Zgodovinar Dejan Süč na judovskem pokopališču v Dolgi vasi, pred grobom družine, ki jo je raziskoval. Foto: Miran Dominko
Zgodovinar Dejan Süč na judovskem pokopališču v Dolgi vasi, pred grobom družine, ki jo je raziskoval. Foto: Miran Dominko
Lendava želi z naslovom Evropske prestolnice kulture opozoriti na bogato zgodovino mesta in dolgo izročilo sožitja med različnimi etničnimi in verskimi skupnostmi. Foto: Arhiv GML
Dejan Süč je diplomsko temo nadaljeval v okviru doktorata, o izsledkih svojih raziskav je predaval tudi na judovski rodoslovni konferenci v Seattlu. Foto: Dejan Süč

Naš cilj je prikazati kulturno življenje, sožitje, pripadnost kraju ... Predvsem smo odprti, želimo nekaj modernega, svežega, da ohranimo korak s časom.

Dejan Süč s potomci družine Turnauer. Foto: Dejan Süč
Dejan Süč z Randolom Schoenbergom v Orlandu; prav Randol Schoenberg ga je nagovoril, naj se prijavi na seattelsko konferenco. Foto: Dejan Süč

Judovstva in holokavsta ne moreš raziskovati s posredniki. Da bi pogovarjal s preživelim in potreboval prevajalca – to ne gre. Biti moraš pri stvari. In jeziki so osnova.

Družina Eppinger pred II. svetovno vojno. Foto: Arhiv družine Eppinger
Béla Eppinger in brat Lászlo v Dolnji Lendavi pri tenisu. Foto: Arhiv družine Eppinger

Najpomembnejše so zgodbe. Imamo še nekako deset let, da se te zgodbe zberejo, potem jih ne bo več.

Erzsi Eppinger, mož dr. Josef Salomon Zitter in nečak Hans v Dolnji Lendavi pred II. svetovno vojno. Foto: Arhiv družine Eppinger

Zgodbe imajo veliko težo za mlade in njihovo dojemanje kraja: poglejte, kako se identificirajo z NK Nafto kot najstarejšim klubom, kako vplivajo na podobo mesta svetovne likovne razstave ... usoda je hotela, da sta zdaj predstavljena dva judovska umetnika: Marc Chagall in Hundertwasser ...

Herminia Eppinger s sinom Hansom pri tenisu. Foto: Arhiv družine Eppinger

Sedim pred kupom pisem, ki so res neverjetna. Npr. sestra v Argentini piše bratu, naj ne razmišlja o oblekah, naj si raje kupi knjige, klasike. Judje govorijo 6, 7 jezikov: madžarščino, nemščino, angleščino, francoščino, srbohrvaščino, potem še španščino ... Dejansko je veliko več kot holokavst.

Dejan Süč s potomci družine Eppinger v Porto Alegru v Braziliji. Foto: Arhiv družine Eppinger
Dejan Süč z Mirkom Eppingerjem ter Herminijinima vnukinjama v Porto Alegru. Foto: Arhiv družine Eppinger

Težko je, a potovanje je bilo neverjetno. Koliko prečutih noči sem presedel in iskal imena ... ladijske dokumente, izpiske iz arhiva, časopisa ... Pet let sem posvetil časopisom iz Lendave, Medžimurja, Zalaegerszega, Budimpešte ... kraljevine Ogrske. Cele noči sem dal za to, ampak ‒ lepo je bilo. Ponovil bi, tudi če bi zahtevalo še dvakrat toliko dela […] Res mislim, da moraš pustiti stvarem, da najdejo svojo pot. Če si iskren, lahko marsikaj dobrega narediš, in to je bila res dobra šola.

Leta 2016 so potomci družine Eppinger obiskali Lendavo. Foto: Dejan Süč
Mirko Eppinger, vnuk opekarnarja Samuela Eppingerja, in Francisco Balkányi, vnuk najpomembnejšega prekmurskega tiskarja Erna Balkányija v Sao Paulu, 2017. Foto: Mirko Eppinger

Zgodbe, ki so čez Trojane, so že zapostavljene, zgodbe čez Muro pa že nikogar več ne zanimajo. Pri Judih pa je ta posebnost, da je ravno Prekmurje edina pokrajina, kjer bi se judovstvo res lahko raziskovalo. V Ljubljani so položili 20 spotikavcev, v Lendavi pa bi jih lahko žal, tudi 200, pa še potem ne bi bili vsi lendavski Judje zajeti.


Dejan Süč ima še veliko načrtov. Foto: Miran Dominko

Dejan Süč ima rad zgodbe, ki razkrivajo trhlost stereotipov. Morda pa se niti ne zaveda, da sam razblinja enega izmed njih. Če bi človek vedel, da je njegovo 163 strani dolgo diplomsko delo samo skrček nad 800 strani zapiskov – in gradivo (izpisi iz matičnih knjig in drugih aktov, lendavske periodike, zasebne korespondence in literature) sem ni všteto – bi si predstavljal knjižnega molja, ki ves mili dan ždi v arhivu. Vendar Dejan Süč ni tak zgodovinar: je svetovljan, ki govori šest jezikov in jih zna uporabiti tudi v kočljivih položajih razstiranja družinske preteklosti. Ko govori o zgodovini in rodoslovju – je to sploh smiselno ločevati? – govori z neizrekljivo hvaležnostjo in pristnim navdušenjem.

Svoje delo opravlja s skrbno odgovornostjo in koncizno predanostjo. Nadvse ga motijo napake, ki se povzemajo iz dela v delo. "Raje objavim manj, pa tisto zanesljivo," je jasen. Sicer pa ima po vseh neprespanih nočeh – kadar ne raziskuje v arhivih, brska po že digitaliziranih dokumentih – nad gradivom prvovrsten pregled. Veliko ljudem sem napravil rodovnike zastonj ... No, ne zastonj, le ne za denar, zame pa je bilo to delo dobro, se popravi. "Verjamem, da se dobro povrne z dobrim. To delo, ta odnos mi je odprl vrata, ki bi sicer ostala zaprta." Tako preprosto, tako pozitivno. "Holokavst je v judovstvu pomembno poglavje, a judovstvo je toliko več. Judovstvo ne sme biti le holokavst."

