Film je nastal v Dokumentarnem programu TV Slovenija po scenariju psihiatra in psihoanalitika Matjaža Lunačka, premierno pa so ga predvajali na TV SLO 1.

V najinem pogovoru je režiserka med drugim pojasnila, kakšen kip Ivana Cankarja je osnovala Karla Bulovec, kako je v njeno življenje vpleten Rihard Jakopič, kakšen pomen ima antična ljubezen in zakaj ju je povezovala vez samohodcev.

Vabljeni k branju intervjuja.

Kako ste se srečali z zgodbo o Ivanu in Karli?
Tisto, kar me je vzeminirjalo ali iritiralo, so bile urbane legende v Ljubljani, kjer je imel vsak kaj povedati o Ivanu Mraku. Nihče pa ni imel odgovora na to, kdo je Ivan Mrak bil. Govorili so, da je bil istospolno usmerjen, da njegov zakon s Karlo Bulovčevo ni bil spolno konzumiran, da je bil platoničen … nič od tega ni res. Glavnina raziskav o njunem življenju je bila podana že v scenariju Matjaža Lunačka, potem pa smo to nadalje raziskovali še mi z igralci v procesu vaj.

Ste bili pri raziskovanju v stiski, ker je bilo več informacij na voljo o Ivanu Mraku kot Karli Bulovec?

Izhajam iz kiparske družine, moj oče, tašča in mož so kiparji, in zato se mi zdi, da kiparje čutim. Njuno zgodbo smo razpirali na novo in na sveže, na bel list papirja. Osnova za razmišljanje so bila Karlina pisma, ki jih je pisala vse življenje. Še tik pred smrtjo na Golniku leta 1957 je pisala prelepa pisma svoji otroški prijateljici, ki je kot soproga, mati, gospodinja živela povsem drugače. Bili sta sošolki na osnovni šoli in kasneje še na učiteljišču. Karla je namreč najprej končala učiteljišče, imela tam nevarno ljubezensko razmerje s Ferdom Veselom, potem pa odšla v Prago, kjer je zaradi genialnega talenta akademijo zaključila v dveh letih.

Poleg genialnega talenta je bila človek, ki v sebi nosi resnico, zato je niso marali. Družba takšnih ljudi v nobenem obdobju ne sprejme. Laž je postala način komunikacije, živimo v okvirih laži in laž je večina ljudi tako ponotranjila, da ne najdemo poti nazaj.

V filmu prikažete, kako Karla v nekem trenutku ne more več, utrudi se boja z družbo. Umakne se v naravo, razda vse, kar ima … Kaj se je z njo zgodilo po odločitvi za konec boja?
Zbolela je, hospitalizirali so jo na Golniku, kjer je umrla za tuberkulozo. Vedno se mi zdi, da so včasih ženske, ki so se preveč dolgo borile, umirale za tuberkulozo. To lahko beremo v ruski literaturi, denimo pri Čehovu. Danes pa takšne ženske umirajo za rakom na pljučih. Na Golniku, kakor Karla, ne glede na to, da je rak na pljučih bolj domena moških. Ko se ozrem nazaj, tudi na nekatere svoje prijateljice: pogosto je diagnoza rak na pljučih. Kot da bi jih zadušilo.

Kako se je po njeni smrti nadaljevalo življenje Ivana Mraka? Živel je še dolgo ...

Živel je še 30 let po njeni smrti, umrl je leta 1987. Bil je mag, učitelj, vedno v krogu mladeničev. Nikoli se nisem spraševala, koliko je bilo med njimi spolnih odnosov in realizacije libida, brez dvoma je nekaj bilo. Prepričana pa sem v to, da je bila v času zakona s Karlo Bulovčevo njegova ljubezen do moških iz tega kroga le platonična, ni postala fizična.

Na podlagi česa ste rekonstruirali njegovo stran odnosa, tudi prek pisem?
Raziskovala sem na podlagi njegove kratke proze. Zame je Mrak vrhunski pisatelj, tudi njegove himnične tragedije so neverjetne, a zelo zahtevne za uprizoritev. Uprizarjali so jih šele v 70. letih, ko je bil umetniški vodja Drame Bojan Štih.

Vaš film raziskuje njun zapleten odnos, predvsem z vprašanjem, kakšno vlogo je imela Karla v njegovi umetnosti. Je bila muza ali prazno platno za njegove ideje?
Večina ljudi bo odgovorila, da je bila njegova muza. A ni bila, daleč od tega. Skozi študij in proces se je izkazalo, da je bila platno, na katero je Mrak reflektiral svojo percepcijo sveta. Uporabil jo je za varen plašček, s katerim se je pokril. Bila pa sta iskrena v odnosu, med njima so bila odhajanja, bližine, odtujitve, ranljivosti, poškodbe in ves čas ljubezen. Nista se srečali dve polovici, ampak dve oblikovani, izdelani celoti, ki sta se z grozo prepoznali in se zavedeli, da bo peklensko.

V filmu lahko v nekaterih segmentih vidimo Ivana Marka iz arhivskih posnetkov. Koliko AV-gradiva je ostalo za njima?
V filmu lahko vidimo posnetke iz filma, ki je nastal na Akademiji za likovno umetnost. Obstaja še nekaj posnetkov, hrani jih dokumentacija RTV Slovenija: med njimi so pogovori z Mrakom, ki jih je imela Rapa Šuklje ob premierah njegovih dram.

