1. Vesoljski sprehod v pripravah na ladje nove generacije

Astronavta Nick Hague in Andrew Morgan sta v sredo opravila daljši vesoljski sprehod, med katerim sta na Mednarodno vesoljsko postajo (MVP) pritrdila nov priključek, namenjen vesoljskim ladjam nove generacije. Skoznje bosta Boeingov CST-100 Starliner in SpaceX-ov Crew Dragon dostavljala ter odvažala posadko.

Gre za IDA-3 (International Docking Adapter). Naprava je masivna, zato jo je do predvidene lokacije na modulu Harmony prinesla velika robotska roka Canadarm. Pridržala jo je na oddaljenosti enega centimetra, nakar sta astronavta priključila vse žice in jo ročno pritrdila.

Na sprehodu sta dodala tudi nove usmerjevalnike za brezžični dostop do medmrežja.

V 20 letih obstoja MVP-ja je bilo opravljenih 218 vesoljskih sprehodov, od tega 164 v ameriških, 54 pa v ruskih skafandrih. Posadke so zunaj preživele skoraj 57 dni. Popravljale so napake, zamenjevale iztrošeno opremo in pritrjevale sveže dodatke.

Na znanstvenem področju se je posadka pretekli teden ukvarjala z laboratorijskimi mišmi. 30 samic bo na krovu en mesec, nakar jih bodo poslali na Zemljo in preučevali, kako se prilagajajo spremembam. 10 dodatnih bodo "osrečili" z daljšo vesoljsko avanturo. Več podrobnosti tukaj.

V drugem eksperimentu se ukvarjajo z morfologijo silicijevega dioksida* v mikrogravitaciji, upajoč, da bodo našli nove oblike, ki bi jih nato lahko uporabili v gumarski industriji.

^{* V prvotni inačici članka je pisalo, da se ukvarjajo z morfologijo silicija. Natančneje oziroma pravilno je, da so se ukvarjali z morfologijo silicijevega dioksida. Sprememba vnešena s soboto, 24. avgusta ob 21.51.}

Medtem je Esin astronavt Luca Parmitano v postajo vgradil povsem nov preizkus, imenovan Multiscale Boiling. V njem bodo počasi greli tekočino do vretja in opazovali, kako se obnaša. Lekcije nameravajo uporabiti v industriji prenosnih računalnikov (najbrž za hladilne sisteme), piše v Esinem sporočilu za javnost.

Video: Posnetek celotnega vesoljskega sprehoda

2. Izstrelitev prenovljene rakete Sojuz

Ob 3.38 ponoči po našem času je z izstrelišča Bajkonur v Kazahstanu poletela raketa Sojuz-2.1a. Polet je minil brez težav, so sporočili z ruske vesoljske agencije Roscosmos. V orbito je raketa ponesla vesoljsko ladjo, prav tako poimenovano Sojuz (MS-14), ta pa je s tovorom vred namenjena na Mednarodno vesoljsko postajo.

Spojitev je bila načrtovana za soboto ob 7.30 po našem času, a se je nekaj zalomilo. Avtomatiziran sistem približevanja in priključevanja je odpovedal, so sporočili z Roscosmosa. Nasa pa je ocenila, da napaka ni na strani Sojuza, temveč v sistemu KURS, ki je del Mednarodne vesoljske postaje.

Sojuz tako zdaj ohranja varno razdaljo, inženirji in programerji pa si belijo glave z iskanjem rešitev. Naslednji poskus je predviden za ponedeljek.

Na Sojuzu je izdatna količina dobrin, med drugim hrane, paketov za posadko, pa tudi humanoidnega robota Skybot F-850.

Robot je opremljen s številnimi senzorji tresljajev in drugih sil, ki so zapisovali, kakšne sile so med poletom delovale na "telo". Avanturo je odsedel namesto živega pilota. Tako je vesoljska ladja Sojuz brez posadke poletela prvič v zadnjih 33 letih.

