1. Mednarodna odprava v Divaški jami

Šest tujih astronavtov je teden dni preživelo v Divaški jami v Sloveniji. Od 20. do 26. septembra so bili izolirani od preostalega sveta, delovali v oteženih razmerah in poskusili varno opraviti vse zastavljene cilje. Pilili so ekipno delo v okolju, ki je do neke mere podobno vesolju. Izide so predstavili na četrtkovi tiskovni konferenci kar v Divaški jami sami. In kot je bilo slišati, so nad izkušnjo navdušeni.

"Dobro smo sodelovali. Jaz se lahko zanesem nanje, oni pa name, da tako uspešno opravimo delo," je za TV Slovenija povedala Jeanette Epps (Nasa).

Najtežje jim je bilo zaradi teme, ki je v jami popolna. Ni zvezd ali mesečine, zgolj trda črnina, ki jo lahko odženejo le svetilke. Vidljivost je slaba, vir energije je omejen, kaj kmalu človek izgubi občutek za čas. Podobno velja za Mednarodno vesoljsko postajo, kjer se sončni vzhod in zahod zgodita v uri in pol.

Ob slabi vidljivosti zagodejo še neravna, spolzka tla z globokimi padci. "Ko v vesolju krožiš okoli Zemlje in ves čas padaš, te to ne skrbi. V jami pa te vsak dan skrbi, da boš padel," je izjavil Joe Acaba (Nasa).

Podvig ni za klavstrofobične. V jami se lahko človek hitro dezorientira in ne ve, kako nazaj. "Najtežje se je spopadati s strahom in tesnobo. V jami velja pravilo visokega tveganja z občutnimi posledicami. Napake vas lahko zelo veliko stanejo," je za našo televizijo dodal Joshua Krutyk (CSA).

Eno videosporočilo na dan
Esa je za lažjo komunikacijo in dokumentiranje razvila aplikacijo, imenovano Electronic Field Book. Z njo astronavti zbirajo vse informacije odprave na enem mestu: znanstveni in komunikacijski dnevnik, fotografije in druge vizualne informacije. Pravzaprav lahko posnamejo vso svojo okolico v 3D-tehniki in vanjo kot Janko in Metka "mečejo" krušne drobtine, zaznamke o poti in lokaciji opravljenih eksperimentov.

Astronavti sicer niso bili povsem brez stika z zunanjim svetom. Po poti so polagali za čevelj velike škatle, ki so skupaj tvorile brezžično komunikacijsko pot do simuliranega "nadzornega središča". Baterije v komunikatorjih so zmogle teden dni delovanja. Tovrstno tehnologijo prav tako razvijajo prihodnje odprave na druga nebesna telesa.

A ker je bil namen simulirati takšno odpravo, si jamonavti niso mogli privoščiti nenehnega klepetanja. Enkrat na dan so lahko odposlali videoposnetek, in če so prosili za strokovno pomoč, so odziv dobili šele naslednji dan.

Odnesli so tono odpadkov
Posebno pozornost so namenili varovanju okolja. Za seboj niso smeli pustiti nobenih odpadkov, niti blata in urina. Vse so odnesli ven in povrhu pretovorili še dodatno tono vreč, ki so ostale za prejšnjimi odpravami.

Divaška jama je za turiste odprta vse od leta 1887.

Iskali so izvor vode in mikroplastiko
Znanost je od astronavtskih odprav neločljiva že od samega začetka vesoljske dobe. Tako so se tudi jamonavti intenzivno posvečali raziskavam. Izurili so se v strokovnem jemanju vzorcev, opravljanju meritev in dokumentiranju vsega opravljenega. Med drugim so iskali vzorce morebitne mikroplastike v kraškem podzemlju.

Sodelovanje s slovenskimi jamarji
V globinah kraškega podzemlja so bili odvisni drug od drugega. Koristilo jim je poznavanje osnov jamarstva in jamskega plezanja, kar so pridobili na širšem, tritedenskem bivanju v Sloveniji. A če bi šlo kaj narobe, bi seveda takoj dobili pomoč. Kot poroča Slovenska tiskovna agencija, so nad njimi bedeli slovenski jamarji in jamarji reševalci. Pred jamo sta bila nenehno navzoča jamarja reševalca, ekipi s po petimi kolegi pa sta bili v pripravljenosti.