RTV je o delu Dejana Süča že poročala, ko so potomci Samuela Eppingerja Lendavo obiskali leta 2016. Posnetek si lahko ogledate tu.

Več o rodoslovnem raziskovanju Dejana Suča in družinah, ki sestavljajo mozaik lastne preteklosti, ki odseva kulturni pomen lendavskih Judov, si preberite spodaj.

Na ozemlju Slovenije judovska skupnost nikoli ni bila tako številna kot v nekaterih drugih deželah, so pa bili Judje tako ali drugače vedno pomemben del zgodovinskega dogajanja. A v resnici javnost o njih ve zelo malo. Kako ste se odločili za to tematiko?
Najprej naj povem, da nisem Jud, področje pa raziskujem zaradi družinske navezave: očetova teta je bila poročena v judovsko družino in kot majhen fant sem jo ogromno obiskoval, tudi značajsko je vplivala name. Posvetil sem se predvsem rodoslovju, judovsko rodoslovje je na splošno zelo pomembno, pri nas pa tega poglavja nihče ne pozna. Z judovstvom se ukvarjam kot s pomembnim segmentom meščanskega življenja, verski vidik me ne zanima, s tem se bolj ukvarja moj dobri prijatelj Robert Waltl z Judovskega kulturnega centra v Ljubljani. Zanima me torej kultura: kaj so prinesli, kakšni so bili, kako so živeli – dejansko so bili začetniki medkulturnega sožitja, kar želimo v Lendavi prek projekta kandidature za Evropsko prestolnico kulture prikazati ne samo Sloveniji, ampak tudi širše.

Kaj judovskega še odlikuje Lendavo?
V mestu je do leta 1921 delovala judovska šola, skozi katero so šli vsi pomembni obrazi s področja gospodarstva, kulture, administracije ne le mesta in pokrajine, tudi kraljevine Ogrske. Stavba je bila porušena v 90. letih 20. stoletja, danes pa je na njenem mestu Gledališka in koncertna dvorana. Kot taka na judovsko preteklost v Lendavi spominja predvsem sinagoga, edina poleg mariborske (ki je sicer srednjeveška), v bližini pa še ena redkost: judovsko pokopališče v Dolgi vasi. Zakaj ne v Lendavi? Ko je bilo pokopališče osnovano, Judje še niso bili emancipirani in niso imeli pravice do pokopa v bližini mesta. V Lendavi so sicer tri katoliška pokopališča, najstarejše pa naj bi bilo v bližini lendavskega gradu, kjer je bila v srednjem veku kapelica, je pa res, da je njegov obstoj zaradi gradnje in prekopov danes zabrisan. V samem središču Lendave torej na Jude, nekdanje lastnike, spominjajo le še nema pročelja hiš. Se je pa danes na tem področju vendarle nekaj naredilo, tako z znanstvenega kot poljudnoznanstvenega vidika.

Torej delo zgodovinarja v današnji družbi še ima pomen?
Potencial je velikanski, judovstvo je eksotično. Imel pa sem nekaj izkušenj, res neverjetnih izkušenj. Motivacija je tu – ljudi zanimajo take zgodbe, je pa judovstvo specifično: ravno zaradi travmatične izkušnje oz. družinske zgodbe Judje ljudi ne spustijo blizu, pri tem ne pomaga nobena referenca, nobena konferenca, če kdo ne zastavi svoje besede, češ, ta fant je v redu, nima slabih namenov. Ljudje nimajo zaupanja. Tudi Sloveniji ne zaupajo, v njej še vedno vidijo naslednico socialistične Jugoslavije, ki jim je nacionalizirala premoženje. Čeprav dejansko nihče, s katerim sem bil v stiku, nima želje po restituciji; največ jim pomeni najti notranji mir, se vrniti in videti kraj, kjer so živeli predniki … To jim res največ pomeni.

Dediči niso dobili odškodnin?
Tu pozna vsaka družina svojo zgodbo. Nekaj odškodnin je bilo, Jugoslavija je imela svoje modele, v 60. se pojavijo zametki denacionalizacije, vendar brez možnosti pogajanja – moral si sprejeti mizerno odškodnino ali oditi praznih rok. Drugače je bilo v 90. letih, tedaj se je vračalo, a nekaj stvari je še odprtih, veliko tudi zato, ker marsikatera družina sploh ne ve za svoje izgubljeno premoženje; zgodbe so bile potlačene, ljudje so preteklost pustili za sabo. Družina Eppinger je malo specifična, ker je šlo za kup premoženja: opekarna, hotel Krona, mlin, vinogradi, avtomobili, stanovanja na Dunaju … Res pa je, da si je večina izseljenih Judov v tujini uredila dostojno življenje, npr. družina Turnauer, ki se je izselila 1907, v Miami, se je pozneje ukvarjala tudi s prodajo alkohola in zato med prohibicijo nekaj zaslužila. Včasih so tako hodili po robu, ampak res je, da so se bili vedno sposobni prilagoditi novemu okolju.

Kaj so tisti ključni podatki, ki bi jih morali poznati za razumevanje življenja in položaja prekmurskih Judov?
Leta 1670 je cesar Leopold I., madž. Lipot I. (po njem imajo mnogi gradovi, tudi lendavski, tloris v obliki črke L), Jude izgnal z Dunaja in iz Spodnje Avstrije. Takrat jih je na svojih posestvih okrog Eisenstadta na Gradiščanskem, nekdanjega Kismartona po madžarsko (slov. Železno), naselil grof Eszterházy, član ene najpomembnejših aristokratskih rodbin na Ogrskem. Judom, ki izvirajo z območja današnje Madžarske, ime Eszterházy pomeni mitskega rešitelja in sprejemnika.

