Decembrske iskrice
1. Izraelci kontaminirali Luno z živalmi
Na Luni utegnejo prav ta trenutek biti žive živali. Izraelska sonda Berešit, ki je aprila letos nenadzorovano treščila v Mesec, je s seboj nosila tudi kolonijo nekaj tisoč počasnikov, poroča BBC.
Počasniki ali medvedki (tardigrada) so izjemno trdoživa bitja. Na Zemlji jih najdem povsod od Himalaje do globokih oceanskih jarkov. Pa tudi zunaj Zemlje. Znani so kot prvo živo bitje, ki se lahko povsem izpostavi vesolju in preživi. Leta 2007 jih je ruska kapsula Foton-M3 za 12 dni postavila v smrtonosni vakuum, sevanje in toplotne obrate. Po vrnitvi na Zemljo so nekateri poginili, drugi preživeli in se celo veselo razmnoževali naprej.
Berešit jih je na Luno pritovoril v manjši posodi, neke vrste časovni kapsuli, ki jo je izdelala fundacija Arch Mission. Prilepljeni so bili na lepljive površine ali pa zaobjeti v jantar. Predstavnica fundacije je za BBC povedala, da so počasniki zelo verjetno preživeli, v "najboljšem primeru" pa da je posodo ob trčenju izvrglo nekam na površje.
Tako je zdaj na Mesecu najbrž nasedla živa kolonija nekaj tisoč živalic.
Mednarodno pravo – pa tudi praksa – sicer strogo prepoveduje kontaminacijo drugih svetov z zemeljskim življenjem.
Počasniki se na ekstremne razmere, kot so vročina, mraz, vakuum in hudo sevanje, prilagodijo z zasušitvijo in spanjem, čemur rečemo tudi kriptobioza. Okončine potegnejo vase in izločijo tekočine.
Ko se jim vremena zjasnijo, se lahko reaktivirajo. Vprašanje je sicer, kako dolgo lahko preživijo tako skrajne razmere, kot veljajo na Luni, s temperaturami od minus 150 stopinj Celzija ponoči do 100 in več stopinj čez dan.
Morda bodo nekoč poslali astronavte, da vodne medvedke poberejo in vrnejo domov. V tem primeru bi vedeli, kako (ne)trdoživo je lahko zemeljsko življenje.
Berešit je bil prvi poskus zasebnega pristanka na Luni, ki je spodletel zaradi odpovedi žiroskopov in posledične ugasnitve motorja v zadnjih minutah. Namesto nadzorovanega pristanka je približno 100 milijonov evrov vredna naprava v površje priletela s hitrostjo nekaj sto kilometrov na uro.
Druge ekskurzije na Luno
Prvo življenje na Luni je bil par ameriških astronavtov, ki je pristal pred 50 leti. Z njimi (na skafandrih) je morda tja zašel tudi kakšen drugi mikroorganizem.
Drugi odmeven tovrstni podvig je kitajska misija Čange-4, ki je kot prva pristala na temni strani Lune, v bližini južnega pola, januarja letos. V pristajalniku je majhen zabojnik s prstjo, hranili in predstavniki rastlin ter živali. V njem je prvič v zgodovini na Luni vzklila rastlina, so poročali kitajski mediji. A eksperiment je kmalu zatem zamrznil.
Poleti življenja okoli Meseca
Okoli Meseca je sicer šlo še nekaj bioloških odposlancev Zemlje. Na ruski sondi Zond 5, ki je leta 1968 obkrožila naš naravni satelit in se varno vrnila na Zemljo, je bila naslednja posadka: dve želvi, jajčeca vinske mušice, nekaj rastlin. Apollu 16 nekaj let pozneje so se pridružili virusi, bakterije, glive, gliste in jajčeca solinskih rakcev, sledečemu Apollu 17 pa še petero miši.
Počasniki bi skoraj dosegli tudi Mars, saj jih je ruska vesoljska agencija Roscosmos naložila na misijo Fobos-Grunt, a je raketa ni ponesla zunaj Zemljine orbite.
Na vesoljsko avanturo okoli Lune so šle tudi rastline, in sicer na Apollu 14, saj je astronavt Stuart Roosa s seboj ponesel stotine semen dreves. Pozneje so jih posadili po planetu.
2. Orionov pogon deluje, kot mora
Nasa je preizkusila motor in potisnike njene prihodnje vesoljske ladje Orion. Test je bil uspešen, so sporočili z ameriške vesoljske agencije.
