Avtorica v njem skozi prvoosebno pripoved, bolje izpoved, popisuje svoje življenje. Časovni lok začne razpenjati od družinskega sobivanja in mirnega otroštva v obdobju Jugoslavije, ki je minevalo ob spremljanju prenosov športnih tekem in dneva mladosti. S pridihom nostalgije se ozira na čase, ko je bilo še (skoraj) vse na svojem mestu. Kronologijo nato nadaljuje skozi najstništvo in čas študija, z manjšo časovno pavzo pa zgodbo pripelje do zrele dobe, ko ima status ločenke z dvema otrokoma.

Sorodna novica Bronja Žakelj: Družba zavrača nesrečne, žalostne, bolne, stare

Čeprav se sicer sliši absurdno, romanu dajejo posebno vznemirjenje resnične, izjemno tragične preizkušnje. Skoraj fikcijska se zdi zgoščenost vseh nesreč v življenju enega posameznika. Na začetku pubertete se mora namreč junakinja spopasti z materino usodno boleznijo in smrtjo; čez čas za rakom zboli še sama; nato se brat smrtno ponesreči v gorah; ko je starejša, pa izgubi še babico Dado – eno izmed svetlih in opornih sidrišč svojega življenja.

Bralcu pisateljica omogoči neposreden vpogled v življenje protagonistke avtorice. Med romanesknim likom Bronje in realnim človekom, ki piše, namreč ni nobene ločnice. O tem smo ne nazadnje delno obveščeni v uvodni opombi, še preden se zares zagrizemo v besedilo, v kateri je poudarjeno, da gre za avtoričine spomine. Bralcu torej pogumno dovoli, da v tej avtofikciji prešteva solze, da stoji ob njeni bolniški postelji, ob agoniji, ko se bojuje z rakastim telesom, da je navzoč ob avtoričinem stilistično učinkovitem nagovoru matere, ki se pne skozi strani romana. Vsak bralec, ki ima vsaj nekaj empatije, ob zapisanem gotovo težko ostane hladen. Verjetno smo že vsi kdaj izkusili izgubo bližnjega ali bolezen, številni tudi raka, zato je Belo se pere na devetdeset – naslov je citat zadnjih materinih besed Bronji pred smrtjo – hkrati roman, ki vsebuje številne identifikacijske trenutke.

Zaradi pisanja ocene sem se načrtno izogibala številnim intervjujem z avtorico in zapisom o romanu, ki so po izidu prekrili medijsko krajino. Skoraj edini stavek, ki me je dosegel, je bil komentar sodelavčeve žene, ki sem ji posodila roman. Presunljiva zgodba, je komentirala, sam roman pa nima kakšne posebne literarne vrednosti. Ko sem zaprla knjigo, sem imela podoben občutek.

Ob teži vsebine se namreč literarizacija zdi zanemarljiva. Ritmičnost romanu dajejo sicer dobro izpisani jasni stavki, ki spodbujajo bralca, naj se požene v tek in delo prebere v nekaj urah. S pribitkom protagonistkinih let pa se ta ritem in register ne spreminjata, ne približujeta se denimo refleksivnosti; ne čutimo nobene rasti, razvoja, temveč statično ostajata na istem, to pa gre v škodo, ne v dobro romanu. Da delo o družini, odnosih, smrti, pa tudi preživetju ne bi bilo samo neposredno in res drzno v svoji iskrenosti, temveč tudi nadpovprečno v svoji literarni izvedbi, bi torej potrebovalo več literarne ambicije.

Iz oddaje S knjižnega trga