Prvi viri Jude na območju Prekmurja navajajo že ok. 1700, na severu v Domanjševcih; prvi popisi 1725–28, 1735 so bili napravljeni, da bi zaščitili nepremičnine preostalih krajanov, kar kaže na strah tamkajšnjih prebivalcev pred prišleki. Tedaj so že bili začasno nastanjeni v Lendavi, kjer so upravljali žganjarne in drugo drobno gospodarstvo. Grofje so jih razporejali po svojih posestih, da so zapolnili gospodarske vrzeli. Veste, od lendavskih Judov nobena družina nima kontinuitete več kot 300 let. Na Ogrskem so Judje sicer živeli vsaj od 8. stoletja, zlasti pa od 13. stoletja, ko se oblikujejo rudarska mesta. Leta 1526 je bitka pri Mohacsu in Turki do 1686 popolnoma razselijo tu živeče Jude proti notranjosti države, npr. v Sarajevo in Beograd.

Ali se niso v Sarajevo naselili Sefardi?
Da, res, tudi, v veliki meri. Precej Sefardov se je priselilo tudi na Ogrsko, o tem priča npr. priimek Venetianer (Benečan, op. p.). Vendar pa madžarski Judje 19. stoletja večinoma izvirajo z območja današnje Avstrije, Češke, Slovaške in Ukrajine. Ortodoksni Judje, ki so govorili jidiš, so poseljevali predvsem vzhod, Galicijo in Bukovino.

Vrniva se v Prekmurje – kako je torej rasla judovska skupnost v tej pokrajini?
Sredi 19. stoletja se začne priseljevanje v največji prekmurski središči – Mursko Soboto v Železni županiji in Dolnjo Lendavo (Dolnja Lendava je staro ime za Lendavo, saj se je današnji Grad na Goričkem imenoval Gornja Lendava, op. p.) v Zalski županiji – iz matičnih županijskih središč Vasvar, Sombotel oz. Zalaegerszeg, Nagykanizsa (slov. Velika Kaniža), Keszthely ipd. Že 1830 je ustanovljeno versko društvo, 1834 pa mu grof Eszterházy v Dolgi vasi podari njivo za pokopališče. Šele 1867 postanejo enakopraven del družbe na območju Kraljevine Ogrske. Dolnja Lendava postane okrajno središče, sedež največjega okraja v Zalski županiji, kar pomeni, da se sem priseli veliko odvetnikov, zdravnikov … vse, kar potrebuje velik birokratski aparat za delovanje. 1890 Lendava dobi železniško povezavo z Zalaegerszegom in Čakovcem, kar pomeni prihod ogromno Judov. V naslednjih 20 letih se skupnost poveča za do ok. 150 članov, to je 30‒40 %. Postali so res zelo pomemben in vitalen gospodarski element v družbi. Pobudo so povzeli pri ustanovitvi prvega denarnega zavoda v Prekmurju, dolnjelendavske hranilnice, v upravnem odboru je bilo kar nekaj Judov, najpomembnejši Lazar Pollak, Mór Király, Adolf Wollak itd. Obdobje 1876‒1918 je vsekakor zlata doba judovskega meščanstva, obdobje intenzivnega kulturnega delovanja, h kateremu še danes na neki način stremimo.

Kako pa so se Judje znašli v I. svetovni vojni in se nadalje privadili življenju v okviru slovanske stare Jugoslavije?
Prva svetovna vojna je presekala takratno dogajanje, ne toliko z vidika udejstvovanja Judov v vojni kot z vidika zaključka: s Trianonsko pogodbo Prekmurje pripade Kraljevini SHS. Prelom je pomemben predvsem v gospodarskem smislu, saj judovska podjetja obmirujejo za kar pet let. Lendavski Judje so bili Madžari: govorili so madžarščino, njihova družina in kapital sta izvirala iz Madžarske, zato so se težko vključili v nove okvire. Drug pretres je bila velika gospodarska kriza, ki je Jugoslavijo z zamikom dosegla 1931. Veliko judovskih naložb je takrat nasedlo, tudi v Čakovcu, našem bližnjem središču in partnerskem mestu, s katerim so se po prekinjeni povezavi z Madžarsko stkale zelo pristne vezi: lendavski Judje so tam obiskovali svoje sorodnike in poslovne partnerje. Z leti pa so dolnjelendavski Judje znova dosegli raven, da so se poročali v tujino, na Dunaj, Bratislavo, notranjost Madžarske ... ravno na Dunaju živeči sorodniki in znanci so bili pomemben znanilec dogajanja za tiste, ki so preživeli II. svetovno vojno.

Leto 1941 je bil zanje že drugi prelom. Kako močno je vojna prizadela prekmurske Jude? Koliko jih je prebegnilo?
Na Dunaju se je zelo kmalu, po Anschlussu, videlo, kam gredo stvari. Primožena dekleta so pisala domov, da nekaj ni v redu, naj se umaknejo na varno, a Judje niso mogli verjeti, da se lahko pripeti kaj tako radikalnega. Nekateri so pobegnili leta 1938, drugi so se za to odločili, ko je bilo že prepozno. Verjetno poznate izraz "pravičnik med narodi". Navadno z njim označujemo tiste, ki so Judom pomagali preživeti nacistično nasilje, pomeni pa tudi tiste, ki so jim pomagali, da se holokavstu sploh izognejo. Zelo rad imam zgodbe, ki razbijajo stereotipe, verske, nacionalne ... in pri svojem raziskovanju sem naletel na zgodbo o evangeličanskem župniku na Goričkem, Karlu Pothu, doma iz Vojvodine, ki je krstil in poročil ogromno Judov, da so lahko potem zapustili državo. To se od njega vsekakor ni pričakovalo. Imel sem srečo, da sem videl te matične knjige ...

Do leta 1944 so bili kolikor toliko zavarovani, s spremembo oblasti 26. 4. 1941 so bili s prekmurski Judi deportirani v Čakovec in nato v Nagykanizso, kjer je bil geto, od tam pa v Auschwitz, kjer je večina umrla leta 21. oz. 22. maja 1944. Tedaj je po mojem mnenju judovska skupnost Prekmurja nehala obstajati. Vrnilo se jih je 23 od ok. 200 ‒ vendar ta podatek ni zanesljiv, ker je utemeljen na podlagi pričevanj vrnjenih preživelih, veliko pa jih je že v Avstriji, Nemčiji odšlo v tujino, tako da je bilo preživelih prej ok. 40; po drugi strani pa je bilo tudi žrtev več, saj so se mnogi Lendavčani že pred deportacijo v Čakovec preselili v Sombotel, Budimpešto, torej v notranjost države; nasilje nad Judi se je namreč začelo na obrobju, potem pa se je obroč zategoval, dokler se slednjič ni sklenil. Po vojni jih je komunistična oblast uničila materialno ‒ bili so vendarle kapitalisti, lastniki tovarn, posesti, zato so se večinoma izselili. Po informbiroju in otoplitvi odnosov s SZ-jem so se nekateri sicer vrnili. Zadnji Jud, pokopan na judovskem pokopališču je bil Ludvik Blau, pokopan 1998.