Orion je namenjen vrnitvi človeka globlje v Osončje, torej zunaj nižje orbite Zemlje. Nasa ga namerava uporabiti na misijah Artemida in z njim vrniti astronavte na Luno, pa tudi v poznejših misijah na Mars.
Orion je sestavljen iz istoimenske kapsule, namenjene delu in bivanju ljudi, ter servisnega modula, kjer so shranjeni gorivo, kisik in pogonski sistem. Servisni modul je prispevala Evropska vesoljska agencija (Esa), izdelal ga je Airbus. V bistvu gre za predelavo kapsule ATV, s katero je Esa nekoč oskrbovala Mednarodno vesoljsko postajo.
Nasa zdaj dela pri integraciji obeh modulov v pravo vesoljsko ladjo.
Servisni modul je pripeljala na testni obrat White Sands (New Mexico), kjer raketne pogone preizkušajo že od leta 1963 in kjer so med drugim premerili sisteme za program Apollo.
Orion je opremljen z glavnim motorjem, osmimi pomožnimi in 24 usmerjevalniki. Glavni motor je že bil v vesolju, saj se je uporabljal za orbitalne manevre pri Nasinih starih raketoplanih (Space Shuttle). Zmožen je 25 kilonewtonov potiska, kar je dovolj za dvig kombija. Pomožna osmerica zmore 490 newtonov potiska, kar zadostuje za dvig 50 kilogramov tovora na Zemlji, namenjena pa je preusmeritvam v orbiti ali pa rezervi, in če glavni motor odpove.
Namen testa je bil zelo specifičen: primer hipotetične odpovedi pogonskega modula ICPS.
Vesoljska ladja Orion bo namreč imela na prvih dveh misijah še dodatno pogonsko stopnjo, ki bo zagotovila potrebno silo za pot proti Mesecu. ICPS je v bistvu začasen nadomestek druge stopnje rakete SLS, saj ta še ni dovolj razvita.
Če bi torej ICPS šel po zlu, bi ga plovilo odvrglo in za 12 minut prižgalo glavni motor servisnega modula. Tako bi se utirilo v začasno orbito, inženirji na Zemlji pa bi imeli čas za analizo, kaj je šlo narobe in kaj se na misiji lahko še postori. Zdaj na Nasi vedo, da je ta pot dokaj zanesljivo odprta.
Orion je enkrat že poletel v vesolje. To je bilo leta 2014, ko je kapsula krožila okoli Zemlje in pri tem dosegla 5.800 kilometrov višine. Naslednjič bo na raketi SLS poletel predvidoma leta 2021 na misiji Artemida 1, namenjen okoli Lune in nazaj. Drugič ga bodo predvidoma uporabili leta 2024 na dejanski vrnitvi astronavtov na Mesec, ampak bolj verjetno je, da se bo zadeva zamaknila najmanj na leto 2025.
Video: Povzetek testa
3. SpaceX ulovil še en del rakete
Zasebno podjetje SpaceX zdaj že tako redno izstreljuje uporabljene prve stopnje rakete Falcon 9, da je zadeva postala rutinska in medijsko manj zanimiva. Zdaj večkratno uporabnost raket dodatno širijo na področje raketnih pokrival.
Tovor rakete je med izstrelitvijo zaščiten z dvodelnim kovinskim oklepom, kar pozneje odvržejo. SpaceX je začel te oklepe loviti z ladjo, vendar je več dozdajšnjih poskusov spodletelo. Naposled je ladja Ms Tree v mrežo dobila tudi oklep.
Koliko SpaceX z večkratno uporabnostjo raket prihrani, ni znano, saj podjetje teh podatkov ne razkriva. Še vedno obstaja odprta tudi možnost, da prihranek ni velik, da ga sploh ni ali pa da SpaceX znova uporabljene rakete prodaja pod ceno. Tega ni mogoče preveriti.
V vsakem primeru pa SpaceX izvaja velik cenovni pritisk na celotno raketno industrijo in zdaj praktično vsi veliki svetovni igralci iščejo načine, kako slediti zgledu podjetja Elona Muska.
Falcon 9 je sicer v tokratni izstrelitvi v nebo ponesel zasebni komunikacijski satelit z maso 6,5 tone. Ker je letel višje kot običajno, ni imel dovolj goriva za pristanek prve stopnje, zato je ta zgorela v ozračju.
