Lara Paukovič je, že kot študentka primerjalne književnosti in anglistike, pred leti med poletjem delala v gostilni s srbsko hrano. Gostinska kariera sicer ni bila v njeni prihodnosti, je pa ugotovila, da se je znašla v slikovitem okolju, ki se kar samo ponuja v literarno obravnavo.

Rodila se je Nastja, pretenciozna intelektualka s skrbno pripravljenim naborom latinskih pregovorov in citatov za vsako priložnost ter z zelo jasnimi predstavami o tem, zakaj so "čefurji", kot jim pravi, nevredni njenega časa. V srbski gostilni, kjer ji je mama priskrbela natakarsko delo, jo moti vse, od pravopisnih napak na meniju do trdih l-jev v naglasu njenih sodelavcev. Še najbolj pa jo v resnici moti spoznanje, da jo kljub vsem njenim visokoletečim "načelom" vse bolj privlači eden od novih kolegov ...

"Najbrž v prvem romanu res hočeš pokazati, kaj si kot pisatelj doslej dognal," priznava 24-letna pisateljica. "Kar se tematske plati tiče, pa se mi zdi, da še nisem izčrpala vsega, kar bi rada povedala." A v njeni "prvi etapi" je tu Poletje v gostilni, berljiv roman, ki ga je letos izdala založba Beletrina in se bo že zaradi naslova najbrž znašel na marsikaterem seznamu poletnega čtiva. Čeprav po vsebini na trenutke predvidljivo, je pred nami slogovno posrečeno delo, ki Paukovičevo uvršča med mlade avtorje, o katerih bomo gotovo še veliko slišali.

Z avtorico smo se pogovarjali o njenem romanu, pa tudi o praktičnih plateh pisateljskega poklica, seksizmu založniške industrije in poletnem branju.

Študirate primerjalno književnost. Spominjam se, da so nam ob vpisu na ta oddelek skušali iz glave izbiti pričakovanja o študiju, kjer bomo brali knjige in se učili biti pisatelji. So take predstave botrovale tudi vaši odločitvi za študij? Še protagonistka romana pripomni, da so "komparativisti posebneži, nimajo ne smisla za red ali odgovornost ne občutka za to, kaj s tem študijem želijo početi v življenju (…) Malo se poskušajo akademsko udejstvovati, večino časa pa se igrajo boeme".

Roko na srce: mislim, da študij ni ključnega pomena. Iz zgodovine vemo, da je bilo med pisatelji nekam "sumljivo" veliko pravnikov, naravoslovcev in tako dalje. Na primerjalno književnost sem se vpisala zato, ker me zanima tudi teoretsko ukvarjanje z literaturo, ne pa zato, ker bi mislila, da mi bo to praktično pomagalo pri karieri pisateljice. Sicer je pa tudi nam profesor Tone Smolej že takoj na začetku študija dal vedeti, da ne bo dovolj, če bomo samo strastni bralci leposlovja - brati bo treba tudi spremne besede. Nekateri obrazi mojih novopečenih sošolcev so bili takrat zaprepadeni ... (Smeh) Je pa to vsekakor študij, ki mi je veliko dal. Seveda pa se je treba samostojno angažirati - ni dovolj, da prebiraš knjige in dobivaš desetke na izpitih. Spoznaš in povežeš se lahko z ljudmi, ki razmišljajo podobno kot ti; že v drugem letniku sem se pridružila ekipi Koridorja in s tem pridobila največ praktičnih izkušenj.

V vaši kratki biografiji na spletni strani LUD Literature lahko preberemo: "Ljudje ji pogosto očitajo, da se ne zna zabavati. Kar je tudi res." To opazko berem kot svojevrstno priznanje, da poklic pisca še zdaleč ni nekaj, kar se zgodi samo od sebe in kar bi bilo odvisno samo od subjektivnih parametrov "talenta". To je v prvi vrsti trdo delo: delo za razne revije, pisanje člankov, kritik in tako dalje. Kako pomembna je delovna etika?
Govorim lahko samo o svoji individualni izkušnji, ker vem, da na naši literarni sceni obstajajo tudi pisatelji, ki dejansko vodijo boemsko življenje, kakršnega slikajo stereotipi. Sama sem že po naravi drugačna in imam preveč razvit občutek za dolžnost, da bi lahko tako funkcionirala. Samoiniciativa in povezovanje se mi zdita ključnega pomena - brez tega ne bi dosegla ničesar. Prelomnica zame je bila pridružitev Koridorju, takrat še čisto mlademu kulturnemu mediju, za katerega sem začela pokrivati področje literature. Sami smo morali klicati založbe in jim pojasnjevati, kdo smo in kaj počnemo.