Zaradi podrobnega poznavanja tega poglavja mestne zgodovine sodelujete tudi pri pripravi programa za Lendavo kot Evropsko prestolnico kulture. Kaj imate v načrtu?
Z vidika judovstva so najpomembnejše zgodbe. Imamo še nekako deset let, da se te zgodbe zberejo, potem jih ne bo več. Je pa to zelo pomemben korak, to si želimo izvesti tudi v projektu EPK-ja, kajti vsaka zgodba je pomembna za krepitev krajevne pripadnosti. To želimo izpeljati v sodelovanju s srednjimi šolami v okviru obveznih izbirnih vsebin, mi zgodovinarji bi pripravili seznam ljudi, ki bi lahko, ki bi radi kaj povedali, predstavili ozadje, šolarji pa bi zgodbe zbrali. Zgodbe imajo veliko težo za mlade in njihovo dojemanje kraja: poglejte, kako se identificirajo z NK Nafto kot najstarejšim klubom, kako vplivajo na podobo mesta svetovne likovne razstave (v Galeriji - Muzeju Lendava, op. p.) ... usoda je hotela, da sta zdaj predstavljena dva judovska umetnika: Marc Chagall in Hundertwasser ... Naš cilj je prikazati kulturno življenje, sožitje, pripadnost kraju ... Predvsem smo odprti, želimo nekaj modernega, svežega, da ohranimo korak s časom. Bistvo pa je, da imaš metapodatke, ki jih potem lahko uporabiš. Tega pa ima Lendava veliko. Razmišljamo o vodniku po judovski Lendavi, o judovskem pokopališču kot odprtem muzeju … Kandidatura za Evropsko prestolnico kulture je predvsem razvojni projekt, prek katerega želimo še dodatno okrepiti svoje močne točke in spodbuditi mlade generacije, da se lotijo kakšnega ustvarjalnega projekta v domačem kraju, najsi bo to judovstvo, priselitev Primorcev in Istranov v Prekmurje ali dediščina naftne industrije ... Zanimivih tematik je prav gotovo veliko.

Judovska pokopališča so zanimiva že sama po sebi. Praško pokopališče je s svojimi visokimi, z mahom obraslimi in v vse smeri nagnjenimi nagrobniki s posebnimi izklesanimi označbami svetovna turistična znamenitost, izredno dediščino v Sloveniji pa predstavlja na zahodu pokopališče judovske skupnosti v Rožni Dolini pri Gorici, na vzhodu pa dolgovaško pokopališče. Ali tudi tu najdemo motive, podobne simbolom na praškem pokopališču?
Najlaže spoznate motiv rok. Označuje svečenike, judovski naziv je kohanim. Kohanimi so v judovskem verskem izročilu neposredni potomci Aarona, Mojzesovega brata. Na dolgovaškem pokopališču najdete vsaj dva nagrobnika kohanim. Sicer pa poznate Leonarda Cohena ‒ no, njegov priimek izhaja od te skupine Judov.

Kako v javnosti vidite odmev svojega dela, zlasti v navezavi z EPK-jem in gradnjo omenjenega medkulturnega sožitja?
Ker deloma delam na področju opolnomočenja mladih na ravni občine, se mi zdi zelo pomembno, da to ne ostane moja osebna zgodba ‒ jaz sem se emocionalno že izpolnil, ko mi je uspelo razjasniti nekatere stvari. Želel pa bi, da to še komu drugemu postane karierni izziv, da ustvarimo zanimivo zgodbo, ki bo morda tudi turistično zanimiva. Lendava vsekakor ima, z vidika zgodb, poseben potencial v tem meščanskem obdobju v najžlahtnejšem smislu besede, tedaj je bila Lendava gotovo najpomembnejše izhodišče judovstva na območju Slovenije: približno 15 % prebivalstva so predstavljali Judje, lastniki tiskarn, opekarn, hotelov, vinogradov; tudi stik s prekmursko govorečim življem je bil dober ... Ne bi se strinjal s tem, da so izključevali druge, saj so bili npr. eden najpomembnejših financerjev evangeličanske cerkve, kar kaže, da so bili odprte glave.

To je res zanimivo in treba je poudariti, da so bili Judje, v nasprotju s splošnimi predstavami, kjer prevladuje podoba beneškega in varšavskega geta – ali pravovernega Juda s posebnim svedrcem pod klobukom, v Lendavi torej dejavni pospeševalci mestnega gospodarstva, njegov neločljivi in samoumevni del. To pa je popolnoma nekaj drugega od pravoverne skupnosti, ki se sama zapira v svoja pravila.
Leta 1868 je bil v Budimpešti vseogrski kongres judovskih rabinov, pomemben v verskem, pa tudi družbenem pogledu, da bi na načelni ravni sprejeli enotno držo ali bi bili liberalna ali konservativna skupnost. Tako rekoč vse zahodne občine so se odločile za liberalno strujo, torej za nekakšno asimilacijo. Ti, neologi, so ohranili svojo vero, a so se imeli za Madžare, polnopravne Madžare, torej so se stopili z madžarsko družbo. Sam zagovarjam mnenje, da so bili Judje specifičen sloj meščanstva, ki se je identificiral, v gospodarskem smislu, kot družbena elita, res pa so si prizadevali za splošno blaginjo, o tem nesporno govorijo dokumenti, npr. judovski klub dobrodelnih žena, judovski klub obrtnikov, ki je spodbujal tudi ustanavljanje nejudovskih podjetij. Dejansko je šlo za sožitje na res visoki ravni, iz tistega časa obstajajo tudi mešane poroke.

