Njen avtobiografski roman, ki je nedavno izšel pri Založbi Beletrina, je kljub temu glasen: v njem odzvanja hrup, polne kuhinje, v kateri živijo mama, oče, babica, dva majhna otroka in ob popoldnevih še množica nenajavljenih gostov. V njem se kuha, pije dejt in karta, kriči na televezor, ko so na sporedu poročila, veliko preklinja, smeji, včasih med solzami, in ja, v njem se tudi umira. Vsako smrt pripoved obda z glasovi tistih, ki morajo njej navkljub živeti naprej, medtem ko zunaj, na ulicah in v časopisih odtekajo sedemdeseta, osemdeseta in devetsedeta leta 20. stoletja, se spreminjajo politični sistemi in se gradi zgodovina.

Smrt in bolezen, ki se sicer raje "umikata za zidove bolnišnic, v domove za ostarele, v intimo spalnic", avtorica postavlja tja, kjer se lahko preteklost in žalovanje ustavita in spregovorita – v literaturo. Bronja Žakelj, rojena leta 1969, je imela vedno v načrtu napisati roman, čeprav je po diplomi iz novinarstva najprej delala v marketingu, nato pa v bančništvu, kjer je še danes.

V najinem pogovoru je povedala, zakaj je njen romaneskeni prvenec odziv in upor proti sodobni zahodni družbi – družbi razuma, kako so se v njeno otroštvo vključevali miti, politike in blagovne znamke Jugoslavije in kako sta z bratom v igro vpletala Prešernove verze in Narodno galerijo.

Celoten intervju si lahko preberete spodaj.

Ste diplomirana novinarka, delate kot bančnica, zdaj pa ste napisali prvi roman. Kaj je povzročilo nastanek romana ravno zdaj? Kaj je bil sprožilec?
Vedno sem rada pisala, a nikoli nisem imela priložnosti za daljša, bolj kreativna besedila, zato sem se pred nekaj leti odločila, da je vendarle čas, da napišem svojo knjigo. Pravzaprav je šlo tudi za pragmatično odločitev. Otroka, Katjuša in Matija, sta zrasla … Dokler sta bila mlajša, mi je bilo namreč žal koncev tedna in popoldnevov, da bi se z računalnikom zaprla v sobo in pisala. Sem pa imela na svoji seznamu nalog med popravi Vipotnikov dežnik, nabrusi nože, telovadi, dolga leta napisano tudi napiši knjigo. In sem jo. Za razliko od dežnika, ki je še vedno polomljen, in nožev, s katerimi komaj narežem paradižnik za solato.

A vaš roman se bere kot knjiga, ki ste jo pisali vse življenje. Skozenj pred nami pripovedovalka odraste, v njej najdemo tudi stara pisma in razglednice, dnevniške zapiske, iz različnih obdobij vašega življenja.
Ob pisanju knjige mi je prišlo prav, da rada kopičim stvari, saj se jim težko odrekam. Kakor težko prekinjam odnose, tudi težko mečem stran pisma, razglednice, fotografije. Moje stanovanje in moja pisalna miza so zato polni fotografij in škatel, v katerih sem našla mnogo vsebin za svoj roman. Na začetku nisem mislila, da bom uporabila kar koli od tega, še posebej ne partizanskih pisem, ki jih je hranila moja babica Dada. Ko se je roman razvijal, pa sem dobila občutek, da bi lahko ravno taki vložki v pripoved vnesli dodatno črto in vrednost. Ko sem po končani gimnaziji preživela tri mesece v Angliji, sem imela strašno domotožje in domov pisala pisma, dolga tudi po dvajset strani. Ne vem, ali jih je kdo v resnici v celoti prebral, a vsa je hranila Dada. Ko je umrla, sem podedovala tudi škatle z njenimi spomini in tako na novo našla svoje misli iz tistega časa.