Testiranje novih sistemov
Zakaj ta previdnost? Roscosmos je od leta 2002 do danes posadke izstreljeval s staro raketo Sojuz-FG. Že pred leti je agencija sklenila, da jo nadomesti s prenovljenim Sojuzom-2.1a, piše portal Russianspaceweb. Toda leta 2015 je udarila nesreča, novi Sojuz jo je zagodel tovorni ladji Progress 59. Pri ločitvi rakete in tovora je prišlo do eksplozije, ladja se je v orbiti divje vrtela, izgubila komunikacijo z Zemljo in naposled padla nazaj dol.

Ruska agencija je zato upočasnila konje. Nihče noče tvegati življenja kozmonavtov in astronavtov. Temeljito je preučila interakcijo med imenovano raketo in vesoljsko ladjo ter razvila številne nove sisteme. Da bi jih testirala, je zdaj v ogenj poslala robota. Vse se je dobro izšlo.

Prvi poleti z dejansko posadko na kombinaciji Sojuz-2.1a in vesoljski ladji Sojuz so predvideni z marcem 2020.

Medtem se bodo z robotkom, poimenovanim tudi Fedor, na kratko pozabavali na Mednarodni vesoljski postaji. Njegov aranžma traja le dobra dva tedna.

"Ruski kozmonavti bodo preizkusili delovanje robota v vesoljskih razmerah. Glavni namen robota je opravljanje nevarnih nalog, med drugim med vesoljskimi sprehodi," pojasnjuje Roscosmos.

Naslednja je bela japonska štorklja
Naslednjo oskrbovalno misijo za MVP bodo opravili Japonci. Predvidoma 11. septembra bodo na raketi Kounotori 2 (H-II B) izstrelili tovorno plovilo HTV8, piše v Jaxinem sporočilu za javnost.

Video: Prenos izstrelitve iz Kazahstana

3. Danes Delta IV M+ in nikdar več

V četrtek, 22. avgusta, ob 3.06 po našem času je v nebo poletela raketa Delta IV M+. V nebo je ponesla GPS-satelit, so sporočili iz družbe proizvajalke, United Launch Alliance (ULA).

To je zadnji polet rakete Delta IV M ter Delta IV M+. Od leta 2002 je skupno nabrala 29 poletov brez napake.

Kljub 100-odstotni uspešnosti ni preživela na trgu, kjer lahko iste naloge za praktično tretjino cene opravi večkrat uporabna raketa Falcon 9 podjetja SpaceX.

Delta IV M lahko v nižjo Zemljino orbito ponese od 11 do 14 ton, stane pa dobrih 150 milijonov dolarjev, medtem ko se cena Falcona 9 začne pri 60 milijonih dolarjev (135 milijonov evrov in 54 milijonov evrov), poroča Ars Technica.

Tudi težja sestra, Delta IV Heavy, v bistvu tri povezane osnovne stopnje, je v jeseni življenja. V načrtu je še pet izstrelitev, poslednja leta 2023. Tudi njo je pokopala cena, po poročanju SpaceNewsa se ta razteza od 300 do 450 milijonov dolarjev (od 270 mio. do 405 mio. evrov). Privlačna je (bila) predvsem za ameriške vojaške satelite, dragocene in drage tovore, pri katerih je naročnik cenil visoko zanesljivost izstrelitve.

ULA medtem veliko stavi na svojo naslednjo raketo, Vulcan Centaur, ki je še v razvoju, uporabljala pa bo motorje podjetja Blue Origin v lasti Jeffa Bezosa.

Video: Zadnji polet neke rakete

4. Čandrajan 2 poslal svojo prvo fotografijo Meseca

Indijci so na dobri poti do (robotskega) pristanka na Luni. Ta teden se je njihovo vesoljsko plovilo Čandrajan 2 po enomesečnem potovanju naposled utirilo v orbito okoli Meseca.