Kaj pa je mešana poroka za judovsko družino pomenila v smislu identitete?
Mešani zakoni so večinoma pomenili prehod med nejudovsko prebivalstvo. Težko je sicer reči, kako strogo so se ločevali med sabo, kajti stiki z okolico so bili močni. Jaz sem recimo vzpostavil stik z nekaj judovskimi družinami, pa v nobeni niso imeli posebnih verskih knjig, kip, slik sinagoge ... imeli pa so CD čardaša, knjigo Petőfija ... Razumete? To ti da misliti. Bili so del iste kulture, in četudi se niso več prištevali k Judom v etničnem smislu, so z njimi delili gospodarsko in kulturno življenje. Je pa bilo to tudi politično, ne le kulturno vprašanje – ali se bodo asimilirali ali ne? V judovski zgodovini Ogrske je bil zelo pomemben dogodek krvna kleveta 1882–1883. Tedaj je izginilo neko dekle, ravno na sabat. Neki deček je pričal, da je videl Jude, kako so jo obglavili in pili njeno kri. Po vsej državi se je sprožil val antisemitizma, judovski predstavniki v parlamentu so se komaj zagovarjali. Očitali so jim, da se Judje nikoli ne bodo vključili v madžarsko skupnost, da so bili v zgodovini vedno nekaj posebnega. Bilo je tik pred pogromom … Potem pa so našli truplo omenjenega dekleta – v Tisi, utonila je, in z glavo. Fantek je priznal, da so ga nagovarjali h krivemu pričanju. To je bila prelomnica. Postalo je očitno, da obstaja neka srenja, ki Jude skuša prikazati v slabi luči. To je bil velik politični dogodek, ne le za Ogrsko, tudi zahodni, npr. francoski, mediji so poročali o tem.

Kako se je vse skupaj začelo – vaše raziskovanje in nazadnje stik z družino Eppinger?
Kot majhnemu mi je teta veliko govorila o preteklosti, vendar tedaj še nisem mogel postaviti vseh stvari v zgodovinski kontekst, med študijem pa sem to temo ‒ lendavsko judovstvo ‒ prepoznal kot tisto, ki bi ji posvetil življenje. Žal je teta tedaj umrla. Povedala pa mi je, da ima v tujini še družino, da so pobegnili leta 1939 in da bi morda nekega dne stopili v stik, da bi ji to zelo veliko pomenilo. In začel sem, ker sem videl, koliko ljudem pomeni, da jim vrneš zgodbo – ni ekonomskih razlogov, radost ljudi, ki spoznajo svojo zgodovino, to poplača.

Mirko se je rodil 1939, srečala pa sva se v Dubrovniku. Prvič sem ga sicer srečal že leta 2006, ko je prišel k očetovi teti v Lendavo iz Porto Alegra ‒ bilo je zelo lepo, da sta se videla pred njeno smrtjo, saj je bila gospa, ki je bila žena njegovega strica, zraven pri njegovem rojstvu. Prišel je sicer tudi zaradi zapuščine. Seveda je bil razočaran ‒ starši so mu govorili o nekem metropolitanskem življenju ‒ tenis, večkrat letno počitnice v Opatiji ... Prišel je predvsem po to, pričakalo pa ga je nekaj povsem drugega in odločil se je, da se ne bo nikoli več vrnil, niti ni želel več govoriti o Lendavi. Zelo težko sem prišel do njih, četudi sem del družine. Ko sta bila z ženo, uspešno arhitektko, na križarjenju v Dubrovniku, sem stopil z njima v stik, želel sem jima pokazati, kaj vem, in sta rekla, da bi bila vesela, če me vidita. Odšel sem s svežnjem fotografij, nesnovno kulturno dediščino po svoji "teti" ... na vrhu je bila fotografija fantka na Rio Negre v dokolenkah in beli srajčki. Vprašal sem: Ste to vi? Preplavila so ga čustva, povabil me je v Brazilijo, a nisem mogel sprejeti, ker sem mu hotel ponuditi nekaj v zameno. Pomislil je: Mogoče pa res. Bi se dalo dobiti moj rojstni list? Ko sem kot 2-mesečni fant prišel v Argentino, nisem imel drugega kot potni list z vpisom Mirko v Splitu, meni pa je oče rekel, da nisem bil rojen kot Mirko. Privolil sem. Dva meseca sem raziskoval v Lendavi judovske matične knjige, pa ničesar nikjer. Nekoč pa sediva z mamo ob kavi, pa pravi: Kaj pa če ni bil rojen kot Jud? Morda so vedeli, se pripravljali ... Takrat sem šel pregledovat evangeličanske knjige in tako sem prišel do Karla Potha ‒ in našel vpis: dejansko se je rodil kot Imre. Gospodu sem poslal izpis, da je po 77 letih postal tako rekoč človek. Decembra sem diplomiral, januarja sem res odšel v Brazilijo. Mirko me je pričakal na letališču, peljal v stanovanje ‒ in tam me je pričakala "porota": vsi sorodniki, iz Kanade, Miamija, Argentine ... Tam pa sem videl še nekaj: teniške loparje iz Lendave, Leice iz Lendave, kipe iz Lendave, stare judovske knjige, natisnjene v Lendavi ... Spomin na mesto prednikov ... To so bili trije zelo čustveni, tudi izčrpavajoči tedni. Takoj sem razčistil: obstajajo dvoji podatki: jaz-vem in jaz-mislim. To morate upoštevati, kajti ta razlika je izrednega pomena, ko podajate prve informacije o določenem obdobju posamezniku, ki je na to obdobje emocionalno zelo navezan.