"O sodelovanju smo se pogovarjali več kot leto dni, zraven so nas povabili, ker potrebujejo logistično podporo, pomagali smo jim pri pridobivanju vseh dovoljenj, ki so jih potrebovali zaradi naše zakonodaje. Astronavti so morali opraviti tudi jamarski tečaj in se usposobiti za uporabo vrvne tehnike. Zdaj pa smo z njimi podpisali pogodbo za sodelovanje do leta 2024, tako da predvidevamo, da bodo vsaj dotlej še prihajali v Slovenijo," je za STA povedal predsednik Jamarske zveze Slovenije Igor Benko.

Program se imenuje CAVES in se izvaja že dolgo, zdaj je prvič v Sloveniji, sodeluje pa s Parkom Škocjanske jame, Jamarskim društvom Gregorja Žiberne in Inštitutom za raziskovanje Krasa. Do vključitve je prišlo, ker je Slovenija postala pridružena članica Ese in je na aktivni poti k polnopravnemu članstvu.

Veliko strokovnega znanja pri izvedbi letošnjega CAVES-a je prispeval speleolog Škocjanskega parka Borut Lozej. Ta je poudaril ekološko pomembnost kraškega podzemlja, ki s pitno vodo oskrbuje več kot pol milijona ljudi na italijanski in slovenski strani meje, pohvali pa se lahko tudi z bogatim življem, ki obsega več kot 2.000 vrst. Lokalni skupnosti je pomagal pri vzpostavitvi programa Za Kras, kjer poskušajo ohraniti in zaščititi te edinstvene habitate. Komur je ta cilj pomemben, lahko pomaga z donacijami.

Vodja jamskih izobraževanj pri Esi Francesco Sauro je za STA povedal, da so Slovenijo izbrali zaradi razvoja speleologije v Sloveniji. "Pri vas se je speleologija začela, imate izjemne izkušnje na tem področju," je poudaril.

Video: Esino videoporočilo

Tudi po vesolju bodo jamarili

Podpovršne strukture bodo v prihodnosti raziskovanja vesolja še kako pomembne. Najprej zato, ker ščitijo pred vesoljskim sevanjem. Mesec in Mars nimata zaščitnega globalnega magnetnega polja in življenje na njuni površini bi nenehno prejemalo škodljive odmerke. Imata pa ti dve nebesni telesi številne podzemne rove, kjer bi lahko astronavti našli zatočišče. "Predstavljajte si, da bi v jami lahko zgradili mesto. Na Luni bi bili tako zavarovani pred sevanjem. Imeli bi varno bivališče, ki bi ga lahko nadzorovali," je za TV Slovenija dejal Alexander Gerst, veteranski astronavt.

Ne le to. Obstaja oprijemljiva možnost za obstoj življenja v marsovskih jamah. Rdeči planet je nekoč imel cele oceane vode in atmosfero, torej razmere za razvoj življenja. In če se je takrat pojavilo, bi se lahko ohranilo pod površjem. Morda. Upanje je vlila najdba v globoki mehiški jami, kjer so našli debele kristalne strukture, v njih pa žive bakterije, stare več kot 50.000 let. Življenje je izjemno prilagodljivo in trpežno.

Županja si želi, da pridejo nazaj
Nad sodelovanjem z Eso so v lokalni skupnosti navdušeni, poroča Slovenska tiskovna agencija. Županja občine Divača Alenka Štrucl Dovgan vidi veliko promocijo za divaško občino kot tudi za celotno Slovenijo in njen podzemni svet. "Navezali smo stik, da bi mogoče tudi v prihodnje še sodelovali. Glede na to, da so bili tu dobro sprejeti, da so bile jame tudi njim zanimive, si bodo mogoče tudi v prihodnje želeli vrnitve v to okolje."

Če se bodo astronavti nekoč šli speleologijo na Marsu, bodo lahko opremljeni tudi z znanjem, pridobljenim v slovenskih kraških jamah.