4. Izstrelitev Altasa V, Delta IV Heavy se najbrž poslavlja
Še ena priložnost za ogled nadzorovane eksplozije je prišla z 8. avgustom, ko je United Launch Alliance (ULA) za ameriško obrambno ministrstvo izstrelil satelit na raketi Atlas V. Gre za že 80. zaporedno izstrelitev te rakete brez nikakršnih težav, video je na voljo spodaj.
Atlas V lahko v nižjo Zemljino orbito ponese 19 ton tovora, cena se začne pri 110 milijonih dolarjev.
Medtem se druga raketa taistega proizvajalca, Delta IV Heavy, počasi poslavlja. Po poročanju medija SpaceNews.com jo namreč izdelovalec prodaja bolj ali manj samo državi, ta pa je zakupila samo še eno rundo. Delta IV Heavy je druga najsilnejša raketa na svetu (za Falcon Heavy), saj v nižjo Zemljino orbito zmore ponesti 29 ton tovora.
5. Dolgih sedem let Radovednosti
6. avgusta 2012 ali sedem let nazaj je na Marsu pristal Curiosity, najzmogljivejši premični laboratorij na kakšnem drugem svetu. V vmesnem času je premeril 21 kilometrov, se povzpel 368 metrov, se privrtal do 22 vzorcev Marsa, pri tem odkril velike količine vode v Marsovi prsti ter organske spojine (ogljikovodike) na tem planetu. Še vedno deluje s polno paro, so zapisali pri Nasi. Poganja ga namreč jedrska energija iz razpadajočega plutonija, oddano toploto rover pretvarja v električno energijo. Toda plutonija ni neomejeno in skozi leta je proizvedene elektrike vedno manj. Še "naslednjih nekaj let" upadanje ne bo občutno, pozneje pa bodo morali začeti izključevati določene instrumente. Takrat bo sicer na Marsu že njegov naslednik, rover Mars 2020.
Nasa je ob 7. obletnici izdala novo panoramo, vidno v zgornji fotografiji in spodnjem videu.
Video: Panorama v 360 stopinjah
6. Roverski dodatek: težave za ExoMars
Prav tako leta 2020 namerava Evropa izstreliti svoj marsovski rover, Rosalind Franklin, in sicer v sodelovanju z Rusijo, ki bo priskrbela pristajalnik Kazačok. Vse skupaj poteka v okviru misije ExoMars.
Toda iz Rusije so pravkar prispele slabe novice. RIA Novosti poroča, da se je testni pristajalni model raztreščil na Švedskem. Preizkušali so padala, ki so očitno odpovedala. (Podobno poroča tudi N+1.) Evropska vesoljska agencija zadeve še ni komentirala, zato je ni mogoče neodvisno preveriti.
Če poročanje drži, potem gre za velik udarec misiji. Padala so ključna za uspešen pristanek in Esa si po raztreščenju Schiaparellija pred dvema letoma težko privošči še en marsovski neuspeh. Še posebej zato, ker so po Schiaparelliju hiteli pojasnjevat, da gre le za testno misijo, katere osnovni namen je bil zagotoviti uspeh prave misije. Tiste, ki sledi leta 2020.
Če so padala neprimerna, potem morajo skozi še eno razvojno fazo in nova testiranja, kar pomeni velik časovni zamik in najbrž prestavitev odprave na naslednje časovno okno leta 2022.
7. Portretiranec: Jupiter. Fotografa: Hubble in Juno.
Vesoljski teleskop Hubble, ki ga bolj poznamo po fotografijah zelo oddaljenega vesolja, se je tokrat zazrl v domačega soseda. Planet Jupiter. Naredil je več posnetkov; ena posamezna fotografija je zgoraj, vse sosledje pa so na Nasi nato sestavili v tale simulirani video rotacije planeta:
Ker imamo v Jupitrovem sistemu sondo (Juno), lahko primerjamo posnetke, nastale blizu in daleč.
Video: Pohitren oblet sonde Juno
In ker so trenutno udari asteroidov aktualni – prejšnji teden je en 100-metrski švignil blizu Zemlje –, omenimo še en dejanski primer vesoljskega nasilja. Amaterski astronom Ethan Chapel je 7. avgusta opazil, da se je v atmosferi Jupitra nekaj naenkrat močno zasvetilo. Kar koli je že to bilo – asteroid ali komet – eksplozijo je bilo mogoče videti tudi z Zemlje. Posnetki so vključeni v tvit desno, sodeč po videnem, je bila eksplozija malo manjša od Zemlje.
Najbolj znan primer tovrstnega trčenja izhaja iz leta 1994, ko so posneli zadnjo pot kometa Shoemaker-Levy. Video:
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje