Leta 1758 rojeni Valentin Vodnik je med drugim sestavil prvo slovnico v slovenščini, se podpisal pod eno prvih slovenskih pesniških zbirk in spisal prvo kuharico ter babiški priročnik v domačem jeziku.

Vodnik velja za najboljšega pisca knjižne slovenščine na Kranjskem in jezikovni vzor v zadnji četrtini 18. stoletja in prvih dveh desetletjih 19. stoletja. Proslavil se je kot jezikoslovec: slovničar, slovaropisec in pisec prvih slovenskih strokovnih besedil – priročnikov in učbenikov, je povedala jezikoslovka Andreja Legan Ravnikar, zaposlena na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.

Prva v celoti v slovenščini napisana slovnica
Njegova slovnica Pismenost ali Gramatika za Perve Šole (1811) je prva slovnica slovenskega jezika, v celoti napisana v slovenščini, in prvi slovenski učbenik za poučevanje materinščine. Napisal je in za tisk pripravil obsežen nemško-slovenski slovar Slowenisches Wörterbuch - Slovenski Besednjak, ki pa zaradi spleta neugodnih okoliščin ni nikoli izšel. Prizadeval si je tudi za oblikovanje slovenskega strokovnega izrazja, ki ga je evidentiral v pratikah in prvem slovenskem časniku Lublanske novice od vsih krajov celiga sveta (1797-1800), katerega ustanovitelj in skoraj edini pisec je bil.

Vodnik je objavil tudi prvo slovensko kuharsko knjigo Kuharske bukve in priredil dva zdravstvena priročnika.

Slovenščina postane učni jezik
V letu 1809 ga je ob ustanovitvi Ilirskih provinc francoska oblast pritegnila v upravo in nov šolski sistem, za kar so se odločili zaradi njegovega znanja francoščine in italijanščine ter velike delovne vneme. V uradnem spisu francoski vladi je Vodniku uspelo prepričati Francoze, da so opustili namen, da bi v šolski pouk na Kranjskem namesto slovenščine vpeljali hrvaško dalmatinščino kot v preostalih delih Ilirskih provinc.

Po njegovi zamisli je slovenščina postala učni jezik v enotni osnovni šoli in gimnaziji, v zadnjem letniku tudi učni predmet. V tem obdobju je spisal še prvi slovenski učbenik za poučevanje tujega jezika, in sicer francoščine, ter (nedokončani) prvi slovenski učbenik za italijanščino.

Več dvosmernih prevodov
Nedvomno se uvršča tudi med pomembne slovenske prevajalce tedanjega časa. Njegovi prevodi so dvosmerni: v slovenščino je prevajal iz nemščine, francoščine, italijanščine, latinščine in grščine, iz slovenščine pa v nemščino in latinščino. Med drugim je prevajal nemške in francoske javne razglase, ki jih je imenoval odperta pisma, ohranjenih jih je več kot 200. Z njimi je Vodnik pomembno oblikoval uradovalno slovenščino.

Vodnik je bil eden prvih piscev, ki je v zasebni korespondenci s slovenskimi izobraženci uporabljal slovenščino, čeprav so si ti o strokovnih vsebinah običajno dopisovali v nemščini, je poudarila Andreja Legan Ravnikar.

Tudi avtor izvirne posvetne poezije
Pravzaprav gre za osebnost, ki je najbolj zaznamovala slovensko literaturo svojega časa, saj se je med drugim proslavil kot avtor izvirne posvetne poezije. Z dejavnostjo preroditeljskega Zoisovega kroga, čigar navdušeni sodelavec je bil tudi Vodnik, se začenja novo obdobje slovenske literarne kulture, v katerem se nabožnost postopoma umika prerodni, vse bolj izrazito nacionalni naravnanosti, je zapisal Marijan Dović, sodelavec Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU.

Vodnika je v prvega pomembnega slovenskega pesnika načrtno vzgojil in povzdignil njegov mecen in mentor Žiga Zois, pa je povedal Luka Vidmar, prav tako sodelavec omenjenega inštituta. Njuno sodelovanje se je začelo okrog leta 1794, ko je Vodnik služboval na Koprivniku v Bohinju, Zois pa je obiskoval svoje bližnje fužine.

Zois je Vodnika spodbudil, da je začel po večletnem premoru zopet pisati pesmi in jih objavljati v Veliki pratiki. Njegovo delo je usmerjal z antičnimi in sodobnimi zgledi ter pilil z neusmiljeno kritiko. Vodnik je na Zoisovo pobudo in pod njegovim nadzorom uredil več letnikov Velike pratike in Male pratike, ki sta bili namenjeni najširšemu bralstvu, zlasti kmetom.

Po Vidmarjevem mnenju je bil dovzeten za Zoisov vpliv zaradi svojega značaja: "Slovel je po prijaznosti, dobrohotnosti in duhovitosti. V odnosu do prijateljev, sodelavcev, učencev in drugih je bil umirjen in popustljiv, najbrž včasih naiven, omahljiv in zato dovzeten za vpliv."

Kakšni so bili njegovo otroštvo, zunanja podoba in duhovništvo?
Valentin Vodnik se je rodil v premožni kmečki družini v Zgornji Šiški, kjer je preživljal brezskrbno otroštvo. Po lastnih besedah se je do devetega leta starosti predajal igram, lužam in drsanju po pomrznjenih mlakah, šele nato se je začel učiti branja in pisanja.

Glede na zgodovinske vire je bil srednje visok, modrih oči ter polnega in rdečeličnega obraza. Ker je imel zelo rad dobro hrano in pijačo, zlasti vino, je bil obilnejše postave. Mučila ga je kila, zaradi slabovidnosti pa je nosil očala. Kot navaja Luka Vidmar, je najbolj užival v delu in študiju, vendar so mu pogosto očitali počasnost.

V frančiškanski red je vstopil leta 1775, vendar mu strogo samostansko življenje ni ustrezalo, zato je pozneje prestopil med škofijske duhovnike, kjer je imel več svobode. Leta 1796 je s Zoisovo pomočjo dosegel premestitev v Ljubljano, kjer je kmalu postal profesor na gimnaziji. Popolnoma predan poučevanju in pisanju je leta 1804 dokončno zaprosil in dobil dovoljenje, da deluje zunaj reda kot škofijski duhovnik.

"Pervi slovenski pesnik"
Leta 1858 so staroslovenski veljaki na Vodnikovi domačiji v Zgornji Šiški postavili marmorno ploščo in vanjo vklesali, da se je "tod rodil pervi slovenski pesnik". "Odtlej je sodba o Vodnikovem pesniškem prvenstvu stala, obstala in naposled okostenela," je zapisal Dović in poudaril, da "Vodnik seveda ni prvi slovenski pesnik, vsekakor pa je prvi, ki so ga po smrti doletele kultne oblike čaščenja".

V desetletjih, ki so sledila, je Vodnikov kult sicer v senci velikega Franceta Prešerna postopoma usihal. Vendar je postavitev ljubljanskega spomenika Vodniku leta 1889 po besedah Marijana Dovića vseeno pomenila dotlej najresnejšo simbolno intervencijo slovenskega narodnega gibanja v javni prostor prihodnje prestolnice Slovencev.

Valentin Vodnik je umrl zaradi možganske kapi 8. januarja 1819 v Ljubljani, pokopan pa je na pokopališču sv. Krištofa, današnjem Navju.