Roman je napisan v nagovornem slogu, druga oseba ednine pa ponekod prestopa v drugo osebo množine. Nagovarjate mamo in vso družino. Kako so se dogajale te menjave?
Tudi ko nagovarjam množinsko, je del te množine mama, ki sem jo izgubila pri 14 letih. Svojo zgodbo pripovedujem njej in skozi pisanje sem na neki simbolni ravni z njo vzpostavila ponoven stik. A ne samo z njo, tudi z vsem, že davno izgubljenim časom. Sprva sem začela pisati v pretekliku, prvi stavek je bil "Rekli so ti Mita in jaz sem ti rekla mami," in v tem duhu je teklo prvih trideset strani. Nato pa sem povsem spontano prešla v sedanjik in v hipu ugotovila, da se v tej obliki najbolje počutim. Preteklost je bila spet tu, jaz sem bila spet v njej, vse slike in dogodki so kar naenkrat zaživeli pred menoj. Sedanjik je bil kot pisateljsko orodje ključen za moje vzpostavljanje odnosa do teksta.

Kakšen je bil vaš stik s temi dogodki pred pisanjem? Ste o njih veliko govorili?
Roman sem pisala iz tišine. Po smrti mame je namreč sledila tišina, žalovanja ni bilo. Stik sem zato dolgo ohranjala le v svoji glavi, saj se z mano o smrti nihče ni želel ali mogel pogovarjati. S tišino so naju z bratom Rokom želeli zaščititi pred smrtjo in dogodki, povezanimi z njo, predvsem pa pred spominjanjem. A to je bila najslabša izbira. Šele skozi roman sem to tišino razbila, materializirala vsebino v črke na papirju, jo posredovala drugim. Bolečina se je tako naposled, po več kot petintridesetih letih, razdelila med vrstice.

Kaj pa ste ugotovili, da se zgodi s spomini, ko postanejo literatura?
Spomine na vse moje izgube, med svojim 14. in 30. letom sem zgubila skoraj vse, ki sem jih imela najraje, in spomine na bolezen, na prebolevanje raka, sem z romanom na neki način predala v polje kolektivnega. Hotela sem presekati molk, prekiniti tišino, ki se danes veže na vse, kar se kakor koli dotika smrti. Žaluješ sam. Ko si bolan, si sam, ko umiraš, si sam. Ljudje so navadno s teboj v prvem hipu, takrat jih je polno, ko pa žalovanje ali bolezen trajata in nisi več tak, kot te družba lahko prenese, največkrat ostaneš sam. Družba zavrača nesrečne, žalostne, bolne, stare. Težko nam je gledati bolniške postelje, minljivost in krhkost, ker s tem gledamo tudi svoj poraz, svojo lastno smrt. Danes se s tem v družbi, ki goji "mit o sreči", in v družbi, kjer je telo temelj naše identitete, ne želimo soočati. Smrt in bolezen se umikata za zidove bolnišnic, v domove za ostarele, v intimo spalnic, a bolj ko se smrt umika izpred naših oči, večji je strah pred njo, saj nič ni bolj strašnega od neznanega. Zahodna civilizacija je pred smrtjo ostala brez mehanizmov obrambe. Misel na konec je bil od nekdaj človekova največja bolečina, a nekoč se je čas dojemal kot kontinuiteta, verjeli so v zagrobno življenje, tolažbo so našli v običajih, simbolnem. Vse to je pomagalo, saj smrt ni bila konec, ampak prehod v novo stanje. Danes pa živimo v času diskontinuitete, smo civilizacija prekinitve, s čimer se ni lahko sprijazniti.

Bolj ko je družba urbana, manj je ritualov, povezanih z žalovanjem. Bi se strinjali?
V tradicionalnih družbah je smrt del življenja in življenje je del skupnosti, zato je stiske ob odhodu lažje prebolevati. Predvsem zahodna sodobna družba pa je družba razuma, a razum ni tisto, kar bi nudilo tolažbo, ki jo omogoča bogastvo imaginarnega. Je le šibko orožje v boju proti strahu pred smrtjo, zato človeka pred smrtjo pušča razoroženega, samega in plašnega.