Video: Prispevek TV Slovenija

2. Kje je Vikram? Vabljeni k iskanju.

Sorodna novica Tuji obiskovalec v Osončju, voda v ozračju superzemlje, indijski pristajalnik najden

Zgodba indijskega pristajalnika Vikram je zagotovo končana. 6. septembra je poskusil pristati na Luni, a je indijska vesoljska agencija ISRO z njim izgubila stik. Odtlej ga je poskušala priklicati tako z orbiterjem Čandrajan 2 kot z Nasinim sistemom anten DSN, a neuspešno. Dvotonski Vikram je bil načrtovan za 14 dni, nato bi ga ugonobila mrzla lunarna noč. Čas se je torej iztekel.

Ni znano, ali je Vikram v enem kosu. Neuradna rekonstrukcija spusta, narejena na podlagi omejenih podatkov o hitrosti in smeri, je nakazovala raztreščenje. Isro je sicer sporočil, da je Vikrama ujel na fotografijo (s pomočjo Čandrajana 2) in da je v enem kosu, a posnetka niso pokazali javnosti.

17. septembra je isto poskusil Nasin Lunar Reconnaissance Orbiter (LRO). Posnel je širše področje pristanka, toda Vikrama ni našel, so sporočili z agencije. Morda se skriva v senci. LRO bo znova poskusil prihodnji mesec ob boljši osvetljenosti.

Nasin Center Goddard je izdal ogromen mozaik področja pristanka, velik kar 2 gigabajta, pomanjšana različica je desno, polna pa je vdelana v to spletno stran. Zainteresirana javnost lahko preizkusi svoje oči in preveri, ali niso morda česa spregledali.

Vikram je del širše indijske misije Čandrajan 2, katere orbiter bo deloval še leta, pristajalnikin rover v njegovih nedrjih pa nista izpolnila sna, da bo Indija četrta država sveta s pristankom na Luni.

3. Kar devet astronavtov naenkrat na postaji

V četrtek ob 16. uri po našem času je bila iz Bajkonurja (Kazahstan) izstreljena raketa Sojuz-FG, ki je v orbito ponesla vesoljsko plovilo Sojuz MS-15. Polet je trajal le šest ur, nato se je prišlek rutinsko priključil na Mednarodno vesoljsko postajo (MVP), natančneje na modul Zvezda.

Plovilo je na postajo pripeljalo tri nove člane posadke, to so: Oleg Skripočka (Rusija), Jessica Meir (ZDA) in Haza Al Mansuri. Slednji je prvi predstavnik Združenih arabskih emiratov v vesolju. Pionirstvo je sprejel z navdušenjem, vidnim tudi v tvitu desno: "Danes sanje in ambicije svoje države prenašam v povsem novo razsežnost. Naj mi Alah nameni uspeh v tej misiji." Poleg njih je Sojuz pripeljal 180 kilogramov tovora.

Astronavtka Christina Koch je s postaje posnela fotografijo izstrelitve in približevanja, vidno spodaj.

Mednarodna vesoljska postaja je vendarle polna. Na njej je hkrati kar devet astronavtov, kar se zadnja leta redko zgodi zaradi varčevanja vesoljskih agencij. Trije bodo sicer že čez teden dni odšli z ladjo Sojuz MS-12, in sicer Aleksej Ovčinin (Rusija), Nick Hague (ZDA), ki sta v vesolju preždela več kot 200 dni, in prej omenjeni Al Mansuri.

V novo obdobje z Evropejcem na čelu
S prihodom Sojuza MS-15 se je uradno začela 61. odprava na Mednarodno vesoljsko postajo, pri čemer bo poveljevanje z uradno ceremonijo 2. oktobra prevzel Italijan Luca Parmitano (Esa). Trajala bo pol leta, opravila več kot 250 znanstvenih poskusov in popravil na postaji. Med drugim bodo vgradili nove litijeve baterije. MVP je sprva imel 48 nikelj-vodikovih baterij, ko bodo vse zamenjave opravljene, pa bo imel 24 baterij na omenjene litijeve ione. V nadaljevanju bodo popravili in nadgradili eksperiment, imenovan Alpha Magnetic Spectrometer, ki je na zunanji strani in med drugim išče izmuzljivo temno snov. Med pomembnejšimi projekti je še testiranje zaščitnega oblačila RadVest, poskusa, kako astronavte na dolgih misijah zaščititi pred škodljivim sevanjem.

