Svežo kri (ha!) in modernejši zorni kot so k franšizi pripeljali režiser David Gordon Green (Ananas ekspres), zvezdniški producent horrorja Jason Blum (Priklicano zlo, Zbeži!, Očiščenje ...) in komik Danny McBride, ki kot koscenarist k sreči ni preveč odjadral v smer (črne) komedije; projekt je s svojim odobravanjem blagoslovil celo veliki John Carpenter.

A najpomembneje je seveda to, da se Jamie Lee Curtis vrača v vlogi Laurie Strode, ki je daljnega leta 1978 začela njeno kariero. Nastal je razmeroma minimalističen slasher, ki se na izročilo in estetiko izvirnika naslanja tako zelo, da je meja med hommageem in remakom včasih zabrisana.

Z mitologijo franšize, pometeno z enim samim vehementnim zamahom: Laurie in Michael Myers nista v sorodu, kot nam je "razkrila" Noč čarovnic II (1981), in Laurie seveda ni mrtva, s čimer se je končalo Vstajenje (2002). Namesto da bi se trudila rekonstruirati in nadaljevati nacefrano, pogosto nelogično zgodbeno linijo vseh nadaljevanj, nova Noč čarovnic od gledalca pričakuje, da bo preprosto pozabil, da je obstajal še kak drug film kot izvirnik iz leta 1978. Kar je, roko na srce, še najboljši pristop.

Štirideset let po morilskem pohodu v Haddonfieldu je Laurie (Jamie Lee Curtis), prototipsko zadnje preživelo dekle morilskega pohoda Michaela Myersa, po lastnih besedah "dvakrat ločena živčna razvalina". Njen odnos z odraslo hčerko Karen (Judy Greer) je v najboljšem primeru nakrhan, živi pa na odročni gozdni parceli, ki jo je spremenila v svojo lastno trdnjavo z nadzornimi kamerami, skrivnim kletnim bunkerjem in temeljito založeno orožarno. Edina, ki ima nekaj razumevanja do Laurie, je vnukinja Allyson (Andi Matichak), ki v njej vidi žrtev posttravmatske stresne motnje, a prav tako ne dojame povsem, zakaj babica ne more "preboleti in pozabiti".

Ker se bliža štiridesetletnica "umorov varušk", se dva vsiljiva podkasterja narišeta na Lauriejinem pragu z vprašanji o globljem pomenu in naukih tistega groznega večera. Protagonistka zanju nima potrpljenja, onadva pa prav tako ne vesta, da sta z obiskom Mika Myersa (James Jude Courtney in Nick Castle, navedena kot "The Shape", Oblika) v psihiatrični ustanovi že sprožila plaz krvavih dogodkov – dogodkov, ki so v enaki meri neizogibni kot tudi nelogični. Myers v panteon najsrhljivejših filmskih morilcev sodi prav zaradi svoje hladne premočrtnosti, proti kateri se ne da boriti s kakršnim koli "preučevanjem" ali "razumevanjem" njegovih vzgibov. Myers je zombi, živi mrtvec, nezaustavljivi stroj, ki ga (morda) lahko onesposobi le odpor zadnjega dekleta.

Najbrž ni težko uganiti, da morilec – podobno kot v prvem filmu – pobegne iz varstva psihiatrične ustanove in se znova poda na klavski pohod proti Haddonfieldu. Čeprav njegove žrtve pred smrtjo spoznamo le za hip, po navadi prek nekaj kratkih replik, dobimo občutek, da so resnične osebnosti, ki si zaslužijo vsaj boj za preživetje. A to ni njihov film. Čeprav se Michaelovi umori pogosto zgodijo zunaj kadra, vsakokrat vidimo vsaj krvave posledice njegovega obiska: truplo, pribito na steno, zvok razčesnjene lobanje, okrvavljeno kladivo.

Vizualno je film razmeroma zadržan, saj se zaveda, da v tem ne more prekositi že videnih ekscesov žanra. Najučinkovitejši prijem je še vedno počasno korakanje Myersove silhuete v ozadju. "Kaj pa v svetu strelskih pohodov in bombnih napadov navsezadnje pomeni en norec z nožem?" kot upravičeno izpostavi blazirani najstnik. V poročilih vsak dan vidimo hujše izpade.

Scenarij na inteligenten, naraven način iz premise izlušči zgodbo o treh generacijah žensk, ki morajo skupaj pokončati zlo brez obraza. David Gordon Green več poudarka kot na Myersa in njegove umore polaga na razmislek o dolgoročnih posledicah travme in žalovanja. Laurie je brezizhodno ujeta pod breme smrti svojih prijateljev pred 40 leti, njena hčerka je travmo podedovala v obliki paranoične, survivalistične vzgoje. Allyson, ki še niti ni polnoletna, mora med njima igrati posrednico in glas razuma. Že zaradi te niansiranosti na ravni zgodbe je Noč čarovnic eno stopničko nad žanrsko sorodnimi sodobniki; zasidrana je v skrajno realistično, življenjsko, človeško izkušnjo, ki sega onkraj zlobca pod plastično masko. Laurie je pogumna kljub svojemu strahu, kar jo dela drugačno od napol nadnaravnih superjunakinj, za katere poraz ni mogoč. Škoda je le, da se stilizirani slasher ne more otresti malikovalskega odnosa do Carpenterjevega izvirnika in samozavestneje stati na lastnih nogah.

Ocena: 4+; piše Ana Jurc