Spomeniki in javna plastika so pogosto tarča takšnih in drugačnih vandalizmov, težavno je tudi njihovo načrtno rušenje in nadomeščanje, so opozorili na ponedeljkovi okrogli mizi v Galeriji Dessa, ki so jo pripravili Društvo arhitektov Ljubljane, Društvo likovnih umetnikov Ljubljane ter Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov.

Rušenje in nadomeščanje spomenikov
Spomeniki namreč po besedah predsednika Društva arhitektov Ljubljane Jurija Kobeta načenjajo več vprašanj, med najbolj perečimi pa je njihovo rušenje in nadomeščanje. Udeleženci okrogle mize so ob tem tudi poudarili, da ni nepomembno, kako so objekti postavljeni v prostor, in opozorili na neskladja v pravni ureditvi tega področja.

"Pri rušenju spomenikov zadevamo v tisto, kar nasprotuje kulturi urbanega," je opozoril Jurij Kobe, ki ne razume, zakaj se spomeniki, na katerih je zgrajena naša zavest, "brišejo" iz prostora. Tako je, denimo, izginil spomenik ženskim demonstracijam proti fašističnemu nasilju poleti 1943 Edvarda Ravnikarja, ki so ga na Ciril-Metodovem trgu postavili leta 1953, leta 2010 pa so ga nadomestili s skulpturo Dragice Čadež na Pogačarjevem trgu.

Predsednik Društva arhitektov Ljubljane je spomnil tudi na požagane jambore z rdečo zvezdo ob Poti spominov in tovarištva. Po njegovih besedah so za ljubljansko društvo arhitektov med drugim sporni tudi reklamni zasloni na 45 metrov visokem obelisku pred Gospodarskim razstaviščem, ki so delo arhitektov Marka Šlajmerja in Vladimirja Braca Mušiča. V letu 1958 je bil obelisk namreč postavljen v spomin na sedmi kongres Zveze komunistov Jugoslavije.

"Če je že prostor sedimentacija spominov, katerih pomen je skrit v plasteh, je spomenik ekstrakt teh spominov. Zelo podobno je s plastiko, s spomenikom, ki ni narejen v spomin nečemu, ampak za oblikovanje prostora ali za uživanje v prostoru. Razlika med plastiko in spomenikom se počasi združuje v enako funkcijo," je sklenil Kobe.

Nedorečenost zakonodaje na tem področju
Po besedah prostorske načrtovalke in arhitekte Martine Lipnik, ki je spregovorila o veljavni zakonodaji na področju postavljanja spomenikov, je ta nedorečena na vseh ravneh. Opomnila je tudi na ideološko razsežnost, saj lahko ena oblast spomenik poruši, druga pa ga postavi nazaj. Kot primer lahko navedemo prej omenjene jambore, ki bodo zdaj dobili replike.

Martina Lipnik je spomnila tudi na primer dveh spomenikov v Kočevskem rogu, pri grobišču pod Krenom. Ker kapela, izbrana na natečaju, vrsto let ni bila zgrajena, se je vlada Andreja Bajuka leta 2000 odločila, da bi postavila obelisk. Zanj je pozneje urbanistični inšpektor dejal, da je črna gradnja in da bi ga bilo treba porušiti, česar pa niso storili. Skoraj deset let po natečaju, natančneje leta 2004, so vendarle postavili spominsko kapelo, tako da zdaj na tem kraju stojita dva državna pomnika.

Po prepričanju Lipnikove se mora država angažirati, da bo to področje uredila. Smernice postavljanja in vzdrževanja spomenikov oziroma spominskih plošč in plastik, javnih in zasebnih, morajo biti ustrezno opredeljene v Nacionalnem programu za kulturo in Strategiji s področja kulture. Velike zadrege, ki bi jih bilo treba rešiti, so na področju spomenikov iz časa NOB-ja, antifašističnih bojev in povojnih dogodkov, je še opomnila prostorska načrtovalka in arhitekta Martina Lipnik.