Zgodovinska ploščad v predelavo
To je bila poslednja izstrelitev rakete Sojuz-FG z zgodovinske ploščadi številka 1 v Bajkonurju. Ploščad bo kmalu šla skozi temeljito predelavo, da bo pripravljena za rakete družine Sojuz 2, ki so jih doslej pošiljali na ploščad 31. Sojuz-FG je bila edina ruska raketa, s katero so v orbito izstreljevali ljudi. Prvič so jo uporabili leta 2001, odpovedala je samo enkrat.

Ploščad 1 je bila zgrajena leta 1957, da so na njej lahko testirali prvo medcelinsko balistično raketo R-7. S ploščadi je leta 1961 poletel prvi človek v vesolju, Jurij Gagarin.

Umrl prvi nemški kozmonavt
Še ena astronavtska novica. Ker se je vesoljska doba začela pred nekaj več kot 50 leti, generacija vesoljeplovnih pionirjev počasi odhaja. Ta teden je v 82. letu starosti odšel prvi nemški kozmonavt, Sigmund Jähm, so sporočili z Ese. Kot državljan Vzhodne Nemčije je sodeloval v sovjetskem programu. Tako je leta 1978 na Sojuzu 31 poletel na vesoljsko postajo Saljut 6. Pozneje je deloval v Zvezdnem mestu (Rusija), kjer je treniral evropske astronavte.

Video: Celoten Roskozmosov prenos izstrelitve

Video: Celoten Roskozmosov prenos priključitve na MVP

4. Esa napovedala novo misijo, usmerjeno v Zemljo

Evropska vesoljska agencija je izbrala novo misijo za opazovanje Zemlje. To bo FORUM, satelit, ki bo opazoval Zemljo v infrardeči svetlobi in pri tem meril, koliko toplote planet izseva v vesolje. To je pomembno za klimatološke modele in napovedovanje podnebnih sprememb. Izstrelitev je predvidena za leto 2026, vse skupaj naj bi stalo do četrt milijarde evrov.

5. Nasin proračun za 2020 dobiva obrise

Nasin proračun za leto 2020 je šel skozi pristojni odbor senata, poroča SpaceNews. Znašal bo 22,7 milijarde dolarjev, kar je 1,2 milijarde več kot letos. Novica je za Naso sladkokisla. Od države je namreč prosila dodatnih 1,6 milijarde evrov, da bi lahko pospešila in izvedla program vrnitve človeka na Luno do leta 2024, imenovan Artemis. Prejela je torej 400 milijonov evrov manj od zaprošenega, za nameček pa je podeljeni denar razporejen drugače.

Politiki so namreč v razrezu namenili kar dodatnih 400 milijonov dolarjev za razvoj druge stopnje rakete SLS, česar si agencija ni želela, in odtegnili slabih 300 milijonov dolarjev pri razvoju lunarnega pristajalnika, kar agencija nujno potrebuje.

Poleg tega k življenju vračajo razvoj satelita WFIRST, naslednika Hubbla, ki mu namenjajo 445 milijonov, pa še zemeljske misije PACE s 161 milijoni. Oboje je nameravala agencija ustaviti.

Odbor je pokazal mišice agenciji in ji dal vedeti, kdo ima zadnjo besedo, pišejo komentatorji po strokovnih medijih. Nadzorujejo ga namreč predstavniki zveznih držav ZDA, kjer je veliko delovnih mest odvisnih od projekta SLS + Orion, in so precej nezadovoljni z namero vodstva Nase, da del izstrelitev najame pri zasebnikih in nasploh širi naklonjenost zasebnemu sektorju.

