Beseda repatriacija izvira iz poznoantične latinske besede repatriatio in pomeni vrnitev v domovino. Najprej je beseda implicirala vrnitev vojnih ujetnikov oziroma beguncev, danes pa restitucijo arheoloških in umetniških del. Zveza z vojno je primerna za muzejske artefakte, saj so številne slavne muzejske zbirke 'zajele' prav okupacijske vojske ali kolonialne vlade. Danes se (veliki) muzeji spoprijemajo s pravnimi in etičnimi vprašanji lastnine kulturne dediščine, ki je po definiciji konfliktna, saj je predmet družbenega konsenza.

V mednarodni javnosti je najbolj izpostavljena zahteva po repatriaciji Elginove zbirke oziroma marmorjev (Elgin Marbles). Elginovo zbirko sestavljajo predvsem skulpture s Partenona na atenski Akropoli, nekaj pa je skulptur iz Erehtejona, Propilej, templja Atene Nike in drugih (grških) krajev. Elginova zbirka nosi ime po britanskem diplomatu Thomasu Bruceu (1766–1841), 7. grofu Elginu (odslej Elgin), ki je na začetku 19. stoletja iz Grčije po burni poti prepeljal te skulpture v London, junija 1816 pa jih je prodal britanski vladi, ki jih je takoj izročila Britanskemu muzeju. Britanski muzej raje uporablja izraz Partenonske skulpture, ker se je Elgina (po zaslugi Byrona) prijel zelo negativen sloves.

V Britanskem muzeju je več kot 75 od 165 metrov avtentičnega friza, 15 od 92 metop, 17 figur s timpanonov in več arhitekturnih delov Partenona. Da je Elginu uspelo pridobiti večino ohranjenih skulptur, je bil rezultat več (ne)srečnih naključij. Pogosto so bili on oziroma njegovi agenti ob (ne)pravem času na (ne)pravem kraju. Njegov tajnik William Hamilton je bil odločen, da so Angleži od Francozov v Egiptu prevzeli morda še bolj znan artefakt v Britanskem muzeju, tj. kamen iz Rosette. Prvo skulpturo so s Partenona odstranili zadnji julijski dan leta 1801, zadnji zaboj zbirke pa je v London prispel leta 1815.

Kdo je torej lastnik Partenonskih skulptur? Prebivalci Aten izpred 2450 let in njihovi neposredni potomci. Toda kdo naj si jih lasti danes? Ali gre za spomenike, ki pripadajo modernim Grkom, Britancem ali celotnemu človeštvu? Če upoštevamo Unescov seznam svetovne dediščine, kamor je Akropola vpisana od leta 1987, gotovo celotnemu človeštvu. Kulturna dediščina, pa naj je še tako partikularna, bi morala pripadati celotnemu človeštvu. A kdo oziroma kje naj bo 'hranjena'? To vprašanje je bilo in ostaja v središču svetovne muzejske skupnosti v zadnjih desetletjih, ko so se zahteve po repatriaciji začele množiti, veliki muzeji pa so se znašli v neugodnem položaju, saj morajo zagovarjati svoje sporno pridobljene zbirke.

Grška zahteva po repatriaciji temelji na dveh predpostavkah. Prva je, da je Elgin te skulpture odtujil nezakonito in zato nikoli niso zakonito pripadale Britanskemu muzeju. Druga pa, da čeprav je zbirka postala britanska last, bi jo zdaj morali vrniti iz principa.

Zakonitost Elginove odtujitve
Ali ima Britanski muzej lastninsko pravico do Elginove zbirke? Britanska vlada je po razpravi v parlamentu kupila zbirko od Elgina leta 1816. Pravica Britanskega muzeja je torej enaka, kot je bila Elginova pravica, po načelu nemo plus juris ad alium transferre potest quam ipse habet (Nihče ne more prenesti na drugega več pravic, kot jih ima sam.). Tako nas zanima Elginova pravica do (Elginove) zbirke. Pri tem je treba ugotoviti, ali je bila turška oblast v tem času priznana oblast v Grčiji in ali je Elgin sploh dobil dovoljenje za odstranitev skulptur.

Visoka porta je bila de jure in de facto oblastnik Grčije. To oblast so v njenem imenu izvajali oblastniki v Atenah, in sicer vrhovni civilni upravnik (vojvoda!), vrhovni sodnik (kadi) in vrhovni vojaški poglavar (dizdar). V skladu s takratnim (mednarodnim) pravom so bili odloki turških uradnikov veljavni. Toda ali so Turki res dovolili Elginu odstraniti skulpture?

