo iz razdrtega rokopisa; a take, čeprav zasilne in praktičnosti namenjene vezave pritegnejo pogled.
Praktične in neškodljive odločitve je treba pozdraviti, a na drugi strani se je občasno pojavila nejevolja ob rokopisnih kodeksih. Tako so cerkvene oblasti začele propagirati tiskane knjige zaradi pisnih napak v rokopisih in najprej so "počistili" liturgične rokopise. Zanimivo je, da je v 16. stoletju in pozneje rimska kurija začela preganjati liturgične knjige oglejske rabe, tako sta se ohranila samo dva oglejska brevirja – verjetno zato, ker sta bila v zasebnih knjižnicah, kakor je bil osebni brevir prvega ljubljanskega škofa Žige Lamberga.

Na eni strani imamo torej napake, na drugi politične poteze. Omeniti pa velja še stresno situacijo, ki nastopi v sredini 16. stoletja s tridentinskim koncilom. Takrat so natančno povedali, katere knjige smejo ostati in katere ne. Takrat so žrtvovali zelo veliko rokopisnih knjig in tako imamo iz poznega 16. in 17. stoletja prav pri nas veliko tiskov, ki so vezani v pergamente srednjeveških rokopisov.

V NUK-u je ohranjenih nekaj manj kot 500 prvotiskov. Za pripravo razstave je bilo torej potrebne veliko selekcije. Kakšnim vodilom ste sledili pri izboru del?
Želeli smo pokazati najboljše, ampak obenem na razstavo nismo mogli dati vsega, kar bi želeli. Na eni strani nas omejuje razstavni prostor in na drugi strani število razstavnih vitrin. Prav tako ne moremo pokazati tistih inkunabul, ki so bile pred kratkim na razstavi, saj zaradi konservatorskih razlogov ne morejo biti znova izpostavljene. Inkunabule so enako redki knjižni spomeniki kot rokopisi. Tudi če imamo neko inkunabulo v dveh izvodih (in takih je malo), v njej pa je slikarski okras, se je zaradi tega osebnega posega knjižnega slikarja iz velikoserijskega izdelka spremenila v enkratno stvaritev. Res je tiskarska preša zamenjala prepisovalca, a roka slikarskega mojstra je pomembna.
V primerjavi z monografijo o knjižnem slikarstvu, kjer se pregled začenja v karolinškem času, je to prva razstava, ki je posvečena prvotiskom s slikarskimi prvinami. Tukaj smo se - vsaj v katalogu - lahko ustavili tudi pri tistih kakovostnih prvotiskih, ki jih odlikujejo lesorezne ilustracije. Že zgodnji prvotiski so dobili lesorezne ilustracije, pogosteje pa so jih uporabili po letu 1480 in v knjigah, ki so bile namenjene širšim krogom bralcev.
Temeljno delo o lesoreznih ilustracijah v prvotiskih iz NUK-a je magistrska naloga kolega Marijana Ruperta iz leta 2000, ki je s skoraj 90 slikovnimi primeri temeljni pregled tiskanih ilustracij, leto pozneje pa je Tomislav Vignjević v Narodni galeriji z razstavo Iz zibelke tiskarstva predstavil 33 z lesorezi okrašenih inkunabul iz vse Slovenije, ki je sicer majhen, a odličen katalog. Ti dve deli sta postavili temelje raziskovanju lesorezne ilustracije, ne smemo pa pozabiti člankov, ki obravnavajo posamezne zanimive prvotiske.

Razstava v NUK-u je prvi korak v sklopu večjega projekta oziroma več dogodkov, s katerimi nam boste letos in deloma prihodnje leto približali renesančni humanizem v deželi Kranjski.
Razstava Črna umetnost v barvah je neke vrste uvertura v to zaporedje. Jeseni bo pri Cankarjevi založbi izšla knjiga s Črnilom in zlatom, ki je osnovni pregled slogovnih in ikonografskih potez pri nas hranjenih spomenikov knjižnega slikarstva. Decembra letos bodo v Narodnem muzeju postavili še eno razstavo, ki z naslovom Na pergamentu in papirju obsega izbor rokopisov, fragmentov, prvotiskov in listin iz treh mariborskih zbirk.
V letu 2019 se obeta manjša, komorna razstava, ki bo v središče postavila brevir Žige Lamberga in okoliščine ter prijateljevanje med tem prvim ljubljanskim škofom ter cesarjem Friderikom III. Habsburškim in Enejem Silvijem Piccolominijem. Čeprav je bil Piccolomini škof v Trstu, je bil veliko več v Ljubljani, saj je bila zelo živo humanistično središče. Upam, da bo takrat izšla tudi knjiga, ki jo pripravljam v sodelovanju s Francetom Dolinarjem iz Nadškofijskega arhiva Ljubljana o humanizmu na Kranjskem v iztekajočem se 15. stoletju in pred začetkom reformacije. Med drugim naj bi osvetljevala povezave z drugimi središči, posebej univerzitetnimi, saj je veliko naših mladeničev študiralo na Dunaju, kjer je tamkajšnji profesor Brikcij Preprost iz Celja ustanovil neke vrste dom za študente iz naših krajev; ob Brikciju so bili še drugi humanisti, ki so bili profesorji na artistični fakulteti. Ti so ohranjali stike z našimi kraji. Na drugi strani so pa otroci naših plemičev hodili študirat v Padovo, ki je bila v jedru humanistična univerza. Vse to znanje se je vračalo v različnih oblikah in to je tisto jedro, ki bi ga rada oba pokazal tudi ob knjigah, ki so bile v lasti teh humanistov, pa tudi prepisovalcev in ustvarjalcev iz naših krajev. Veliko povedo tudi ohranjena pisma, deli njihovih knjig, testamenti.
Vsekakor so v mesta na Kranjskem in Štajerskem prihajali impulzi od vsepovsod, od tod pa so domiselni in razgledani ljudje odhajali ljudje na vse konce sveta. Ljubljana je bila zanimiv kraj. Nehati je treba govoriti o majhnosti; če bi dobro poznali svojo zgodovino, bi več govorili o pomembnih dejanjih in velikih ljudeh.