Cape Town, ki leži pod znamenito Mizasto goro na skrajnem jugu Afrike, je s štirimi milijoni prebivalcev drugo največje mesto v Južni Afriki in deseto največje na celini. V zadnjih mesecih se o njem govori predvsem kot o mestu, ki se spopada z najhujšo krizo pri preskrbi vode v modernem času. Prebivalci že več tednov živijo pod ostrimi ukrepi - prhanja je omejeno na minuto dnevno, stranišča splakujejo enkrat dnevno, pralni stroj lahko dela enkrat tedensko, namesto vode in mila uporabljajo razkužila, namesto keramičnih papirnate krožnike in namesto bombažnih servietov papirnate brisačke. Povsod po mestu je opaziti vedra, ki željno pričakujejo vsako kapljico tako čiste kot umazane vode, ki jo nato reciklirajo. Meščani vodo pogosto uporabijo večkrat – najprej za pranje, nato za splakovanje stranišča ali pa se vsa družina kopa v banji z isto vodo. Da so mestni bazeni prazni, javni parki rjavi, domače zelenice pa zanemarjene, je ob zgoraj naštetih ukrepih zanemarljivo dejstvo, ki ga malokdo sploh še opazi. "Še nikoli se nismo toliko pogovarjali o splakovanju stranišča in načinih pranja," je za BBC dejala domačinka.

Skrbno odmerjenih 50 litrov vode dnevno na človeka
Kako je izbruhnila tako huda kriza z vodo? Cape Town se že tri leta spoprijema z najhujšo sušo v zadnjem stoletju, zato so vodni zbiralniki, ki oskrbujejo mesto, skoraj čisto prazni. Štiri milijone prebivalcev je omejenih na porabo 50 litrov vode dnevno na človeka. Za primerjavo, povprečen Američan dnevno porabi 370 litrov vode. V primeru kršenja te omejitve so zagroženi zapor in hude denarne kazni, pa tudi javno "linčanje" – na spletu so namreč ves čas dostopni zemljevidi, ki kažejo porabo vode posameznega gospodinjstva v določeni ulici, tako da lahko vsakdo za soseda ali znanca preveri, ali spoštuje omejitve.

"Dan nič" - ko iz pip ne priteče niti kapljica več
Apokaliptično ime "dan nič" pomeni dan, ko bo raven vode v rezervoarjih, v katere se steka voda s šestih območij, padla pod 13,5 odstotka njihovih polnih zmogljivosti. Takrat bodo mestne oblasti zaprle pipe v gospodinjstvih in postavile 200 vodnih zbirališč, razpršenih po mestu, na katerih si bodo ljudje pod budnim očesom oblasti lahko brezplačno "izborili" ustavno zagotovljenih 25 litrov vode na človeka dnevno. Eno zbirališče bo torej moralo oskrbovati 20.000 ljudi na dan, strošek postavitve takšnega sistema pa bo okoli 10 milijonov evrov. Ker bodo v takšnih zaostrenih razmerah zagotovo tudi huda kri in nesoglasja, bosta vodo na vsakem zbirališču varovala policija in vojska. Če bodo res nastopile takšne izredne razmere – za to naj bi bile 60-odstotne možnosti – strokovnjaki svarijo, da se bo Cape Town v nekaj dneh brez vode pogreznil v temno srednjeveško obdobje. Vse javne ustanove in hoteli bodo zaprti, vrata bo zaprla tudi večina restavracij, turistom bo odsvetovano priti v mesto. Brez tekoče pitne vode bo velika nevarnost izbruha nalezljivih bolezni, kot je kolera, pa tudi nemirov, ropanja in spopadov z oblastmi. "Dan nič" ostaja grozeča možnost. S tem bi Cape Town postal prvo velemesto, ki bi ostalo brez vode. Takšna suša se zgodi le enkrat na 384 let.

Datum, ko naj bi nastopil "dan nič", je bil sprva postavljen na 16. april letos, nato pa so strogi varčevalni ukrepi le zalegli, tudi okoliški kmetje so mestu odstopili del svojih vodnih zalog, tako da je dan, ko naj bi velemesto ostalo brez vode, zdaj postavljen na 9. julij. Upanje vzbuja dejstvo, da se bo aprila ali maja na južni polobli začelo deževno obdobje, kar bi lahko pomenilo, da se bo Cape Town izognil najhujšemu in da se bo voda znova začela počasi natekati, s tem pa bo tudi najstrožjega varčevanja konec.