Kasneje poskuša človek narediti tudi korak naprej in napisati kak prispevek za AirBeletrino ali LUD Literaturo, kar spet pomeni, da se moraš predstavljati ... Verjamem, da bi kakemu študentu primerjalne književnosti, ki v vsem tem vidi obliko samopromocije, vse to lahko bilo mučno. A jasno mi je bilo, da moram to početi, če hočem kdaj priti iz anonimnosti.

Mnogi pisatelji prst v pregovorno vodo namočijo z zbirko kratkih zgodb, sami pa ste že v prvo izdali roman. Očitno vas privlačijo daljše forme – to dokazuje tudi vaša izpričana ljubezen do Prousta.
Res sem ljubiteljica daljše forme. V gimnazijskih letih, pa tudi prej, zame ni obstajalo skoraj nič drugega kot roman. To je seveda krivično do kratke proze, ki je pogosto odlična, a me kot avtorice preprosto ni nagovorila. Zanimal me je pripovedni lok, pa čeprav je to del tradicionalne strukture romana, ki jo je postmodernizem porušil. Zdelo se mi je, da se bom sebi kot pisateljica najbolj dokazala, če bom sposobna dokončati roman.

Vaš romaneskni prvenec je bil ob izidu pozicioniran tako, kot si lahko mlad pisatelj samo želi. Izdala ga je ena od najprestižnejših založb pri nas, v svoji osrednji zbirki, z dodelano oblikovno podobo in temeljito promocijo. Kakšni koraki so vodili do tega?
Ko sem Poletje v gostilni pisala, seveda nisem imela pojma, katera založba ga bo sprejela, bila je pa že takrat Beletrina moja največja želja. Roman se mi je zdel tematsko najbolj primeren zanje, vem pa tudi, koliko dajo na svoje avtorje. Še pred tem sem se z rokopisom prijavila na projekt Drugo mnenje, ki ga organizira Društvo slovenskih literarnih kritikov. To mi je ponudilo priložnost, da sem roman pilila s pomočjo kritika Urbana Zorka. Tudi on mi je svetoval, naj se ne obremenjujem s tem, da sem neznana avtorica, ter da bi mi pri Beletrini utegnilo uspeti. In resnično je bila to edina založba, ki sem ji rokopis poslala in od njih tudi dobila pozitiven odgovor.

Ta proces od človeka verjetno terja tudi določeno osebnostno zrelost. Je bilo težko ostati odprta za kritike, slišati in upoštevati, da kaj v romanu morda ne funkcionira ali bi bilo treba spremeniti? Za marsikoga je to lahko velik udarec za ego.
S sprejemanjem kritik imam kar nekaj izkušenj, saj sem hodila v šolo kreativnega pisanja, ki jo vodi Andrej Blatnik. Tam sem se prvič srečala z neposredno kritiko mentorja in preostalih udeležencev delavnice. Kritika je za avtorja zdrava, sploh za mladega avtorja - tega najbrž ne bo vsak priznal, ampak čisto na začetku si prepričan, da si neverjetno dober (smeh.) Če imaš zdravo pamet, veš, da potrebuješ nekoga, ki te na določeni točki "sesuje". To se mi je prvič zgodilo na teh delavnicah. Prvo leto sem se prijavila z zgodbo, ki se mi je zdela res duhovita in posrečena, in še z eno, ki sem jo priložila samo zato, da sem izpolnila kvoto dveh prispevkov. Na koncu prva zgodba nikomur ni bila preveč všeč, češ da je povprečna, v drugi pa so videli potencial. Če štirinajst ljudi misli drugače od tebe, moraš sprejeti, da imajo morda prav oni in ne ti.

Star kliše pisateljskega poklica je, da ima marsikdo v sebi roman - temo, ki jo na tihem predeluje in oblikuje, ki ga žuli, včasih cela leta. Vprašanje pa je, ali ima v sebi tudi še drugega ... Se strinjate s tem, da ima prvi roman dejansko drugačen status kot vsi morebitni ostali? Da pisec vanj izlije to, kar ga je gnalo v literarno ustvarjanje?
Zanimivo vprašanje. Najbrž v prvem romanu res hočeš pokazati, kaj si kot pisatelj doslej dognal. Kar se tematske plati tiče, pa se mi zdi, da še nisem izčrpala vsega, kar bi rada povedala. Obstaja verjetnost, da bo moj drugi ali tretji roman bolj reprezentativen zame kot avtorico.

Ne razmišljate pa o tem, da bi nadaljevali Poletje v gostilni, ki ima na neki način odprt konec?
Zanimivo je, da nisem o tem nikoli razmišljala, ker je roman v mojih očeh zaprto poglavje. Sem pa dobila že veliko tovrstnih vprašanj, tako v intervjujih kot od kolegov. Kar se mene tiče, sem z likom Nastje opravila, a v resnici nikoli ne veš ...