Kako pa je družini sploh uspelo preživeti, glede na prej opisani položaj v Prekmurju?
Družina Eppinger je tudi imela težave, kako pobegniti; oviral jih je judovski priimek. Prva je odšla Herminia (madž. Hermin). Na Dunaju je bila poročena z Wilhelmom Kollmannom, po ločitvi je prišla domov. Ker je sprevidela nevarnost, je želela oditi, pa ni mogla, zaradi priimka. Oče Samuel Eppinger, ki je imel veliko opekarno ‒ v Lendavi pred mestno hišo boste na tleh lahko videli opeko z njegovo signaturo ES (naj opomnim, da je imel brat Ignac v Székesfehérváru prav tako opekarno, le s signaturo EI, in zadal sem si za cilj, da dobim obe taki opeki in ju združim ‒ en brat je umrl v Auschwitzu, drug naravne smrti ... imam obe opeki) ‒ je zato obljubil milijon dinarjev moškemu, ki bi se poročil z njo. Res se je poročila, a le na papirju, z Laszlom Berenyijem. Baje je bil starejši gospod, že prej poročen. Kar je zanimivo, je, da je Berenyi romski priimek. Herminia je najprej hotela pobegniti prek Hrvaške, pa ni šlo, zato je šla skozi Avstrijo, Švico, Francijo v Buenos Aires. Zakaj tja? Vnukinji sta rekli, da je babica zaprla oči, zavrtela globus in odšla tja, kamor ga je zadela s prstom. To seveda ni res. Vse kaže, da je Buenos Aires poznala iz pripovedovanj svojega moža, kajti njegov brat Fritz se je izselil iz Evrope. To sem odkril čisto ločeno, saj ga pod izvirnim imenom nisem nikjer našel, potem pa sem naletel na Federica Kollmanna, priznanega argentinskega fotografa, njegove fotografije La Plate idr. še danes občudujejo kot najboljše fotografije tistega obdobja.

Herminia je s sinom torej zaživela v Argentini. Kako se je preživljala? Sta ohranila spomin na Lendavo?
Gospa Herminia je imela turistično agencijo: v središču Buenos Airesa, med stolpnicami, je imela hiško z vrtičkom, in bila je najbolj cenjena turistična vodnica v mestu. Na starost je imela prebliske, ko je želela kaj povedati, ampak se vseeno ni sprostila. Bilo je prehudo govoriti o rodnem mestu, vnukinji pravita, da je tako pogosto jokala. Po njeni smrti pa so odprli omare, našli so pisma, kipe, knjige ... in tedaj se je začelo. Kaj sploh vemo o svoji družini? Zato je Mirko tako pomemben, saj je bil bratranec Herminijinega sina, edini, ki je še kaj vedel. Pri 40 letih se je vnukinjama gospe Herminie svet obrnil na glavo. Bili sta vzgojeni v katoliški veri, vsak teden pri maši, naenkrat pa spoznata, da so Judje. To je bil hud pretres, od katerega si družina kar ni opomogla. Pa sem presekal in rekel: Pojdimo na Dunaj, pojdimo v Lendavo. Vodil vas bom, spoznali boste svojo zgodovino. Za trenutek je bilo vse tiho, vsi so se uprli v Mirka, najvišjo avtoriteto ... on pa je rekel: Vamos. In smo šli, sprejel jih je župan, RTV je posnela prispevek ... še vedno smo v stiku, želim si, da bi jih v kratkem spet obiskal v Braziliji ... To je edinstvena zgodba o ljubezni in sovraštvu, življenju in smrti ...

Ko poslušam vso to zgodbo, sploh pa s podobo pretresenih vnukinj gospe Herminie s posnetka pred očmi, razmišljam o tem, kako dolgo neko družino lahko zaznamuje tako travmatičen dogodek ter komu je v resnici teže sprejeti dvojno identiteto: otroku ali odraslemu?
Veliko huje to doživljajo odrasli. Res si videl globok globok pretres ... Rekli sta: Ko bi nam vsaj ata kaj povedal! In potem streznitev, da to ni mogoče, saj je umrl, ko sta bili še deklici. Pa tako lepo so bili živeli ... In ko razlagaš, odkrivaš to zgodbo ‒ tako previden moraš biti, da koga po krivem česa ne obdolžiš. Težko je, a potovanje je bilo neverjetno. Koliko prečutih noči sem presedel in iskal imena ... ladijske dokumente, izpiske iz arhiva, časopisa ... Pet let sem posvetil časopisom iz Lendave, Medžimurja, Zalaegerszega, Budimpešte ... Cele noči sem dal za to, ampak ‒ lepo je bilo. Ponovil bi, tudi če bi zahtevalo še dvakrat toliko dela. Dve leti sem delal za diplomsko. Vsi so me vprašali, kaj še ne bom diplomiral. Bom, bom, pride ta čas, ampak zdaj moram narediti še to in ono. Res mislim, da moraš pustiti stvarem, da najdejo svojo pot. Če si iskren, lahko marsikaj dobrega narediš, in to je bila res dobra šola. Že za diplomo o judovstvu v medvojnem obdobju sem pregledal čez enajst tisoč člankov, vsakega, ki je omenjal Jude ali Lendavo. To je strast! Že posel je lahko odvisnost, če pa je iz srca, pa sploh. V doktoratu pa sem povezal to z rodoslovjem. Naredil sem popis vseh priimkov in želim izdelati družinska drevesa do 1787. To je namreč za Jude zelo pomembno leto.

Kaj se je takrat zgodilo?
Tistega leta je Jožef II. z dekretom zapovedal, da si morajo Judje izbrati priimke. Dotlej so bili zgolj patronimični: sin tega, sin onega, ni pa bilo dedovanja ustaljene oblike, kot jo poznamo danes in ki se je v tistem času pri Nejudih že precej razširila. Nekateri Judje so priimek sicer nosili že prej: v Lendavi je že 1746 živel Jud Jakov Austerlitz. Gre za današnji Slavkov, kjer se je kasneje odvijala znana bitka. Tudi po omenjenem dekretu so Judje priimek najpogosteje dobili po mestu, iz katerega so prihajali: Eppinger iz Eppingena, Turnauer iz Trnave, Frischauer iz Frischaua, kraja pri Znojmu.