Je zato literatura nekaj, s čimer se lahko približujemo tem vprašanjem? Literatura kot polje, v katerem imajo simboli svoj dom in kjer se da tudi za 500 strani zaustaviti pri žalovanju.
Seveda in ravno na simbolni ravni, ki jo omogoča literatura, sem lahko s pisanjem in slogom, ki sem si ga izbrala, tišino, ki je spremljala moja žalovanja, prekinila, obenem pa vzpostavila ponoven stik ne le s tistimi, ki so odšli, temveč tudi s časom, ki ga že davno ni več.

Poleg likom v romanu dajete veliko vlogo tudi ulici Vojkova. Ta postane eden izmed likov, s katerimi pripovedovalka stopa v dialog. Kako je bilo vpletati v pripoved lik ulice, ki še vedno obstaja, a je vmes postala dom nekomu drugemu?
Vojkova je zame na neki način subjekt in ne objekt, lik, kot ste rekli. Vojkova ni več naša, a bo vedno ostala moja. Še danes se rada vračam na to ulico za Bežigradom, naredim krog okrog Gavrilovića, kjer sem se včasih vozila s skirojem, pogledam okoli garaž, pa na vrt, če češnja, na katero nikoli nisem smela, še stoji. Živeli smo v zelo majhnem stanovanju, z vedno zakajeno in zelo polno kuhinjo, v kateri se je neprenehoma kuhalo, peklo, kockalo in kartalo. Delili smo jo z množico obiskovalcev, ki so k nam prihajali nenajavljeni, včasih niso niti pozvonili. Dolgo nismo imeli telefona. Če se je kdo hotel pogovarjati z nami, je moral pač priti na obisk. Strici, tete, bratranci, sestrične in prijatelji so sestavljali moje otroštvo in vsi oni so bili moja Vojkova. Danes je življenje drugačno. Obiskov je bistveno manj, zvečer, vsaj jaz, popadamo v postelje.

V dom, družino in otroštvo se skozi blagovne znamke in medije pretihotapljata družba in politika – in skozi otroške oči pripovedovalke postajata domači, personificirani. Na kakšen način ste v roman vpisovali nekdanje jugoslovanske znamke in politične figure?
Politika je bila prisotna v družini, bila je del mojega otroštva, del vsakdana. Izbire včasih ni bilo toliko, kot je je danes, televizija je imela par programov. Otroci nismo imeli besede pri tem, kaj se bo gledalo. Gledali smo, kar je želel gledati oče. Tako smo spremljali vse športne prenose in vsa poročila. Ob gledanju smo komentirali, razpravljali, vsak s svojim bolj ali manj glasnim stališčem: oče je veliko klel, Dada je bila tiho, mami je včasih zavila z očmi, meni je bilo všeč, ker smo vedno nakopali toliko premoga. Povezanost je bila večja. Čakali smo proslave ob dnevu mladosti, to je bil zame najpomembnejši dogodek leta tudi zato, ker je bil takrat na mizi dejt. Sama sem Tita oboževala, čeprav smo bili v družini razdeljeni, kar je čutiti tudi v romanu. Z bratom sva bila partizana in sva se na pamet učila partizanska pisma, predvsem tista, kjer pokajo puške, Dada se je smejala, očetu je šlo pa vse skupaj zelo na živce …

Zelo doživeto prikazujete, kako neposredno otroci sprejemajo ljudi iz poročil v svoj dom, v svoje otroštvo.
Vsak dan so bili ti ljudje z nami v kuhinji. Bili so na televiziji ali pa v časopisu Dnevnik, na katerega smo bili naročeni. Tita sem imela rada, Milke Planinc sem se bala, ker je imela tako resno frizuro, Kardelj se mi je zdel dolgočasen, ampak je bil Titov dober prijatelj, zato se mi je zdelo, da ne more biti slab. Odrasla pa sem tudi ob branju ženitnih oglasov in Tofovih vicih. Če je bila mami dobre volje, sem dobila Mikijev zabavnik, včasih Ciciban. Veliko razliko med odraščanjem takrat in danes vidim tudi v aktivnostih. Danes vozimo otroke iz ene obšolske dejavnosti na drugo, komaj kaj so doma. Včasih pa se je vse dogajalo doma. V enem prostoru. Za eno mizo.