Februarja padlo 8 milimetrov dežja
Ob vsem povedanem je bilo razumljivo veselje meščanov, ko jih je 9. februarja nebo le uslišalo in je padlo na zemljo nekaj dežja – v eni noči je zapadlo 8 milimetrov dežja na kvadratni meter, kar pa je ljudem pomenilo ogromno. Raven vode v glavnem zajetju Theewaterskloof je trenutno nižja od 20 odstotkov.

Revnejši prebivalci mesta pravijo, da na tak način in s takšnim varčevanjem živijo vse življenje, srednji razred in premožnejši pa se spoprijemajo z novo resničnostjo. Razlike med družbenimi sloji so jasno vidne tudi v teh kriznih časih, piše Chicago Tribune, sploh, ker velja Južna Afrika za državo, v kateri so socialne razlike med prebivalstvom celo največje na svetu. Svetovna banka je namreč lani izvedla raziskavo v 154 državah in ugotovila, da je Ginijev koeficient, ki meri neenakost v družbi, najvišji prav v Južni Afriki, v kateri si deset odstotkov prebivalstva lasti več kot 90 odstotkov vsega bogastva v državi.

Zapravljanje denarja za vrtine in naprave
Bogati sloj tako v času pomanjkanja vode najema podjetja, ki kopljejo jaške in delajo vrtine, da bi morda našli kakšen nov izvir, kopiči zaloge ustekleničene vode, katere cene so poskočile v nebo, kupuje naprave za razsoljevanje, ki morsko vodo spreminjajo v pitno. Izredne razmere zahtevajo izredne ukrepe – za visoko ceno. Za iskanje vrtine je treba plačati okoli 6.000 evrov, 2.000 evrov stane naprava, ki vlago v zraku spremeni v pitno vodo, za 400 evrov pa so na voljo posebni pralni praški, ki naj bi porabili manj vode v primerjavi z običajnim pranjem.

Po drugi strani revni lahko le čakajo in upajo, da se bodo mestni veljaki domislili kakšne rešitve.

"Spopadamo se s štirimi glavnimi tveganji – pomanjkanjem vode, nedelovanjem sanitarnega sistema, izbruhom bolezni in anarhijo," je za Guardian dejal vodja službe za naravne nesreče v Cape Townu Greg Pillay. Nadaljeval je: "Pripravljene imamo načrte za ukrepanje v primeru pomanjkanja vode, scenarija za dan, ko iz pip ne bo pritekla več voda, pa ne. V svoji 40-letni karieri tako velike krize še nisem doživel."

Cape Town nikoli ni imel presežka vodnih virov, jez Theewaterskloof je več desetletij pokrival več kot polovico potreb mesta po vodi, a zaradi izjemno hude in dolgotrajne suše voda iz zbiralnikov naglo izginja. "Suša mesta ne bo uničila, čeprav je življenje v takšnih razmerah težko," je dodal namestnik župana Ian Neilson, ki je priznal, da si doma že več kot eno leto ni privoščil kopeli. "Bolj me skrbi za gospodarstvo, moramo najti način, da ne bodo začela propadati podjetja, s tem pa bi narasla brezposelnost."

Mesto se zaveda, da mora razpršiti vire in načine, kako dobiva vodo, predvsem z vrtinami in razsoljevanjem, a ti projekti se bodo začeli šele leta 2020. Drugi način je obsežna obnova starih, luknjastih vodovodnih cevi. "Ljudje paničarijo, ne vedo več, kako bi prišli do vode," je za CNN dejal neki prebivalec. "Ker iz trgovin v hipu izginejo vse nove zaloge ustekleničene vode, so tudi trgovci uvedli omejitve za vsakega kupca. Poleg tega smo priča kopičenju plastične embalaže za enkratno uporabo. Neumno."