Od Karle Bulovčeve ni ostalo nič razen ene fotografije. O njej je kolegica Nataša Gaši naredila 10-minuten dokumentarec, pri katerem je sodelovala z Levom Menašejem, ki je kot umetnostni zgodovinar in likovni kritik analiziral Karlina dela. Kuriral je tudi njeno razstavo, ko je bila retrospektiva v MGLC-ju in osnoval njeno monografijo. Menaše se veliko ukvarja s sporočilnostjo njene dediščine, z njeno samoto. Z njeno dediščino pa se ukvarjata še Mojca Štuhec in Marko Jenko iz Moderne galerije. Vsa restavratorska dela Karlinih kipov in kartonov so šla ravno skozi Moderno galerijo.

Spada Karla v skupino tistih umetnikov, ki so v tujini veliko bolj prepoznani kot doma? Njene slike hrani Tate Modern v Londonu, za življenja je večino slik prodala v tujini ...

Ogromno. Uspešna je bila že takoj, ko je začela delati v Pragi. Potem je izpred oltarja tik pred poroko zbežala iz Prage in nadaljevala kariero v Parizu. Velikokrat me vprašajo, ali je bila Karla feministka, kot so bile to Ivana Kobilca, Alma Karlinova in Zofka Kvedrova. Milsim, da je bila drugačna, samotna, da se ni ukvarjala s feminizmom. Zanimivo je denimo to, da si je v obdobju Pariza kupovala kose iz začetne kolekcije Coco Chanel. Potem je v Sloveniji vse to razdala, ker ni imela kaj s tem. Kje po Ljubljani bi lahko nosila Chanel?

Z Mrakom sta živela po več mestih, Mrak je pobegnil v Trst, skupaj sta se odselila v München …
Živela sta tudi v Beogradu, ves čas sta iskala otok za svojo ustvarjalnost. Spoznala sta se malo pred premiero njegove drame Obločnica, ki se rojeva. Karla mu je tedaj likovno oblikovala vabila. Ivan je bil star 19 let in je mislil, da bo s himnično tragedijo slovenski narod postavil na Olimp. Pogorel je na celi črti. V tisti noči, ko bi lahko 19-letni mladenič pristal zaradi nerealiziranih sanj v psihiatrični bolnišnici, se je med njima vzpostavila vez samohodcev, ki sta šla skupaj skozi življenje. Ves čas sta iskala mesta znotraj Evrope, ki bi sprejela njiju in njuno umetnost, umetnost, ki je bila drugačna.

Sta imela v Ljubljani prijatelje in sogovornike v umetnosti?
Mrak brez dvoma, to so ljudje iz t. i. Mrakovega kroga. Karla pa je imela edinole Riharda Jakopiča. V tistem obdobju je namreč le Jakopič prepoznal njeno genialnost, en genialen umetnik je prepoznal drugo genialno umetnico. A še on jo je v ključnih trenutkih pustil na cedilu in ji ni pomagal. Ni vzdržal, da je šel njen talent čez vse meje, ni se mogel soočiti z njeno nadarjenostjo. Govorim o znameniti seriji Mrtve mačke na kartonih, ki je enkratna v svetovni likovni umetnosti.

Poleg tega je Karla na razpis za vrhniški kip poslala Ivana Cankarja kot figuro sedečega poglavarja plemena. Pleme smo seveda Slovenci. Na javnem razpisu je sodelovalo devet kiparjev in ena kiparka, sprejeli pa so delo kiparja, ki še najbolj spominja na prijaznega Cankarja, ki sedi v kavarni, torej nekaj, kar ne bo motilo ovinka na Vrhniki. Takrat je bila Karla res jezna, analizirala je vseh osem preostalih prijavljenih del svojih kolegov kiparjev.

Vendar pa ta mavčni odlitek še obstaja? In s tem možnost, da se ta kip enkrat še ustvari?
Hranijo ga v depoju Moderne galerije, ampak bi se za njegovo realizacijo morali spremeniti mi. Tudi danes bi bil ta plemenski poglavar moteč. Od nekdaj velja, deviacije so moteče in jih je treba porezati, odstraniti. Karla in drugi ljudje, ki v sebi nosijo resnico, so v okoljih, v katerih živijo, vedno moteči.

Ustvarili ste črno-beli film z minimalistično podobo. Ste pri tem izhajali iz njiju oz. njunega odnosa?
Ja, želela sem, da prideta v ospredje igralca, da onadva zapolnita mizansceno. Karla in Ivan nikoli nista prenesla odvečnih stvari, balasta. Nikoli nista tišine poskušala preigrati z besedami, ker te ne poglobijo tišine, ampak so včasih navlaka. Ko sta se ljubila, sta se ljubila. Ko sta se kregala, sta se kregala. Res je bilo črno-belo. Zaradi njiju sem končno dojela, kaj pomeni antična ljubezen. Svetlana Slapšak mi že leta govori, kako mi iz antike takšne ljubezni nismo podedovali. "Ljubim te kot brata, sestro, očeta, mater, moškega in žensko." A tako sta se ljubila onadva, v tem pomenu antične ljubezni, in to smo v filmu zasledovali.