Vesoljska tekma med ZDA in Sovjetsko zvezo se je začela, potem ko so Sovjeti leta 1957 v vesolje izstrelili prvi sovjetski satelit Sputnik, ki mu je mesec dni pozneje sledil satelit Sputnik 2 s prvim živim bitjem v vesolju, psičko Lajko.

Lajkina pot v vesolje (in zgodovino) se je sicer končala s smrtjo, saj Sputnik 2 ni imel kapsule za vrnitev na Zemljo. Kljub temu je šlo za velik dosežek za Sovjete.

Ko je John F Kennedy leta 1961 postal predsednik ZDA, so mnogi Američani menili, da Američani izgubljajo bitko za tehnološko prevlado proti svojemu sovražniku iz hladne vojne.

Tistega leta so Sovjeti prvi poslali v vesolje človeka – 12. aprila 1961 je kozmonavt Jurij Gagarin v vesoljski kapsuli Vostok 1 obkrožil Zemljo in se po 118 minutah poleta vrnil na trdna tla.

ZDA je to samo še bolj spodbudilo in zato so bile odločene, da bodo Američani tisti, ki bodo prvi v vesolje poslali človeško posadko, zato je Kennedy leta 1962 v slovitem govoru napovedal, da gredo osvajat Luno. A Sovjeti niso popuščali in leta 1966 je sovjetsko vesoljsko plovilo Luna 9 brez posadke prvo izvedlo mehak pristanek na Luni.

Ameriška vesoljska agencija Nasa je v tej vesoljski tekmi namenila ogromno finančnih in drugih sredstev za program Apollo, ki je za takratnih vrtoglavih 25 milijard dolarjev zaposloval okoli 400.000 ljudi.

Prvi poskus se je končal s tragedijo

A trajalo je kar nekaj časa, z vrsto poskusov in testnih poletov ter eno tragedijo, preden je Američanom dejansko uspelo spraviti trojico astronavtov na Luno.

Prvi poskus poleta vesoljske ladje tipa Apollo s človeško posadko, danes znan kot Apollo 1, se je zalomil že 27. januarja 1967, ko je v komandnem modulu na vrhu rakete nosilke Saturn IB izbruhnil požar, pri tem pa so zgoreli vsi trije astronavti v plovilu – poveljniški pilot Virgil Ivan Grissom, višji pilot Edward Higgins White II. in pilot Roger Bruce Chaffee.

Čeprav vira požara niso nikoli dokončno odkrili, so smrt astronavtov pripisali večjemu razponu usodnih konstrukcijskih napak v zgodnji izpeljanki komandnega modula Apolla, na katere je posadka opozarjala že pred nesrečo. Po tistem je Nasa za več mesecev začasno prekinila vse polete v vesolje.

"Prišli smo v miru"

Za nazadnje uspešno misijo Apollo 11 je Nasa izbrala tri astronavte – Buzza Aldrina, Neila Armstronga in Michaela Collinsa. Tudi pri tej izstrelitvi rakete Saturn V, 16. julija iz Cape Canaverala, ni vse potekalo povsem gladko – posadka je imela komunikacijske težave s kontrolo letenja, sprožil se je alarm, sam model pa je na Luni pristal zunaj začrtane točke.

A kljub tem težavam je vesoljska ladja z astronavti 20. julija, 110 ur po izstrelitvi, uspešno pristala na Luni, Neil Armstrong pa je postal prvi človek, ki je stopil na Lunino površino. 20 minut pozneje mu je sledil Buzz Aldrin in astronavta sta se dve uri in pol sprehajala po Luni, nabrala vzorce prahu in kamenja, se fotografirala in v Luno zapičila ameriško zastavo, ki pa se je pozneje med poletom lunarnega modula podrla.

Na kraju prvega izkrcanja sta pustila tablico z napisom: "Tu so ljudje s planeta Zemlja prvič stopili na Luno. Prišli smo v miru za vse človeštvo." Tretji astronavt, Collins, je medtem krožil okoli Zemljinega naravnega satelita.

Armstrongove besede ob njegovem dosežku, ki ga je na TV-zaslonih spremljalo kar 650 milijonov ljudi, so se vpisale v zgodovino: "To je majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo."

Uspešnemu vzletu in pristanku na Luni je po osmih dneh sledil tudi uspešen pristanek v Tihi ocean 24. julija. Pobrala sta jih helikopter in letalonosilka Hornet.