Bo zvišanje zadostovalo za dejansko vrnitev človeka na Luno leta 2024? Nasa pri časovnici vztraja, a če pri razvoju pristajalnika manjkajo stotine milijonov, napovedi niso dobre. Obstaja sicer možnost, da je agencija ubrala prikrito pogajalsko strategijo in namenoma zaprosila več, kot je treba, potem pa dobila denar, ki ga zares želi. A takšne poteze so za Naso tvegane, saj jih utegne politika v prihodnje kaznovati tako, da jih ne jemlje več resno, temveč skozi barantaške leče.

Pri pospešeni časovnici vrnitve na Luno Nasa vztraja, čeprav realen razvoj rakete SLS nakazuje, da bo potrebna prestavitev najmanj na leto 2025.

Nakup 12 Orionov
Nasa je ta teden podpisala pogodbo s proizvajalcem vesoljske ladje Orion, Lockheed Martinom, za proizvodnjo najmanj šestih in največ 12 vesoljskih ladij. Za prvih šest bo plačala 4,7 milijarde dolarjev, v povprečju 800 milijonov dolarjev na enega, pri čemer je v ceno všteta vzpostavitev "tekočega traku", torej infrastrukture za redno proizvodnjo. Na Nasi upajo, da se bo po vložku v proizvodnjo linijo cena na kos znižala.

V prid pocenitvi navaja še en dejavnik. Lockheed Martin stopa po poti konkurence in uvaja delno reciklažo. Vrnjene kapsule bo oskubil še uporabne opreme in jo – znova testirano in obnovljeno – vgradil v poznejše. Tako naj bi elektroniko, sedeže in podobno iz Artemide 2 prenesli v Artemido 5 in tudi pri vseh drugih izvedli isto s tremi misijami zamika, kar naj bi v nadaljevanju klestilo stroške.

Nagrada za proizvajalca
Tudi tu se kaže moč tega sektorja industrije, saj bo Nasa za prvih šest dostav plačala fiksno ceno za posamezno misijo, pa še pokrila dodatne stroške in navrgla spodbude. Znova je brati pretežno kritične komentarje po strokovnih medijih, saj Nasa Lockheed Martinu za razvoj plačuje že 15 let, kar je nagomililo že več kot 15 milijard potrošenih dolarjev.

Poleg tega si je agencija obetala fiksne cene po kosu že zdaj, z začetkom Artemide, a so bili očitno pogajalci podjetja izjemno spretni, če že ni bil na delu kakšen tretji dejavnik. Nasa namreč preprosto potrebuje politično podporo za Artemido, sicer se lahko za vrnitev na Luno obriše pod nosom. Pri tem mora paziti tudi, da so različni vesoljski razvojni centri – vsak na svojem koncu pod svojim senatorjem – zadovoljni. In Orionov pač pokriva drugo področje kot SLS ... Pomenljivo je Nasino sporočilo za javnost, polno zadovoljnih izjav politikov.

Do Marsa prek lunarne postaje

Sorodna novica Toyotin "terenec" na Luni?

Program Artemida predvideva prvo izstrelitev SLS-a in Oriona leta 2021 brez posadke, leta 2024 pa s posadko na tla Meseca. Podvig bi potem še večkrat ponovili. V vmesnem času naj bi pretežno z zasebnimi raketami postavili manjšo vesoljsko postajo v orbiti Lune, pri njej pa vesoljsko ladjo, ki naj bi na začetku 30' let poslala človeka do Marsa (ne na tla) in nazaj. To je visokoleteč, nevaren načrt. Tudi zato je politična podpora tako pomembna in tudi zato je račun visok.

Mednarodna podpora
Nasa zanj nujno potrebuje mednarodno podporo in jo tudi počasi nabira. Evropsko sicer že ima, servisni modul Oriona priskrbi Esa, išče pa jo tudi drugje.

Nasin administrator Jim Bridenstine se je sveže sešel s Hirošijem Jakamavo, prvim človekom japonske vesoljske agencije Jaxa. Izid? Jaxa je predlagala sodelovanje pri gradnji lunarne postaje Portal, prispevala bi lahko s svojo prihodnjo vesoljsko tovornico HTV-X in prihodnjo raketo H3. Ko pa bodo nekoč na lunarnih tleh, bi lahko prišel prav terenec, več o njem desno.

