Na vprašanja Leja in Marko odgovarjata tako rekoč skupaj, tako da dopolnjujeta svoje odgovore, medtem ko odgovarjata, debatirata o določeni temi, se smejita in sta resna. Njuni odgovori so pravzaprav celota, vendar lahko stojijo tudi sami zase. In zdi se, da določeni odgovori ostajajo skriti znotraj performansa Skupaj, ki bo premiero doživel to soboto ob 18.00 v Katedrali Kina Šiške, naslednja ponovitev pa bo 4. februarja. Skupaj z Lejo in Markom bo mogoče prebiti šest ur, čeprav bodo med samim dogajanjem gledalci lahko prostor zapustili, se okrepčali in se tudi vrnili.

Gre za prvi skupen projekt Leje Jurišić in Marka Mandića, začel pa se je na pobudo Semire Osmanagić, ki bo v Kinu Šiška nastopala kot zapisovalka dogajanja na odru. Avtorji, poleg omenjenih treh še Bojan Jablanovec, izhajajo iz najbolj osnovnih vprašanj: kaj pomeni biti skupaj in kako biti skupaj, pri čemer pa sta Leja in Marko izhajala iz telesa, se soočala s samotnostjo, intimo ter se naslanjala na obširno zbirko materialov in referenc; od filozofskih do popkulturnih, od Michaela Jacksona do Gertrude Stein. Vmes pa sta se večkrat ustavila tudi pri dotiku. Več o prihajajočem performansu, trenutnem položaju neodvisne uprizoritvene scene pri nas in tudi predstavi Kralj Ubu pa preberite v intervjuju.

Leja in Marko. Kako sta se znašla skupaj plesalka in igralec? Kako se je začelo vajino sodelovanje?
Marko Mandić: Midva sva se prvič srečala pri Poti v Jajce; pri predstavi, ki jo je režiral Sebastijan Horvat, kjer je Leja koreografirala in performirala, jaz pa sem samo performiral. Potem pa naju je leta 2014 Semira Osmanagić povabila na kavo in predlagala, da bi nastopala skupaj.

Leja Jurišić: Ona je takrat v Trubarjevi hiši literature organizirala performanse. Vendar so se takrat ti projekti končali in niti nismo utegnili delati skupaj.

Marko Mandić: Ampak v bistvu je začetek to, da si je ona [Semira Osmanagić, op. p.] želela, da midva nastopava skupaj na odru ...

Leja Jurišić: Dobra ideja.

Marko Mandić: Ja. In začeli smo razmišljati o tem skupnem projektu, pozneje se je pridružil tudi Bojan Jablanovec in z intenzivnimi vajami, ki so se začele konec leta 2016, se je to delo razvijalo tako, da smo prišli do spontane odločitve, da bo performans trajal šest ur in da se bo zgodil tukaj v Kinu Šiška.

Če prav razumem, je režiser Bojan Jablanovac?
Leja Jurišić: Gre za soavtorski projekt, nimamo razdeljenih funkcij v smislu: on režira, jaz koreografiram, on igra, jaz plešem. Delali smo skupaj, vsak izmed nas je po svojih najboljših močeh vložil svoje znanje in zaupanje in iz tega smo skušali potegniti najboljše.

Marko Mandić: V projekt seveda vstopamo kot to, kar smo (jaz igralec, Leja plesalka itd.), znotraj projekta smo avtorski tim, midva pa performerja.

Kakšno vlogo ima v performansu piska Semira Osmanagić? Zakaj poimenovanje piska?
Leja Jurišić: Ne vem, zakaj ne pisateljica. Zdel se mi je zelo primeren izraz za njeno vlogo v tem performansu. Med performansom bo pisala kratke misli oziroma asociacije na dogajanje.

Marko Mandić: Tudi meni se zdi, za vlogo, ki jo bo Semira imela znotraj performansa, to imenovanje boljše kot na primer pi-sa-te-lji-ca (zloguje). Zdi se mi aktivnejše poimenovanje, kar je zelo primerno za naravo njenega dela v performansu. Približa jo perfomerju.