Elgin je julija 1801 res dobil ferman (odlok turškega sultana oziroma Visoke porte), naslovljen na oblastnike v Atenah, a je ključni del nejasen in odprt za različna branja. Tako so lahko izdelovali odlitke, slikali, merili, izkopavali, in »če želijo odnesti kakšne kamnite dele s starimi napisi in figure, jim ne bo nihče nasprotoval« (…e quando volessero portar via qualche pezzi di pietra con vechie inscrizioni, e figure, non sia fatta lor’oposizione…). Turški izvirnik se ni ohranil, ohranjen je prevod v italijanski jezik, ki je bila takrat lingua franca vzhodnega Sredozemlja. Omemba vedenja je naključna in se je navezovala na artefakte, ki bi jih našli med izkopavanji. Torej je Elgin zelo verjetno prekoračil pooblastila fermana.

Elgin bi tako nezakonito pridobil skulpture in ne bi imel lastninskih pravic do zbirke. Toda prekoračitev pooblastil se lahko retroaktivno legalizira in Turki so pozneje to dejanje še vsaj dvakrat uradno potrdili. Elgin je namreč pri turških oblasteh v Konstantinoplu leta 1802 zaprosil za dodatne fermane za vojvodo in dizdarja v Atenah, ki sta z njim sodelovala in sta se bala morebitnih sankcij za svoja dejanja. Leta 1810 pa je ferman priskrbel še Elginov naslednik, da bi zadnji del zbirke natovorili na ladje in poslali v Anglijo.

Sporna zadeva pri pridobitvi zbirke je še uporaba podkupnin, daril in groženj. Številna darila v Konstantinoplu in Atenah so bila podeljena v ceremonialnem kontekstu, ogromno pa so jih predali tudi zaradi protiuslug. Ta argument je problematičen, ker je bil to takratni modus operandi in so vsi turški uradniki zahtevali podkupnine za izpolnjevanje osnovnih delovnih dolžnosti. Računi za dela v Atenah razkrivajo, da je bila več kot četrtina vseh stroškov namenjena podkupninam. Tako je npr. dizdar, vojaški poglavar na Akropoli, samo v prvem letu in pol odstranjevanj skulptur prejel podkupnin v vrednosti 35 njegovih celoletnih plač.

Elginovi nameni
Če je bila odstranitev z upoštevanjem vseh pravnih sivin zakonita, ali je bila moralna? Vzpostavitev mens rea ni nujna, a si je vredno ogledati Elginovo motivacijo. Glavni motiv za začetek njegovih del v Atenah je bil (proto)nacionalni oziroma imperialistični. Želel je zvišati raven umetnosti v domovini, preprečiti, da bi skulpture prišle v roke Francozov, hkrati pa jih rešiti pred 'gotovim propadom'. To ni počel zaradi pridobitve premoženjske koristi, saj je še pred odhodom to 'misijo' predlagal britanski vladi. Gotovo ga je vodilo tudi častihlepje, saj je želel napredovati v karieri, čeprav ga je prav ta zbirka finančno, politično in osebno pokopala.
Da bi lahko sodili o Elginovih namenih, je najprej treba postaviti diagnozo takratni družbi. Skoraj vsi popotniki so takrat zbirali 'spominke' in jih odnašali v domovine, pri tem pa so se številni manjši kosi izgubili. Elgin je to počel načrtno na veliko višji ravni in poskrbel za skrbno dokumentacijo ter katalogizacijo, kar ga je stalo manjše premoženje. Čeprav je bil njegov odnos pokroviteljski, je iskreno verjel svojim načelom. Tako bi bilo po eni strani naivno trditi, da je to storil samo zaradi zvišanja ravni umetnosti v domovini in rešitve umetnin, prav tako bi bilo cinično trditi, da je to storil samo zaradi lastnega koristoljubja.

Zadnje napetosti
Zagovorniki repatriacije trdijo, da bi morale biti skulpture starih kultur ohranjene in situ, tj. na mestu izdelave oziroma uporabe. Nasprotniki pa, da to včasih ni najboljša rešitev za kulturno dediščino in bi jo bilo neprimerno izpostavljati nevarnosti, še posebej če gre za vojna območja. V našem primeru leži nevarnost v ozračju, saj je zrak v Atenah tako onesnažen, da škoduje spomenikom. Tako hranijo preostale skulpture s Partenona v Novem akropolskem muzeju ob vznožju Akropole. To je seveda voda na mlin nasprotnikom repatriacije, ki pravijo, češ saj tako ali tako skulptur ni mogoče vrniti na sam spomenik, ampak bodo v muzeju.

Glavni protiargument repatriaciji pravzaprav izvira iz eksistencialnega strahu. Veliki muzeji na Zahodu se namreč bojijo, da če bi vrnili Elginovo zbirko, bi morali vračati še druge sporne zbirke in bi muzeji ostali 'prazni'. Veliki muzeji (Britanski muzej, Louvre, Ermitaž) trdijo, da so te zbirke le znotraj njih deležne zaslužene pozornosti. Po njihovem 'lokalni' muzeji zahtevajo zbirke nazaj le zaradi 'partikularnih' nacionalnih vzgibov, medtem ko so oni v družbi kulturnega internacionalizma. Zagovorniki repatriacije upravičeno odgovarjajo, da pri tem ne gre za kulturni internacionalizem, ampak kulturni imperializem.