Svoje bo očitno prispevala Avstralija. SpaceWatch poroča, da je avstralski premier Scott Morrison obljubil moči svoje države: znanje in produkte s področij robotike, avtomatike in oddaljenega upravljanja. Država bo v ta namen potrojila proračun svoje vesoljske agencije (ASA).

Pozitivno je naravnano tudi skupno sporočilo vseh držav, ki sodelujejo pri projektu Mednarodne vesoljske postaje, poleg omenjenih je zraven še Rusija. "Iščoč priložnosti za raziskovanje zunaj nižje Zemljine orbite članice ugotavljajo in potrjujejo skupen namen, da sodelujejo tudi pri človeški postojanki v bližini Lune – Portalu." Tako piše v političnem sporočilu, dejanske karte pa bodo padle na mizo, ko bo dejansko znana usoda obstoječe postaje in ko bo treba pokazati denar.

Rusi medtem nekaj železa kujejo skupaj s Kitajci.

6. FOTO: Luknja v Jupitru

Sorodna novica Znanstveniki v živo opazovali propad atmosfere Jupitrove lune Io

Sorodna novica Slavna Velika rdeča pega na Jupitru pred izginotjem?

Luknja v Jupitru? Ne, to je senca lune Io, kot jo je 11. septembra posnela Nasina sonda Juno. Temna zaplata je široka 3.600 kilometrov, približno toliko kot luna sama.

Nasa redno objavlja surove posnetke sonde in vabi javnost, da se z njimi ukvarja. Dostopne so na tej povezavi.

Io ima več kot 400 ognjenikov in je poleg Zemlje najbolj ognjeniško dejavno telo Osončja. Ta znanstvenica je napovedala, da bo največji in najmočnejši ognjenik, Loki, izbruhnil nekoč v prihodnjih tednih.

Misija Juno se je začela leta 2011, sonda je k Jupitru prispela pet let pozneje, delovala pa bo predvidoma do leta 2021, ko jo bodo namenoma strmoglavili v planet.

7. Prototip Starshipa dobiva obliko

SpaceX nadaljuje razvoj enega najvelikopoteznejših vesoljskih projektov vseh časov, vesoljske ladje Starship. Prvi prototip dobiva obliko, kot je razvidno iz tvita prvega moža podjetja, Elona Muska.

Konec avgusta je razvojna "ličinka", imenovana Starhopper, izvedla testni polet do višine 150 metrov in pristanek, nemudoma zatem pa se upokojila. Štafeto je predala zdaj aktualnima prototipoma, v tvitu je viden eden izmed njiju.

V nasprotju s Starhopperjem, ki je bil opremljen z enim motorjem Raptor, ima naslednik že tri motorje, vidne v drugem tvitu desno.

Polno razviti Starship bo prvič poletel leta 2021, napoveduje SpaceX, verjetneje pa pozneje. Opremljen bo s 35 Raptorji, posajen pa bo na raketo Super Heavy.*

Kombinacija Starshipa in Super Heavyja naj bi bila (nekoč) zmožna v vesolje popeljati kar 100 potnikov, v nižjo Zemljino orbito pa 150 ton. To bi bila največja vesoljska ladja v zgodovini in najmočnejša raketa vseh časov, silnejša tudi od slavnega Saturna V.

^{* V prvotni različici članka sem avtor Aljoša Masten napačno zapisal, da se raketa imenuje BFR. V resnici se imenuje Super Heavy, BFR pa je kombinacija omenjene rakete in plovila Starship. Napaka je bila 28. 9. 2019 ob 22.36 odpravljena. Za opozorilo se zahvaljujem uporabniku boshtyan.}

8. SKOK V ZGODOVINO: Poslednji signal Pathfinderja

Septembra 1997 je Nasa prejela zadnji signal s sonde Mars Pathfinder, ki je na rdečem planetu delovala le nekaj mesecev. Zagodle so jo težave z baterijo.

Ne glede na to se je bo zgodovina spominjala po prvem delujočem marsovskem roverju. Danes so vozilca na tujih nebesnih telesih nekaj (skoraj) samoumevnega, a šele pred 20 leti so prebili led.