Leja Jurišić: V bistvu nismo besedila spreminjali v material na odru, ampak bomo material na odru spreminjali v besedilo.

Zdi se mi, da vaju druži izrazita telesnost, da na neki način mislita skozi svoje telo oziroma svoje misli in čustva izražata zelo telesno.
Leja Jurišić: To je res (smeh). In tudi Semiri se je prav zaradi tega zdelo dobro, da bi sodelovala ..., da se ujemava zaradi mesenosti in zaradi poguma. In tega sva se tudi kar nekako držala.

Marko Mandić: Med vajami je bilo neko dopoldne, ko se očitno nisva želela toliko ukvarjati s sabo, in sva imela priložnost gledati eno predstavo - sva se raje posvetila drugim (smeh). Zelo zanimivo je bilo, da sva imela podobne komentarje o predstavi; o celostni uporabi telesa, o neki spojenosti ... ali pa usklajenosti misli in telesa. Kot da je treba, da iz zemlje jemlješ, da se telo ne začne samo pri vratu ali pa še nekje više, samo v ustih ...

Leja Jurišić: Ja, ker je v naši družbi še vedno najpomembnejša glava oziroma misel.

Marko Mandić: Kar ne pomeni, da misli tukaj zadaj ni (smeh) ...

Leja Jurišić: To, kar jaz mislim, da mislim, pogosto ni to, kar zares mislim in čutim. Če na primer želim pri nekem projektu izraziti nek statement [trditev, op. p.], se mi pogosto zgodi, da skozi proces ugotovim, da je ta statement drugačen, kot sem sprva mislila. Če v ustvarjalnem procesu pošiljaš svoje misli skozi telo, lahko pridejo ven ... drugačne.

Marko Mandić: Res je, da hočemo znotraj predstav in projektov zastopati neka stališča, ki se potem s prakticiranjem, z izkušnjo, ponavljanjem - in na vajah in na predstavah - spreminjajo. Z izkušnjo ta stališča širše spoznaš, tvoje mnenje se spremeni in ne more biti tako enoznačno, kot se ti je najprej, v procesu priprav na predstavo ali performans zdelo.
Pa tudi občinstvo je različno in mi ne moremo vplivati na njene interpretacije.

Leja Jurišić: Tudi telo je v nekem trenutku oziroma potem ko preteče že nekaj časa, lahko tako utrujeno, da ne moreš več 'zares' misliti in takrat začnejo ven hoditi ideje, ki jih sicer ne moreš ali pa si ne upaš povedati na glas.

Zaradi utrujenosti ne nadzoruješ več svojih misli in se zato porajajo same od sebe.
Marko Mandić: Naredi se prostor za druge ideje. Tudi telo in sam obraz po eni ali dveh urah intenzivnega dela postaneta drugačna ... v bistvu odpadejo maske.

Leja Jurišić: Znanost, predvsem nevrološka, je v zadnjem času dokazala precej stvari, ki jih plesalci in igralci enostavno vemo zaradi prakse. Kako se misel ustvarja v telesu, kako se ustvarjajo čustva, ki se jim tako zelo hočemo izogibati - razen pod domačo streho, kjer se jim nekako ne moremo.

Čustveno, telesno in miselno delovanje človeka je prepleteno. Ne moremo ločiti teh procesov. Misel ni odrezana od telesa. Inteligenca ni v možganih. Lacan in Nietzsche rečeta, da mislimo s stopali. Vendar je to danes že malo konservativno, saj mislimo s celim telesom. Človek je misleče telo.