Oblasti trdijo, da bodo, če se bo zgodil "dan nič", bolnišnice še naprej lahko delovale, saj imajo dostop do vodonosnikov. Podobno je z zapori. "Vprašanje je, kaj se bo zgodilo s šolami, saj jih več kot polovica izmed 819 nima svojih vrtin, s tem pa otroci ne bi mogli uporabljati stranišč. A naš cilj je, da šole ostanejo odprte, v takšnih razmerah si zagotovo ne želimo, da bi otroci tavali po ulicah," je dodal Neilson.

Več ljudi in podnebne spremembe vodijo k večjim potrebam po vodi
Cape Town ni edino mesto na svetu, ki mora paziti, kako porablja vodo. Strokovnjaki opozarjajo, da bodo zaradi podnebnih sprememb sušna obdobja v 21. stoletju vse daljša in vse hujša. K povečanim potrebam po vodi prispeva tudi stalna rast prebivalstva – projekcije kažejo, da naj bi na Zemlji leta 2050 živelo 9,8 milijarde ljudi, leta 2100 pa že 11,2 milijarde. Danes nas je 7,7 milijarde. Svetovna meteorološka organizacija predvideva, da se bosta morali že leta 2025, kar pomeni čez sedem let, kar dve tretjini ljudi na svetu navaditi na krajša ali daljša obdobja pomanjkanja vode. Boj za pitno vodo bo tako lahko postal tudi vzrok spopadov in nemirov ter eno najpomembnejših geostrateških vprašanj, piše revija The Week.

Najbolj so ogroženi kraji v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu, saj so to že zdaj sušna območja, na katerih pa naj bi se zaradi podnebnih sprememb količina padavin do konca stoletja še znižala za petino. Po drugi strani naj bi se število prebivalstva na teh območjih do leta 2050 podvojilo, na 600 milijonov. Na Bližnjem vzhodu leži vseh pet držav z najnižjo ravnjo obnovljivih vodnih virov na prebivalca na svetu – Kuvajt, Bahrajn, Združeni arabski emirati, Egipt in Katar. Jemenska prestolnica Sana naj bi brez vode ostala v prihodnjih letih.

Voda kot geostrateško vprašanje
Težave z zagotavljanjem vode imajo tudi druge regije. Pakistan je opozoril, da se bo celotna država do leta 2025 morala ukvarjati z nezadostno količino pitne čiste vode, nekatera mesta, kot so Peking, Šanghaj in Ciudad de Mexico, pa iz vodonosnikov črpajo tako velike količine vode, da se praktično potapljajo. V ZDA je raven vode v največjem vodnem rezervoarju v državi, jezeru Mead na reki Kolorado, v zadnjih 15 letih upadla za skoraj 43 metrov. Leta 2015 je bil zbiralnik napolnjen le do 40 odstotkov.

Zaradi vode že prihaja do meddržavnih sporov, predvsem tam, kjer reke prečkajo državne meje. Takšen je primer dolgoletnega spora med Indijo in Pakistanom. Na afriškem rogu je Etiopija skoraj končala gradnjo ogromnega jezu na Modrem Nilu. S projektom, vrednim štiri milijarde evrov, je na reki zgradila veliko hidroelektrarno, s čimer pa bo Egipt prikrajšala za kar četrtino vse vode iz reke. "Nihče se ne sme dotikati egiptovskih vodnih zalog. Voda je za nas vprašanje narodne varnosti," je lani posvaril egiptovski predsednik Abdel Fatah El Sissi.

Čeprav voda prekriva kar 70 odstotkov površja Zemlje, pa ima svet z njo težave – natančneje, težave so s količino pitne vode. Samo tri odstotke vse vode je namreč sladke. Že zdaj več kot milijarda ljudi na svetu nima dostopov do tekoče pitne vode, še 2,7 milijarde ljudi mora živeti z nezanesljivo dobavo vode najmanj en mesec v letu. Raziskava leta 2014 je pokazala, da je med 500 največjimi mesti na svetu vsako četrto izpostavljeno "vodnemu stresu" – vprašanju, kako tudi v prihodnosti zagotoviti dovolj vode za prebivalstvo.

Po podatkih Združenih narodov bo že leta 2030 povpraševanje po pitni vodi preseglo ponudbo za 40 odstotkov. Vzroki za to bodo podnebne spremembe, človeška dejanja in rast prebivalstva. Svetovna banka ogroženost z vodnimi viri prepozna, ko ljudje na določenem kraju letno dobijo manj kot tisoč kubičnih metrov pitne vode na prebivalca letno.

