je zbirka esejev in kolumn, ki jih je Orwell med letoma 1939 in 1947 objavljal v angleškem tisku, večinoma v Telegraphu, pa tudi v obliki radijskih oddaj.

Knjiga nosi podnaslov V kitovem trebuhu, pripada pa najobsežnejšemu eseju, v katerem Orwell analizira angleško literarno sceno od dvajsetih do konca tridesetih let 20. stoletja. Primerja jo z Rakovim povratnikom Henryja Millerja, "najpomembnejšim romanom tridesetih let" in po Orwellovem prepričanju "prvim umetniškim prozaistom, ki ima v angleško govorečih družbah po dolgem času kakršnokoli vrednost."

Ko piše o književnosti, jo Orwell vedno poveže s širšim družbenopolitičnim kontekstom, tako v eseju V kitovem trebuhu piše o "generacijskih piscih" ali o krogu literatov po prvi svetovni vojni, t. i. rentniških intelektualcih, ki so "pisali zaradi pisanja" in hkrati zamudili vse pomembnejše dogodke med letoma 1925 in 1935, da bi jih po letu 1935 nasledili avtorji, ki so se oklenili komunizma oziroma antifašizma – z vsemi absurdnimi in nenadnimi ideološkimi preobrati, predvsem v odnosu do Stalina, ki je v očeh angleških salonskih levičarjev, intelektualcev s prestižnih zasebnih šol, poosebljal novega verskega vodjo. Ali kot pravi Orwell: "Lakota, stiska, samota, izgnanstvo, vojna, ječa, preganjanje - to so za njih komajda besede. Nič čudnega, da je Veliko pleme po imenu 'pravi levičarji' tako zlahka oprostilo s čistkami in Ogpujem povezano plat ruskega režima in strahote prve petletke."

Orwell je bil pisec s socialnim čutom, levičarski aktivist, kritik fašizma in imperializma, toda obenem je vseskozi ohranjal kritično distanco, sploh ob koncu tridesetih let, ko si v Evropi nihče ni mogel (več) privoščiti, da bi ostal politično brezbrižen. Razen Henryja Millerja, pisatelja, ki se je po njegovem mnenju izognil tako pastem "vdanosti v usodo" (pisci 20. let) kot "naprednim kimavcem" (pisci 30. let). V tem histeričnem okolju Miller ni bil prestrašen, zato je lahko pisal dobre romane, in to kljub individualističnemu, pasivnemu pogledu človeka, po čigar prepričanju je "tok zgodovine zunaj njegovega vpliva in ki tako ali tako nima velike želje vplivati nanj." Od tod metafora o Joni, ki se v kitovem trebuhu na varnem prepusti toku zgodovine, opusti boj zoper njega in ga preprosto sprejme, vzdržuje, beleži.

Šestnajst izvrstnih esejev, zbranih v pričujoči knjigi, ni datiranih, mnogo Orwellovih opazk je zelo aktualnih še danes, čeprav ga nekajkrat zanese v dramatično pretiravanje, kar je bila bržkone posledica kritičnega mišljenja v kriznih časih tik pred in med drugo svetovno vojno. Navdušujeta njegova zgovornost in moralna avtoriteta, sploh ko piše o pomembnih razlikah med rasizmom in nacionalizmom (v eseju Spotoma zabeleženo: "Nacionalizem je do neke mere najbrž zaželen, v vsakem primeru pa je neizbežen."), med nacionalizmom in patriotizmom (v Zapiskih o nacionalizmu: "Z domoljubjem imam v mislih vdanost nekemu kraju, medtem ko nacionalizma ni mogoče ločiti od želje po moči.") ali o servilnosti zahodnih političnih elit do despotov (v eseju Kdo so vojni zločinci?), ob čemer ne prizanaša ne blodnjam levice ne desnice. Orwell, ki ga je res vredno spoznati onstran kanoniziranih klasik 1984 in Živalske farme, v pisanju nikoli ne pušča dvoma: "Pamfletistova dolžnost je napadati desnico, vendar ne laskati levici. Levica je, kjer je, med drugim zato, ker je tako zlahka zadovoljna sama s seboj."