Ali tudi zato pri premišljanju odnosov izhajata tudi iz dotika?
Leja Jurišić: Iz dotika nismo izhajali konceptualno, čeprav je dotik zelo jasna stvar, če izhajamo iz Markovega in mojega telesa. Dotik je skozi proces prišel sam od sebe in funkcionira kot princip.
Dotik ima v družbi poseben status; bolje je, da se preveč ne dotikaš ne sebe ne drugih, predmetov v galeriji se tudi ne sme dotikati. Hkrati pa je dotik nujen za blaginjo človeka. Le po smrti ni več dotika. Nikoli več ne bom mogla objeti Jerneja Šugmana. Dotik je treba prakticirati, dokler lahko. In to čim pogosteje.

Ja, tudi z dotikom sem se ukvarjala, ker je omenjen v spremnem besedilu, ki je bilo pravzaprav edina oprijemljiva stvar v pripravi na ta intervju ...
Marko Mandić: Česar si se lahko dotaknila. In se je tebe dotaknilo.

Točno tako!
Leja Jurišić: Kakšen vse je lahko dotik ... (Smeh vseh)

Ja. Obstajajo različni dotiki: dejanski, metaforični, mogoči, nemogoči, dovoljeni, nedovoljeni ...
Marko Mandić: Pa tudi odsotnost nekega dotika ali pa samo neka želja po dotiku. Med pripravami na performans smo raziskovali, kako biti v prostoru skupaj, pa ne vedno skupaj.

Leja Jurišić: Kaj vse je biti skupaj. Ker skupaj pomeni tudi ne biti skupaj.

Verjetno res nista mogla, pa tudi hotela, mimo dejstva, da si, tudi ko si skupaj z nekom na odru, tam še vedno sam, hkrati pa se moraš s to osebo soočati?
Leja Jurišić: Samota je, vsaj zame, v tem dolgem procesu pogosto izstopala. Tako da sva zdaj zaključila, da se ukvarjava s kolektivnim individualizomom in indivdualnim kolektivizmom (smeh). To je nekakšna utopična misel o prihodnosti in družbi, kjer posameznik samega sebe ne izgublja, ampak poskuša sebe z drugimi, ne prek drugih, nadgraditi.
To da si z nekom skupaj, te neprestano tudi požira; ne samo partnerski odnos ali pa dvojina, ampak odnosi, bližina na splošno, tudi služba. Za ta performans pa je bistveno, da sva postavljena vsak zase, da sva šele potem lahko skupaj. Biti skupaj in biti. Lepo, a ne?

Marko Mandić: Vsak izmed naju vodi svojo linijo, zasleduje svoje cilje, vztraja pri svojem, kar potem seveda trka z drugim, tebe pa predrugači. Brez neke jasne odločitve vsakega od naju, kaj želi v točno tistem trenutku početi, se predrugačenje ne more zgoditi, in začneva se izgubljati v ugibanju, ali je to, kar izvajava, sploh v redu.

Leja Jurišić: Začneva se izgubljati v neki nedefinirani zmesi.

Marko Mandić: Tudi to je trenutek, ki je v performansu potreben. Tudi to je izkušnja biti skupaj. Predvsem pa smo ugotovili, da je treba slediti svojemu, da lahko potem slediš partnerju.

Leja Jurišić: Joj, ne bi se mogla bolj strinjati. Ljudje smo najgloblje povezani med seboj v tem, v čemer smo ločeni od vseh. Tole lepo in optimistično misel sem ukradla Cesarju Valleju.

V spremnem besedilu je skupaj definirano tudi kot naložba. Kakšna naložba je skupaj? Mogoče prav to, da slediš sebi in drugemu hkrati.
Leja Jurišić: To je prav to. Človek bi bil v bistvu rad tak kot majhen otrok, ki hoče, da je vse po njegovo, kar pa seveda ne gre. Vsak ima svoje stališče; približevanje ali dopolnjevanje svojega stališča s stališčem drugega, pa zahteva ogromno truda, napora, koncentracije in potrpljenja. Saj so trenutki kot v pravljici, vendar so redki. Jaz si od njega [Marka op. p.] nič ne morem vzeti, lahko ga sicer pograbim in odnesem, ne morem pa od njega ničesar zahtevati.