Dosežena tirnica je bila izrazito eliptična, ponesla jo je od 114 kilometrov oddaljenosti od površja vse do 18.072 kilometrov. Naslednji dan je s popravkom največjo oddaljenost zmanjšala do 4.412 kilometrov. Indijska vesoljska agencija ISRO načrtuje še en tak popravek za naslednjo sredo.

Sledila bo ločitev orbiterja in pristajalnika, poimenovanega Vikram.

Vikram ne bo šel naravnost do tal, temveč najprej v orbito z oddaljenostjo 30 kilometrov na najbližji, 100 kilometrov na najbolj oddaljeni strani. Sledilo bo zaporedje zaviralnih manevrov, ki ga bodo počasi pripeljali do pristanka, predvidenega za 7. september.

Na površju se bo iz pristajalnika odpeljal še rover Pragjan, ki bo predvidoma dva tedna raziskoval področje pri južnem polu, iščoč vodni led.

Z misijo je Indija hotela prehiteti azijsko sosedo in konkurentko Kitajsko, a je s številnimi zamudami ostala zadaj. Kitajci so se proslavili z več zaporednimi misijami Čang'e. Kljub temu bi bil uspešen pristanek prestižen za Indijo, saj bi postala četrta država na svetu, ki je poslala robota na Luno, ne da bi ga raztreščila.

5. Rover Rosalind Franklin je opremljen

V evropski rover za Mars, Rosalind Franklin, so vgradili vse načrtovane znanstvene instrumente (podroben seznam tukaj). Kaj sledi? Kup testov.

Začeli bodo preizkus delovanja omenjenih instrumentov. Nato ga bodo prepeljali v Toulouse v Franciji, kjer bodo preverili odpornost proti mrazu in drugim neprijaznim razmeram, kot bodo vladale na Marsu. Zadnji opravek bo imel v Cannesu, kjer ga bodo vgradili v pristajalno platformo, piše v sporočilu za javnost Evropske vesoljske agencije.

Izstrelitev je predvidena za prihodnje leto, a je pod vprašajem. Na tomesečnem testu so namreč zatajila pristajalna padala. Esa ima še nekaj mesecev časa za razvoj novih padal, test je predviden za začetek prihodnjega leta. Če bodo spet odpovedala, potem bo zamik izstrelitve na leto 2022 skoraj neizogiben.

Rover Rosalind Franklin je del širše misije ExoMars. Raketo Proton-M prispeva ruska vesoljska agencija Roscosmos, tudi pristajalni modul Kazačok je ruske izdelave (NPO Lavočkin). ExoMars zajema še obstoječi orbiter TGO, ki že skrbi za komunikacije z rdečim planetom, in ponesrečeni pristajalnik Schiaparelli. Namen misije je iskanje sledi morebitnega življenja na Marsu.

6. Misija na Evropo potrjena

Pot na Jupitrovo luno Evropa se nadaljuje. Nasa je uradno potrdila financiranje naslednje faze – faze C –, ki zajema dokončen razvoj, izgradnjo in testiranja.

Medtem se na obzorju nabirajo črni oblaki. Priti do Jupitra je zahteven projekt, ki zahteva ali izjemno močno (s tem tudi drago) raketo za neposredno in najkrajšo pot ali pa dolgotrajno potovanje z obleti drugih planetov, pri čemer je treba loviti ugodna časovna okna. Najcenejša in najenostavnejša opcija predpostavlja izstrelitev leta 2023. Toda agencija se je odločila za leto 2025.

Pa tudi to leto najbrž ne bo vzdržalo.

Sondo namreč hočejo izstreliti z raketo SLS. Ta pa je še globoko v razvoju in s številnimi zamiki spodkopava tudi precej pomembnejši program vrnitve človeka na Luno, Artemis. Vprašanje je, ali bo pripravljena in na voljo za misijo Europa Clipper že z letom 2025. Morda bomo na prižig motorjev čakali še naslednjih deset let, do tarče pa bo sonda prispela še kakšnih sedem let pozneje ...