Se z idejo o drugem romanu že ukvarjate oziroma ste ta pogovor z založbo že načeli?
Gradivo zbiram že nekaj časa, a so to zaenkrat še grobi osnutki. Upe polagam prav v to poletje, prvo po dolgem času, ko imam malenkost več prostega časa. Zadala sem si cilj, napisati zasnovo.

Omenjali sva delovno etiko - premore jo tudi Nastja, protagonistka Poletja v gostilni. To je v resnici ena od prijaznejših stvari, ki jih lahko o njej rečem. Napisali ste eno od redkih antagonistk slovenskega sodobnega romana.
Nisem se načrtno lotila pisanja antagonistke. Ko sem se odločila, da bo ksenofobna, so se druge negativne lastnosti začele nalagati kar same. Njeno obsedenost s stereotipi sem skušala napihniti do skrajnosti: če je nekdo tako zaplankan na enem področju, bi bilo najbrž nerealistično, če bi bil v vseh ostalih pogledih popolnoma neproblematičen. Zdelo se mi je, da potrebuje še druge nadležne lastnosti, da bo zaživela kot lik. S tem sem si res dala duška.

Neki inherentni seksizem je v tem, da od glavnih junakov romanov, če so ženske, pričakujemo, da bodo všečne, simpatične, dobre. Če so moški protagonisti antipatični, jih beremo kot kompleksne, fascinantne (na pamet pade celoten opus Philipa Rotha). Če so take protagonistke, se obnje rad spotakne kak literarni recenzent, češ, kaka nevzdržna ženska.
S tem se absolutno strinjam. Philip Roth mi je osebno zelo pri srcu. Čeprav so njegovi junaki specifični, med branjem nikoli ne razmišljam o tem, kako obupni ljudje so - prej o tem, kako dobro se jih je pisatelj lotil. Pri meni so se ljudje res spotikali ob to, da je Nastja antipatična in me spraševali, koliko mene je v njej. Za literarno vedo se mi zdi tako enačenje literarnega junaka z avtorjem nedopustno. To je definitivno eno od področij, kjer moški in ženske kot avtorji še nismo enakopravni.

Vseeno ste morali junakinjo zasidrati v avtobiografskem, vsaj kar se tiče detajlov v zvezi z delom v gostinstvu.
Nikoli nisem skrivala tega, da sem v resnici delala v srbski gostilni. Človek, ki ima vsaj nekaj soli v glavi, bo razumel, da mi je to služilo za iztočnico, junaka pa seveda zgradiš popolnoma neodvisno od tega, kdo si. Res ne bi znala pojasniti, zakaj je bilo toliko vprašanj doslej vezanih na to, kaj imam skupnega z junakinjo.

Junakinja gre v zgodbi skozi proces soočanja z njej tujo kulturo. V sklepnem prizoru sedi na avtobusu, kjer presliši pogovor dveh starejših srbskih priseljencev, ki se počutita nevidna v očeh družbe, v kateri živita že štirideset let. Je to odrešilni moment naše junakinje, ki zdaj končno lahko dojame, da obstaja več resničnosti kot samo njena lastna? Ali pa je pripetljaj, kot je opazil recenzent Blaž Kavšek, v resnici samo še ena manifestacija njene pokroviteljske drže? Da misli, da razume nekoga, ki ga ne more razumeti?
Hotela sem, da bi ljudje začutili tudi to drugo možnost. Utopično se mi zdi pričakovati, da bi nestrpnež po zaslugi ene same izkušnje postal razumna, razsvetljena oseba. Kdor ima rad srečne konce, lahko roman seveda bere tudi na ta način, tega ne morem diktirati. Moja poanta pa je vseeno v tem, da je izkušnja junakinjo do neke mere zaznamovala, ne moremo pa vedeti, kaj bo z njo v nadaljevanju. Morda se bo vrnila na faks, tam zapadla v stare vzorce in čez tri mesece spet "hejtala čefurje na busu".