Razumem, to pa močno olajša vaše rodoslovno raziskovanje. Očitno vas je čisto prevzelo. Pa je rodoslovje lahko kaj več kot le konjiček?
Rodoslovje je neverjetno. Dobil sem ogromno poslovnih ponudb, da napravim družinska drevesa, pa sem jih za veliko družin naredil zastonj … Ne, zame je bilo vredno. Vedno pravim, da se dobro vrne: odprejo se ti vrata, ki jih ne bi odprlo niti 1000 evrov, pač pa en klic. No, v New Yorku je ortodoksna skupnost iz Sombotela – to je povsem druga zgodba, tja jaz ne morem zraven, ampak avgusta 2016 sem šel predavat v Seattle. To je spet zanimiva zgodba, povezana z družino Eppinger. Nekega večera mi piše Randol Schoenberg, to je glavni lik filma Dama v zlatu o vračilu portreta Adele Bloch-Bauer, ki sva ga z bratom gledala ravno kak teden prej. Mislil sem, da gre za kako foro. Ampak ne, bil je pravi Randol Schoenberg, pisal mi je, da sem dodal manjkajoči kamenček, saj je tudi on raziskoval to družino, a neko drugo vejo. Začela sva si dopisovati: koliko sem star, kako raziskujem, ali sem Jud ... Kar ni mogel verjeti, da kot Nejud temu posvečam toliko svoje pozornosti. Povedal mi je za letno judovsko genealoško konferenco. "Daj, prijavi se, prepričan sem, da te bodo s tvojo zgodbo sprejeli." Res so me, bil sem prvi Slovenec s prispevkom na taki konferenci, 4000‒6000 poznavalcev te tematike. Drugo leto so me povabili v Orlando, v okviru madžarske skupine, kajti slovenska ne obstaja, moja tematika pa je bliže madžarski kot jugoslovanski. Letos sem konferenco v Varšavi izpustil, ker se posvečam doktoratu, naslednje leto pa že računam na Cleveland … Zanimiva zgodba iz rodoslovja je, kam pripeljejo spletni forumi. Neka ženska je v pogovoru omenila, da je bila njena znanka, navedla je tudi ime, pred priselitvijo v Ameriko prostitutka. Izkazalo pa se je, da je bila taista gospa žena prednika rabina v Izraelu. To pa je nezamisljivo, za takšno funkcijo potrebuješ potrjen rodovnik za več rodov nazaj, brez kakršnega koli madeža. In so mu vzeli naziv! To so resne stvari. In nekateri rodoslovci so res dobri, takoj vidijo povezave. Da, v ZDA je rodoslovje v porastu; ogromno je priseljencev vseh sort in jih zanima, kdo je bil njihov ded, od kod je njihova babica. Največji uspeh je, da ljudje po malem spoznavajo to res zanimivo kulturo. Sedim pred kupom pisem, ki so res neverjetna. Npr. sestra v Argentini piše bratu, naj ne razmišlja o oblekah, naj si raje kupi knjige, klasike. Judje govorijo 6, 7 jezikov: madžarščino, nemščino, angleščino, francoščino, srbohrvaščino, potem še španščino ... Dejansko je veliko več kot holokavst.

Tudi vaš priimek je zanimiv – ne zgodi se pogosto, da v istem imenu zasledimo preglas in strešico. Kakšna zgodba tiči za njim?
Moj priimek je madžarski, a ni pravilno napisan. Je že prilagojen. Ko sem šel raziskovat svojo družino – to pa je tudi strašna zgodba: madžarski priimek, misliš si, da so iz Nagykanizse, v bistvu pa smo moravski Hrvatje. Po letu 1600, ko Turki zasedejo Nagykanizso, so naši predniki pobegnili na Moravsko, v vasi Dobré Pole (Guttenfeld), Jevišovko (Fröllersdorf) ... Na Moravskem še danes obstaja nekaj vasi s hrvaškim prebivalstvom, ki še vedno govori hrvaško narečje. Ok. 1845 pa so se moji iz Guttenfelda vrnili kot kočijaži, fijakarji, in se naselili pri Petišovcih. Tam je moj praprapraded spoznal Madžarko iz Rédicsa. Priimek je bil sprva Sitsch (Sić), v postopku madžarizacije Szücs, danes Süč. Pomeni pa krznarja.

Govorite o Judih, ki so se stopili z madžarsko družbo. Ali lahko govorimo tudi o slovenskih Judih? Na primer: eno ključnih sodobnih antiutopij v slovenščini je napisala Berta Bojetu Boeta.
Slovenski Judje je zelo vprašljiv izraz. Kaj jih naredi slovenske? Dejstvo je, da osebo opredeljuje jezik in pripadnost kraju. V medvojnem obdobju lahko za Lendavo govorimo, če že, o jugoslovanskih Judih, ker živijo v kraljevini Jugoslaviji, govorijo pa madžarsko. V družini Eppinger še danes govorijo madžarsko, obiskujejo madžarske restavracije, poznajo pa le nekaj srbohrvaških besed.

V slovenščini obstaja nekakšna večna dilema, kateri izraz uporabiti ‒ Jud ali Žid? Namreč, konotacija besede je močno odvisna od družbenega dojemanja označenca. Kateri izraz je bliže vam in kako bi opredelili druge označbe, npr. Izraelit, Hebrejec?
Izraelit je beseda, bolj vezana na versko izpoved. Jaz vselej uporabljam Jud, ker se mi zdi, da najbolje opiše to, o čemer govorim. Žid je sicer etimološko romanskega izvora, vendar v meni vzbuja negativne občutke zaradi madžarske žaljivke »smrdljivi žid«.

Ali pri svojem delu kaj sodelujete z Judovskim kulturnim centrom? Je kaj odzivov v slovenski judovski skupnosti?
Seveda poznam Borisa Hajdinjaka in Roberta Waltla, posebej pa z Judovskim kulturnim centrom ne sodelujem. Zgodbe, ki jih raziskujem, so večinoma zgodbe ljudi v tujini.