Katera mesta delijo usodo Cape Towna?
Katera mesta bi lahko že v nekaj letih doživela krizo, podobno tej, s katero se bojuje Cape Town? Pri BBC-ju so našteli enajst najbolj ogroženih.
- Sao Paulo: glavni mestni vodni rezervoar je imel leta 2015 le še štiri odstotke vode, na vrhuncu krize pa je imelo 21,7 milijona meščanov zalog le še za 20 dni. Policija je morala zaradi plenjenja ves čas varovati tovornjake, ki so prevažali vodo.
- Bangalore: mesto na jugu Indije se je hitro razvilo v tehnološko središče države, a vodovodni sistem razvoju ne sledi. Cevi so zarjavele in luknjaste, onesnaženost pa velika – 85 odstotkov vse vode iz bližnjih jezer je uporabne le za namakanje in industrijo, ne pa za pitje ali kopanje.
- Peking: leta 2014 je vsak izmed več kot 20 milijonov Pekinžanov dobil le 145 kubičnih metrov pitne vode letno, kar je mnogo pod želeno ravnjo. Čeprav na Kitajskem živi skoraj 20 odstotkov vsega svetovnega prebivalstva, ima država le sedem odstotkov vseh zalog sladke vode na svetu. Problem je tudi onesnaženost – kar 40 odstotkov površinske vode (voda iz rek, jezer in talečega se snega) v Pekingu je tako onesnažene, da ni primerna niti za kmetijstvo ali industrijo.
- Kairo: reka Nil je vir kar 97 odstotkov vse vode, ki je na voljo Egiptu, a postaja vse bolj onesnažena. Egipt je na vrhu držav, v katerih največ smrti nastopi zaradi onesnaženosti vode.
- Džakarta: kot veliko drugih obalnih mest tudi indonezijski prestolnici grozi dvig ravni morja, stanje pa še poslabšujejo prebivalci. Manj kot polovica izmed desetih milijonov ljudi ima namreč dostop do vode iz pipe, drugi pa nezakonito sami kopljejo vrtine, kar znižuje zaloge v podtalnih vodonosnikih.
- Moskva: Rusija ima kar četrtino vseh zalog sladke vode na svetu, a državo tare onesnaženost, ki je dediščina težke industrije iz sovjetskih časov. To je še posebej opazno v Moskvi, kjer je 70 odstotkov vseh vodnih zalog odvisnih od površinske vode. Mestne oblasti so nedavno priznale, da med 35 in 60 odstotkov zalog pitne vode v Rusiji ne dosega zahtevanih higienskih standardov.
- Carigrad: raven vode v glavnem vodnem rezervoarju se je leta 2014 spustila na manj kot 30 odstotkov, 14 milijonov prebivalcev Carigrada pa se v zadnjih letih v sušnih mesecih že spopada s prekinitvami pri dobavi vode.
- Ciudad de Mexico: pomanjkanje vode za 21 milijonov prebivalcev mehiške prestolnice ni nič novega. Pri petini ljudi voda iz pipe teče le nekaj ur tedensko, še dodatna petina ima vodo le nekaj ur dnevno. Zaradi dotrajanih cevi se izgubi kar 40 odstotkov vse vode.
- London: v Londonu povprečno letno pade le okoli 600 mililitrov padavin, kar je manj kot polovica letnih padavin v Ljubljani, zato mesto okoli 80 odstotkov vodnih zalog pridobi iz rek Temza in Lea. Oblasti se zavedajo, da je mesto s tem že blizu skrajne vrednosti in da ga bo leta 2040 ogrozilo "resno pomanjkanjem vode".
- Tokio: v Tokiu zapade veliko dežja, a skoraj vse padavine padejo le v štirih mesecih, zato morajo to vodo shraniti za druge, sušne mesece. Vodna oskrba 30 milijonov prebivalcev Tokia v 70 odstotkih temelji na površinski vodi.
- Miami: zaradi spodletelega projekta na začetku 20. stoletja, s katerim so želeli osušiti bližnja močvirja, in dvigovanja morja morska voda vse bolj pronica v vodovodne cevi.