V dom in otroško igro se najbolj opazno vpleta slovenska kultura. Pišete o igrah, ki sta si jih izmišljevala z bratom. Igrala sta se Narodno galerijo, knjižnico in recitirala Prešerna. Kako sta dobila ideje za te igre?
Vse te igre sva si najbrž izmislila, ker igrač nisva imela veliko, izbire je bilo malo. Vse najine igrače so bile v eni sami stari kartonasti škatli od olja Zvezda. Sploh se ne spomnim, da bi nama kdaj kupovali igrače, dobila sva jih le včasih za novo leto. Imela pa sva ogromno knjig, celo steno knjig. Jasno, da sva se potem igrala knjižnice in štempljala knjige z žigi pikapolonic. Imela sva tudi slike po stenah in slike sva opremila z listki, kjer sva napisala vse podatke o umetniških delih. Rok pa je na slike, ki so se mu zdele dolgočasne, dorisal še dodatne elemente. Ribiča v reko, ptiča na nebo. Veliko sva tudi brala in recitirala, najraje Lepo Vido. Rime so bile težke, a so kar tekle, vedno je vse padlo na svoje mesto.

Zgodovinski dogodki, kot je slovenska osamosvojitev, se skozi pripoved zlijejo z osebnim, intimnim. Bolj kot zgodovina ali politika vas v pripovedi zanima, kaj se dogaja ob tem – predvsem v družinskih odnosih in v življenju odraščajočega dekleta.
Ja, pri pisanju me je zanimalo, kako so se politična zgodovina in družbene spremembe vpletale v moje mikro-mikro okolje. Vsi poznamo generalno sliko dogodkov, a ima vsak med nami še svojo paralelno zgodbo, intimno doživljanje. Pri meni je bila konkretno ta, zgodba slovenske osamosvojitve, celo zabavna. Medtem ko so tanki pripeljali na ulice, me je oče dobil v postelji s fantom.

Osebna nota se izmika zgodovini …
Spomin je subjektivna izkušnja in pogledov na resnico je več. Stric Bojan mi je denimo rekel, da se nekaterih dogodkov ob smrti mame, ki jih opisujem, spomni nekoliko drugače. A nisem hotela ustvariti popisa ali dnevnika družine. Zato nisem iskala dodatnih informacij, ko sem pisala. Zagotovo bi lahko vpletla še veliko zanimivih situacij, anekdot in dogodkov, če bi pred pisanjem spraševala, kako so ista leta doživljali drugi, a to ne bi bila več moja zgodba. Hotela sem pisati o tistem, kar je bilo meni kot pisateljici zanimivo. Šlo je za ustvarjanje, ne za dokumentiranje.

Tako oseben pristop k pisanju v bralcih verjetno vzbuja občutek, da vas zdaj kar na neki način poznajo? Kakšne izkušnje imate za zdaj z odzivi na roman?
Navajam se še na ta občutek, da ljudje, ki so knjigo prebrali, pravzaprav zdaj tako veliko vedo o meni, da vedo o meni tako intimne, tako subtilne stvari. Glede odzivov pa – za zdaj so odlični, vsaj do mene prihajajo sami odlični. Ljudje skozi branje reflektirajo svoje otroštvo, pravijo, da se ob tem spomnijo že davno pozabljenih dogodkov iz lastnih življenj, obenem pa jim knjiga nudi tudi razmislek o temah, ki jih po navadi raje ne mislimo in jih iz svojih življenj odrinemo daleč stran. Skratka, za zdaj je super, ljudje bi še, pripravlja se ponatis, dobila pa sem tudi že prvo ženitno ponudbo.