Mislil sem predvsem na to, da je tema zanimiva na splošno, tudi za Nejude, in da bi kot taka naletela na širok odziv. Zgodovinska vloga Judov je tako velika, da jih vsi poznamo, vsaj zdi se nam tako. Dejansko pa ostajajo neznanka.
Res je, Judje so neznanka, ker ne obstaja niti eno znanstvenoraziskovalno delo, ki bi se z Judi v Prekmurju ukvarjalo ciljno in celostno. Obstaja nekaj del, npr. Marjana Toša Zgodovinski spomin na prekmurske Jude, ki pa o Lendavi ne prinaša novosti. Ključna literatura za Lendavo ostaja Beate Lazar in Mirjane Gašpar Židje v Lendavi. Tema z akademskega vidika ni izčrpno obdelana, predvsem zaradi jezika. Tisti, ki so se ukvarjali z judovstvom, niso znali madžarščine, zato je šlo bolj ali manj le za povzemanje iz virov. Če se ukvarjaš s prekmurskimi Judi, moraš znati madžarski jezik. Tudi sam sem potreboval pomoč, pri razbiranju nagrobnikov, saj je na njih podatek o očetu zapisan v hebrejščini. Manjka torej nova, dopolnjena in preverjena sinteza. Bom podal primer: György Zala, avtor kipov na Trgu junakov v Budimpešti (Hősöktere), je bil 1865 rojen v Lendavi kot György Mayer. Zaradi priimka so ga povezali z judovstvom in danes se v vseh člankih navaja kot Jud. Pa ni res, izhajal je krščanske družine. Jaz tega nimam rad. Raje napišem manj, pa da tisto drži. Pri zgodovini je res pomembno, da se držiš tistega, kar veš, in ne zapadeš v ekskluzivnost. Dejstva so dejstva. Na primer: Samson Wertheimer, je bil eden najpomembnejših Judov v Habsburški monarhiji 17. stoletja, ki je financiral vojne dunajskega dvora, in ko so bili 1670 Judje iz Spodnje Avstrije izgnani, je njegova družina lahko ostala. Njegovi potomci pa so živeli v Lendavi – in bili tu tudi pokopani, to je bila plemiška družina Gompers, ki pa po priimku izvira iz Nijmegena. In to je dejstvo.

Neverjetno, kakšne povezave! In vendar se vsega tega prepleta, te "globalizacije" preteklih dni komaj zavedamo.
Zgodbe, ki so čez Trojane, so že zapostavljene, zgodbe čez Muro pa že nikogar več ne zanimajo. Pri Judih pa je ta posebnost, da je ravno Prekmurje edina pokrajina, kjer bi se judovstvo res lahko raziskovalo. V Ljubljani so položili 20 spotikavcev, v Lendavi pa bi jih lahko 200, za vse umrle. Zato tudi delam, da se ponese glas o obrobnih, zapostavljenih krajih. Lendava ima veliko zgodb, ki pa so preostali Sloveniji precej neznane. V Lendavi, ne v Ljubljani, je bila na primer natisnjena prva knjiga na ozemlju Slovenije, leta 1573, v madžarščini; Hoffhalter je bil tiskar. Tu je bila ustanovljena ena prvih dežnikarn v monarhiji. Marsikdo ne ve, da je bila prva izdaja Ljudske pravice, predhodnice Dela, natisnjena v Lendavi, v tiskarni Ernesta Balkányija, in sicer leta 1934, ker je bila cenzura na obrobju manjša. Lendava je bila torej za komunistično glasilo idealna. EPK lahko poveže vse skupaj. Želimo se utrditi kot regionalno središče in prikazati, kako razumemo svojo multikulturnost. Jaz se ukvarjam z judovstvom, verjamem, da se bo našel kdo, ki bo pokril protestantski vidik; kolegica že raziskuje kolonizacijo Primorcev in Istranov …

Zadevno so zanimiv element še Romi.
Seveda. V desetih letih je bil narejen ogromen napredek, kolegi z Ljudske univerze se v sodelovanju z romskimi društvi zelo trudijo, povečuje se vključenost, samozadostnost in zavedanje o neproblematičnosti. Mislim, da ni daleč dan, ko niti ne bo treba več govoriti o romski skupnosti, saj ločnica izginja. Pred kratkim je Romsko kulturno društvo prijavilo projekt Festival romske kulinarike in plesa. To je bil vrhunski festival z veliko udeležbo, ki je razbil veliko stereotipov. Obiskovalci so začutili glasbo, okusili jedi – in to je neki popolnoma drugi vidik, kot ga imajo nekaterih o Romih.

Naš cilj je prikazati kulturno življenje, sožitje, pripadnost kraju ... Predvsem smo odprti, želimo nekaj modernega, svežega, da ohranimo korak s časom.

Judovstva in holokavsta ne moreš raziskovati s posredniki. Da bi pogovarjal s preživelim in potreboval prevajalca – to ne gre. Biti moraš pri stvari. In jeziki so osnova.

Najpomembnejše so zgodbe. Imamo še nekako deset let, da se te zgodbe zberejo, potem jih ne bo več.

Zgodbe imajo veliko težo za mlade in njihovo dojemanje kraja: poglejte, kako se identificirajo z NK Nafto kot najstarejšim klubom, kako vplivajo na podobo mesta svetovne likovne razstave ... usoda je hotela, da sta zdaj predstavljena dva judovska umetnika: Marc Chagall in Hundertwasser ...

Sedim pred kupom pisem, ki so res neverjetna. Npr. sestra v Argentini piše bratu, naj ne razmišlja o oblekah, naj si raje kupi knjige, klasike. Judje govorijo 6, 7 jezikov: madžarščino, nemščino, angleščino, francoščino, srbohrvaščino, potem še španščino ... Dejansko je veliko več kot holokavst.

Težko je, a potovanje je bilo neverjetno. Koliko prečutih noči sem presedel in iskal imena ... ladijske dokumente, izpiske iz arhiva, časopisa ... Pet let sem posvetil časopisom iz Lendave, Medžimurja, Zalaegerszega, Budimpešte ... kraljevine Ogrske. Cele noči sem dal za to, ampak ‒ lepo je bilo. Ponovil bi, tudi če bi zahtevalo še dvakrat toliko dela […] Res mislim, da moraš pustiti stvarem, da najdejo svojo pot. Če si iskren, lahko marsikaj dobrega narediš, in to je bila res dobra šola.

Zgodbe, ki so čez Trojane, so že zapostavljene, zgodbe čez Muro pa že nikogar več ne zanimajo. Pri Judih pa je ta posebnost, da je ravno Prekmurje edina pokrajina, kjer bi se judovstvo res lahko raziskovalo. V Ljubljani so položili 20 spotikavcev, v Lendavi pa bi jih lahko žal, tudi 200, pa še potem ne bi bili vsi lendavski Judje zajeti.