Samo spomnite se, kako so prvi poslušalci poskušali skupino kontekstualizirati, se jo polastiti z interpretacijami, tak trend pa še kar traja in traja. Na spletu boste tako našli podatek, da je pevec skupine Tomaž Hostnik na koncertu leta 1982 imitiral Miloševića, seveda pa je bilo kvečjemu – cum grano salis – prav nasprotno. Laibach so pač spektakelsko učinkovito na glas izrekali, zapisali in napovedali tisto, kar je bilo nepojmljivo; na primer: na priloženem listu k prvemu albumu je natisnjena misel, da je "Politika najvišja in vseobsegajoča umetnost in mi, ki ustvarjamo sodobno slovensko umetnost, smatramo sebe za politike". Tako Laibach, ki so bili v zgodnjih osemdesetih videti kot zagovorniki absolutne resnice, neomajne gotovosti. Toda, ali je bila omenjena gotovost res edina možna?

Dobro, iz dokumentarca je razvidno, da so bili sodelavci skupine trdno odločeni, da posnamejo svoj prvi album tam in tam. Toda dokumentarec pokaže tudi marsikatero poljubnost, na primer Dejan Knez s simpatično prostodušnostjo pove, da bi lahko bil njihov križ, Malevičev križ tudi kake druge barve in ne črne. Laibach tako naenkrat niso več poglavje o gibanju brezosebne entitete skozi zgodovino, ampak skupnost ustvarjalcev, ki v javnosti deluje kot eno, dokumentarec pa vsaj nekoliko dekonstruira to enost. Z obraza brezosebnosti skupine nekoliko odmakne masko in gledalcu omogoči, da uzre skupino v manj laibachovski drži. Zdaj pa že slutite, da je v teh trenutkih dokumentarec najbolj zanimiv. Skratka, ni najbolj zanimiv, ko tekmuje z oddajo Še pomnite, tovariši, ampak ko v identiteti skupine, ki je maksimalno skrbela za svojo identiteto, vzniknejo razpokice, potujitve, človeške, prečloveške reakcije.

Tako v dokumentarcu izvemo, da je Jani Novak na tem in tem koncertu reagiral tako in tako, da je ponorel, a nikoli ne izvemo, zakaj. Ali pa pripoved očeta Tomaža Hostnika, ki je v dokumentarcu povedal, da je člane skupine prosil, naj dokončajo sinovo nedokončano sliko, kolegi pokojnega pevca pa njegovi prošnji niso prisluhnili. In na tej točki je Zupe imeniten: ne zdrsne v humanistično prizadetost, ne vrta v člane skupine, ampak nadaljuje pripoved o podvigih in iskanjih skupine. Do trenutka, ko se heroična naracija spet zaustavi, na primer v pričevanju nekdanjega člana skupine, danes pa pisatelja in televizijskega snemalca Andreja Lupinca; ta pove, da je Laibach poškodoval člane. In spet se Zupe naredi, kot da je vse v najlepšem redu, ne vrta v Lupinca, ampak pusti, da slišano vrta v gledalca.

Pod črto: Zupe, najverjetneje velik občudovalec skupine, zmaga takrat, ko se ustavi in ko ni več velik občudovalec skupine. Njegov film Glasba je časovna umetnost 3 tako všečno obuja spomine, mladim gledalcem ponuja učno uro iz zgodovine glasbe in sociologije umetnosti; še več: ponuja tudi nekaj drobcev za ljubiteljske psihoanalitike.