Zabavalo me je, kako ste v knjigi ubesedili posebno podvrsto sovraštva, ki ga ženske včasih gojijo do drugih žensk. "Naja je predstavljala tip ženske, ki sem ga od nekdaj prezirala," monologizira Nastja, ki se spotakne ob znankino kratko krilo in domnevno promiskuiteto. Proti koncu odstavka seveda pridemo do bistva: "Žalostno je bilo le to, da sta Naji iz roke jedla tako Rambo kot Ivan, jaz pa sem se, ko sem varno skrita za šankom oprezala za njimi, počutila prav klavrno."
Absolutno se strinjam s krilatico, da ni večjega sovražnika ženski, kot je ženska sama. Ogroženost od moških se izraža na druge načine, a tu so tudi ženske, ki izločajo druge ženske zaradi frustracij, kakršne ima Nastja. Uboga Naja ji ni ničesar naredila, pa ji je vseeno prilepila oznako promiskuitetnice in nanjo projicira svoje frustracije. Predstavljajmo si, da je Naja prosilka za delo, Nastja pa njena potencialno nadrejena. Lahko si mislimo, da ne glede na svoje intelektualne sposobnosti službe ne bi dobila.

Kako pa ti predsodki funkcionirajo v založništvu? Če je knjigo napisala ženska, jo establišment avtomatično uvršča ne samo v kategorijo leposlovja, pač v ožjo kategorijo "ženskih pisav", morda celo v zloglasni "chick lit". Imate kdaj občutek zamejenosti? Da še vedno obstaja predpostavka, da se ženske v romanopisju dotikajo intimnejših tem razmerij, morda starševstva, medtem ko romane moških beremo kot analizo velikih tem?
Odkar sem stopila v polje avtorstva, več razmišljam o tem in se z vprašanjem srečujem pogosteje kot prej. V gimnazijskih letih sem še živela v iluziji, da je popolna enakopravnost mogoča, ter da je čisto vseeno, ali literaturo piše moški ali ženska. Če si dobra, se lahko v vsakem primeru uveljaviš, boš pa na ravni recepcije doživela stvari, ki jih moški kolegi ne doživljajo. Ne glede na vse se res še vedno pričakuje, da bomo ženske pisale o zasebni sferi. Lahko navedem konkreten primer: v svojem romanu obravnavam tudi seksizem, kot del okolja, v katerem se znajde Nastja. Ko prvič pride na novo delovno mesto, lastnik pokomentira njene kratke hlače in videz. Če bi tak prizor v svoj roman vključil moški, se nikomur ne zdi nič posebnega, če isto stvar naredi ženska, pa se bo najbrž našel kdo, ki bo njej osebno očital seksizem.

Napisali ste roman o svoji generaciji, o ljudeh v dvajsetih letih. Je nestrpnost do priseljencev iz nekdanje Jugoslavije, ki jo v karikirani obliki izkazuje Nastja, res ena od njenih značilnosti? Vemo, da je trenutno najpogostejši ventil za ksenofobna nagnjenja drugje, v sovraštvu do beguncev.
Ne bi si upala posploševati in ocenjevati, do kolikšne mere je nestrpnost prisotna v posameznih generacijah. Tudi zato, ker prihajam s Filozofske fakultete, ki je od nekdaj veljala za skupnost liberalnih, odprtih ljudi - in moja ožja družba je v resnici taka. Vseeno pa že branje komentarjev pod članki na spletu pokaže drugačno sliko: ljudje nestrpnost izražajo tudi v zvezi z najbolj banalnimi stvarmi. Debata o prenovi Slovenske ceste zelo hitro iztiri v debato o tem, da je ljubljanski župan "čefur". Vem, da komentarji na spletu morda niso relevanten prerez družbe, čisto odpisati jih pa tudi ne moremo.

Ob tematizaciji priseljencev v slovenski literaturi seveda ne moreva mimo Vojnovićevega romana Čefurji raus!, ki je presegel tradicionalni domet literarnega dela in postal fenomen. Ste skušali s svojim pisanjem zavestno stopati v dialog z njegovim, isto temo interpretirati z "nasprotnega brega"?
Če ne bi brala Vojnovićevih prvih dveh romanov, se te tematike morda niti ne bi upala lotiti. Ni v moji naravi, da bi se šla pionirko - priznam, da v določenih stvareh raje sledim že utečeni poti in sem po tej plati morda konformistka. Ko je roman Čefurji raus! izšel, smo ga vsi prebrali in spremljali njegov uspeh, kar se človeku vtisne v zavest. Ko sem se še sama znašla v okolju srbske gostilne, sem prišla na idejo, da je pred menoj motiv za literaturo. Ne bi rekla, da je bil Vojnović moj neposredni navdih, je pa gotovo utrl pot pred menoj.

Za tale pogovor sem vas ujela tik pred odhodom na poletni oddih. Katere knjige boste vzeli s seboj?
Za deset dni sem v ožji izbor spustila osem, devet knjig. Končno bom prebrala Genialno prijateljico Elene Ferrante, dva romana prej omenjenega Philipa Rotha, Svobodo Jonathana Franzna, ki me v prvem poskusu ni najbolj prepričala, roman Emme Cline The Girls, zbirko kratkih zgodb Charlesa Bukowskega in še kaj.