Marko Mandić: Zdi se mi, da je pri ustvarjanju gledališča veliko, preveč, dogovorne politike: "Naredi ti zdaj to tako, da bom jaz lahko potem naredil tisto in tako in tako odreagiral." Pri najinem performansu pa je princip dela bolj 'make them do it'; v smislu kaj bom naredil, da se bo zdaj to zgodilo, ali pa, da bova midva prišla do neke točke skupaj. Ni pa nujno, da se bo zgodilo. Druga oseba mogoče ne bo prebrala signala, ne bo za. Vrednejše je aktivirati, spodbuditi in angažirati drugega in sebe, da bi akcija, izvedba šla v neko želeno smer, kot pa se vkopati v položaj: ne morem, ker pogoji niso pravi. V bistvu gre za prevzemanje odgovornosti za nastalo situacijo na odru.

Leja Jurišić: Ni nujno, da bo podpora na odru taka, kot si jo sam predstavljaš.

Da bo tebi v korist ...
Leja Jurišić: Tudi to je vprašanje; kaj je korist? Ali je koristno zame, kar jaz mislim, da je koristno zame, ali je koristno zame to, kar jaz šele pozneje ugotovim, da je koristno zame.

Marko Mandić: Na vajah smo tudi spoznali, izkusili, da po določenem času, trajanju, eden izmed naju vedno pride do točke, ko je popolnoma izgubljen, avt, ko ne ve, kako naprej. In na srečo je zraven drugi, soperformer, na katerega se lahko nasloni. In tudi občinstvo. Vendar to ni take vrste participatorna predstava, kjer bi občinstvo dejavno sodelovalo, ampak samo opazuje.

Performans bo trajal šest ur, kar je velik podvig, psihičen in fizičen. Kako se pripravljata na to?
Leja Jurišić: Med drugim imava tudi kondicijske vaje. Jutri greva prekolesarit Pot spominov in tovarištva.

Marko Mandić: Performans smo zamejili s tem, da traja šest ur. Ker je to naša odločitev, je treba narediti vse za to, da bova na odru od 18.00 do 24.00

Leja Jurišić: Tudi glasbena struktura je zraven.

Marko Mandić: Ja, nekje v procesu sva prišla do ideje, da sestaviva seznam komadov za vsako leto najinega življenja.

Leja Jurišić: Ja, staranje je nekaj zelo intimnega (smeh). Po iztočnici moje telo, ki jo je dala Semira, smo mi trije z Bojanom štartali z vprašanjem, kako, vsak posebej, razumeva intimnost.

Marko Mandić: In potem sva na eni izmed vaj istočasno vklopila vsak svoj komad in ugotovila, da to ne bo šlo (smeh), da je slediti dvema različnima glasbama hkrati prevelik kaos, kakofonija. Tudi deset minut nisva zdržala.
Na tej vaji sva želela raziskati, kaj se zgodi, ko trčiva skupaj, potem, ko vsak izhaja iz svojega spominskega bazena. Ampak je bilo že tehnično neizvedljivo, ker je bil en komad pretih, en preglasen ...

Leja Jurišić: Ja, ta trk je bil konstruktivno nekonstruktiven, saj sva po tem ugotovila, da skupaj pomeni sopostavljati, in ne toliko prepletati. Gre tudi za vprašanje, kako dve samoti skupaj funkcionirata.

Sta poleg Dolarjevega eseja Touching Ground izhajala še iz kakšnega drugega dela?
Leja Jurišić: Moram nekaj povedati: mislim, da se še vedno precej podcenjuje praksa na odru. Še vedno je ideja nad dogajanjem, ne glede na to, ali gre za ples, ali igro, ali performans. Se pa sprašujem, kaj bi bilo, če nič ne bi bilo na odru, kje bi ta ideja točno bila.