Raketna negotovost spodkopava tudi razvoj. Inženirji morajo vedeti vnaprej, kako veliko napravo lahko napravijo, koliko mase naložijo in v skladu s tem pripravijo nabor ter oblikovanje instrumentov. Če bi se zgodilo, da bo SLS dokončno nasedel, potem bo tudi Europa Clipper najbrž zahtevala temeljito preoblikovanje.

Za zdaj agencija načrtuje, da bo za misijo v celotni življenjski dobi potrošila štiri milijarde dolarjev in pol (po podatkih SpaceNewsa). Dodamo milijardo dolarjev in dobimo skoraj celotni proračun Evropske vesoljske agencije.

7. Skok v zgodovino: Voyager opravi prvi oblet Neptuna

Sorodna novica Mavretič, inženir Voyagerja: Zemlja ni večna, treba je raziskovati vesolje

Pred 30 leti, 25. avgusta 1989, si je človeštvo prvič pobliže ogledalo planet Neptun. Obletela ga je Nasina sonda Voyager 2.

Odkritih je bilo šest lun in štirje prstani, pa ogromna pega, ki je – tako kot Jupitrova Velika rdeča pega – gromozanska nevihta, navaja Nasa.

Popotnik 2 si je podrobno ogledal luno Triton, polno gejzirjev in geološko svežega materiala. Nenavadnosti je še več, okoli planeta potuje v nasprotno smer in je po sestavi bolj podobna Plutonu, zato domnevajo, da gre za 2.700-kilometrski pritlikavi planet, ki ga je Neptun privlekel iz Kuiperjevega pasu.

Oblet je bil tehnično zahteven. Računalniki so bili neprimerljivo šibkejši od današnjih, navigacija in avtomatizacija ubornejša, opazovalni instrumenti precej manj zmogljivi. Voyager 2 je moral s primitivnim računalniškim vezjem iz leta 1974 izvesti vse, saj neposredno upravljanje z Zemlje radi oddaljenosti ni bilo mogoče. Inženirji in načrtovalci so morali vse dogodke predvideti vnaprej, sprogramirati vsak odziv, vsak položaj, vsako fotografijo. In to pri sondi, ki je brzela s hitrostjo 90.000 kilometrov na uro (relativno na Zemljo).

Neptun prejme le tisočinko Sončeve svetlobe v primerjavi z Zemljo, kar zahteva precej daljše opazovanje tarče za posamezno fotografijo in brzenje mimo planeta hitro pripelje do zamazanih slik. Voyager 2 je pred 30 leti kljub temu delo z odliko opravil.

Takoj po obletu se je začel njegov medzvezdni del misije, ki ga opravlja še danes. V medzvezdni prostor, kjer prevladuje veter drugih zvezd, je vstopil lani.

Neptun, osmi in zadnji planet Osončja (čeprav nekateri mednje štejejo Pluton), odtlej sameva.

8. FOTO: Amazonski požari iz orbite

Sorodna novica Brazilski pragozd, pljuča Zemlje, gori kot še nikoli

Brazilski pragozd je zaradi vse večjega izsekavanja v primežu rekordnih požarov.

Med januarjem in avgustom letos so zaznali 74.000 gozdnih požarov, kar je največ po letu 2013. V celotnem lanskem letu so jih zaznali nekaj več kot 37.000.

Požari so deloma povezani tudi s kmetijstvom. Številni z zažigavanjem pridobivajo nove obdelovalne površine ter pašnike.

Rezultat je tako obsežen, da je jasno viden tudi iz orbite. Fotografijo je posnel Nasin satelit Suomi NPP, ki od leta 2011 kroži okoli Zemlje na višini 820 kilometrov. Gre za vremenski satelit, opremljen z radiometri in spektrometri, s katerimi meri temperaturo, vlago, zračni tlak, koncentracijo ozona. V številnih delih svetlobnega spektra spremlja tudi spremembe na površju: požare, rastlinje, oceane ...