Astronavte je po dveh tednih karantene javnost sprejela kot junake, pri čemer je bil največji ugled pripisan Armstrongu. Vsem trem je predsednik Richard Nixon podelil predsedniške medalje svobode.

Teorije zarot

Pristanek Apolla 11 na Luni je postal eden od dogodkov, ki se je najbolj vtisnil v kolektivni spomin človeštva.

Za ZDA je bil dosežek izjemnega – in ključnega pomena, saj jim je pomagal prikazati moč in nadvlado, hkrati pa jim je po desetletju pretresov (rasni nemiri, atentat na Kennedyja, vojna v Vietnamu) močno okrepil samozavest.

Do konca leta 1972 so ZDA na Luno poslale skupno šest odprav s človeško posadko, a do danes še vedno krožijo teorije zarot, češ da so bili pristanki in sprehodi ameriških astronavtov po Luni inscenirani. Nasa skeptikom odgovarja s posnetki človeških stopinj na Luni, z misij pa so astronavti tudi prinesli geološke vzorce.

A vse to skeptikov ne utiša – ti iz določenih anomalij na fotografijah dokazujejo, da je bilo vse skupaj ena največjih prevar. Nekateri trdijo, da Nasa ni imela tehnologije za izvedbo takšnega podviga oz. tega ne bi mogla izpeljati s človeško posadko, saj bi astronavte na Luni scvrli kozmični žarki.

Televizijski prenosi naj bi bili posneti v filmskem studiu (po eni teoriji naj bi jih posnel sam Stanley Kubrick, avtor Odiseje 2001), kamenje pa naj bi ponaredili ali pa ga nabrali v puščavi. Skratka, pristanek Američanov na Luni naj bi bil nekakšen prvi "fake news", prva lažna novica, kot jih poznamo danes.

Ruska skepsa postfestum

Zanimivo sicer, da v Sovjetski zvezi tisti čas nihče ni podvomil o podvigu največje tekmice. "Ko smo prejeli signal z Lune, je ta prišel z Lune, ne iz Hollywooda," je dejal član sovjetskega lunarnega programa Georgij Grečko. Konstantin Feoktistov pa je v svoji knjigi Pot življenja zapisal, da je "ponarediti takšno odpravo verjetno vsaj tako težko, kot jo je dejansko izvesti."

Teorije zarot so v Rusiji v resnici vzniknile šele konec 90. let in danes je kar šest od desetih Rusov skeptičnih glede ameriškega podviga. Medtem je leta 1969 manj kot en od 20 Američanov podvomil o resničnosti podviga, je ta številka do leta 2000 poskočila na šest odstotkov. Nekateri dvomijo tudi o tem, ali je bil res prvi človek na Luni Armstrong, in ne zapostavljeni Aldrin.

ZDA do danes ostajajo edina država, ki ji je uspelo spraviti astronavte na Luno, so pa Rusija, Japonska, Kitajska, Evropska vesoljska agencija, Izrael in Indija vsi na Luno poslali svoje odprave.

Mnogi se sprašujejo, kaj bi se zgodilo, če bi Sovjetska zveza prišla prva do Lune, in ne Američani.

Piers Bizony, soavtor biografije o Juriju Gagarinu, je pred leti za BBC dejal: "Rusi so bili popolnoma predani osvajanju vesolja. Američani so se počutili kot na tekmi in narava tekmovanja je ta, da ko zmagaš, nehaš teči." Če bi Sovjeti prvi prišli do Lune, je najbrž ne bi tako hitro zapustili, kot so to storili Američani.

Dejstvo, da ZSSR ni bila demokratična država, ji je omogočilo porabo denarja in iskanje nadarjenih posameznikov na način, ki ga Amerika ni zmogla.

Vesoljski zgodovinar Christopher Riley, ki je sodeloval pri številnih dokumentarcih, kot so In The Shadow Of The Moon, First Orbit in Neil Armstrong – First Man On The Moon, je prepričan, da bi Sovjeti nadaljevali lunarne odprave in morda celo postavili oporišča.

Prepričan je, da bi to Američane spodbudilo k podobnim dejanjem, saj bi želeli preseči svoje komunistične tekmece. "Zgodovina naslednjih desetletij bi bila popolnoma drugačna," je povedal za BBC.