Marko Mandić: Gledališče je od vekomaj skupek vseh umetnosti, "Gesamtkunst". So pa predstave, ki se skoncentrirajo bolj na besedilo, ene se skoncentrirajo bolj na glasbo, ene na telo, in so ene, ki imajo vse to.

Kar se pa teh materialov in referenc tiče, jih je bilo med delom ogromno ...

Leja Jurišić: Od Michaela Jacksona do Gertrude Stein.

Marko Mandić: ... zasipala sva se z materialom na različne načine; na vajah, včasih pa kar po mailu z asociacijami, ki so naju potem peljale naprej. Šlo je za vizualne materiale, včasih gibalne - seveda posnete -, včasih samo avdio, včasih so bile to črke na papirju.

Leja Jurišić: Zelo zanimivo se mi je zdelo razmišljanje Fernanda Pessoe o številkah ena, dva; kako gre ena v dva, tri ali več, kako je dve lahko ena. K Fernandu me je usmeril Miklavž Komelj. Hvaležna.
Če sem (pre)drzna, lahko rečem, da poskušamo iznajti novo odrsko govorico. Gre seveda za performans, ampak gre za mešanico različnih jezikov oziroma izražanj. Raziskovali smo tudi učinek na gledalca, ker pri tem performansu ne gre za klasično dramaturgijo, ampak ciklično dramaturgijo. Posledično nas je zanimalo tudi, na kateri ravni pri gledalcu bomo učinkovali, miselni, čutni in kdaj se bodo te ravni prenašale iz telesa v misel ali obratno. Poleg tega je beseda piske ves čas prisotna. Njena misel je pogled tretjega. Občinstvo se tako znajde v novem položaju, ne za četrto steno, ampak v peti dimenziji (smeh).

Marko Mandić: Ko sem slučajno naletel na neko delo Heinerja Müllerja, sem si med branjem predstavljal Kino Šiška. Müller opisuje gledališki večer, neko predstavo, občinstvo, ki jo je prišlo gledat, na koncu se igralci priklanjajo, občinstvo ploska, odide iz dvorane, gre po svoje plašče in plaščev ni več, garderobe ni več. Stopijo iz stavbe, kjer je bila predstava, in vidijo, da mesta ni več. In to je utopično gledališče. To bi bil ideal teatra. Da gledališče obstaja mimo vsega, kar se dogaja zunaj.

Leja Jurišić: To bi bilo hudo. Da bi se lahko do te mere predrugačile .... misli po neki predstavi ...
Zelo zanimivo med študijem je bilo raziskovanje intimnosti. Na primer Leonard Cohen je v nekem intervjuju na vprašanje, kako to, da so njegova besedila tako intimna, odgovoril, da skuša pisati čim bolj avtentično. In to se dogaja tudi pri najinem delu. Gre za avtentičnost tega trenutka; kaj čutim, mislim točno tisti trenutek, sem zgubljena v tem trenutku?, kje sem, kaj točno se dogaja na odru. To, kar perfomans sam po sebi je.

Leja, preživetje na neodvisni uprizoritveni sceni je vedno težje, boj za obstanek iz leta v leto večji, ustvarjalci pa so prepuščeni predvsem sami sebi. Kako se sploh preživi?
Leja Jurišić: Trenutno mi gre ob takih vprašanjih na jok. Naj država v nacionalnem programu definira, da slovenske nevladne organizacije delujejo na amaterski ravni in da to želi finančno podpirati.
Država v svojih razpisnih merilih na neodvisni sceni zahteva vrhunskost, pogoji, ki jih ponuja, pa nikakor niso pogoji za vrhunsko umetnost. Ampak naj definira, da so projekti na off sceni hobi program. Da si bomo na jasnem, kje smo.
Za projekt od države dobimo desetkrat manj kot podobni projekti v npr. Nemčiji. Poleg tega Slovenija svojih umetnikov ne promovira. Funkcija neodvisne scene je nujna za razvoj neke družbe in države, ki ne želi biti nazadnjaška. Off mora obstajati, ker lažje podira meje in na ta način vzpostavlja novosti, v institucionalnih ustanovah so strukture bolj fiksirane in tudi pričakovanja bolj klasična. To, kar se je npr. dogajalo v Kralju Ubuju, se je na off sceni dogajalo že pred desetimi leti. S to izjavo niti malo ne kritiziram predstave Kralj Ubu, ravno nasprotno, zdi se mi super, da je kaj takega končno mogoče videti v mainstreamu. In neodvisna scena, če je država ne bo izbrisala, mora biti po definiciji napredna. Ravno zato tudi v našem performansu poskušamo prebiti ustaljene vsebinske in časovne okvire, poskušamo preskakovati družbene postulate, tako da jih ponovno vzamemo pod drobnogled. Predlagamo drugačen smisel kroženja definicij, kapitala, spolnih vlog. Ravno pri tem projektu sem se tudi naučila, da spoštovati, latinsko - respicere - pomeni ponovno pogledati.

Marko Mandić: In če ponovno spoštljivo pogledamo, imata kultura in umetnost na splošno premalo denarja. Vendar se vsi mali sektorji obnašajo, kot da imajo drugi več kot oni, v resnici pa nihče nima dovolj. Država bi morala dokapitalizirati kulturo, ne samo banke. V tujini, kjer marsikaj delajo - kar ne pomeni, da mi tega ne delamo -, se država v času krize odloči, da bo umetnikom dala več. Ampak to je poteza, za katero je treba imeti pogum. Jajca.
Off scena pa mora biti, zato da se tam začnejo dogajati določene stvari, ki potem preidejo v mainstream, da se v off sceni ponovno pojavi potreba po novostih. Za točno to predstavo, ki si jo omenila, Kralj Ubu, in žal je ne bomo več mogli gledati, ker ata Ubuja, Jerneja, ni več fizično tu, je bilo nujno, da se je zgodila prav na velikem odru SNG Drame in so se začele burne debate o tem, kakšne uprizoritve spadajo v Dramo in kakšne ne. Nacionalno gledališče mora biti napredno, iščoče, eksperimentalno in prostor raznoterih gledaliških poetik in praks.

Leja Jurišić: Zdi se mi, da bi bilo super, da bi Slovenija dojela, kaj je naša kakovost v praksi, formi, v ideji. Kaj nas zanima. Da imamo izjemne umetnike in mislece, in da bi bilo to dobro začeti ne samo resno podpirati, ampak tudi mednarodno promovirati. Majhna država se mora promovirati, s tem se širi, veča. Ne sme se umikati, izničevati, ker jo bo sicer še lažje pojesti. Umetnost, znanost in akademija gradijo državo. Ne razumem, kako politiki tega ne razumejo. Mogoče se jim zdi, da so nedotakljivi.

Kaj pa je naša kakovost?
Leja Jurišić: Zagotovo ni kolonialistični napredek oziroma nazadnjaštvo. Seveda vlečemo od tam, ampak vleči moramo predvsem iz svoje zgodovine. To smo mi. Mi nismo kolonialisti. Pa če nam je to všeč ali ne. Smo specifični v vedenju, načinu razmišljanja, tudi v delanju umetnosti. Zdi se, da nam ne uspe prepoznati tega, kar smo, ker želimo delati v formi zahodnega sveta. Svet pa Slovenija v njihovi formi ne zanima. Nismo pa tudi dovolj črni niti dovolj revni, da bi jih zanimali.

Marko Mandić: Mi bi morali slediti svojim trendom. Potrebovali pa bi mrežo ljudi, ki bi svetu lansirali, kar se je trend pri nas.

Leja Jurišić: Ja, točno to. Ampak za to moraš biti pogumen, ne sme se lansirati samo stvari, ki so všečne. Biti zadovoljni z neko sredino. Če mi stojimo za tem, kar delamo, tudi drugi na to gledajo z zanimanjem.