"Nihče si ne želi vojne, hkrati pa si vsi želijo maksimizirati svojo moč, podobna situacija je obstajala pred marsikatero večjo vojno. Nihče si ni želel 1. svetovne vojne, dokler si je ni res želel," komentira položaj na Bližnjem vzhodu strokovnjak za nacionalno varnost Iztok Prezelj.
Z mnogimi dobrimi željami je svet v novo leto vstopil tudi ob grožnji apokaliptične vojne med Iranom in ZDA, o kateri se te dni pogovarjajo celo učenci v slovenskih osnovnih šolah in zaradi katere z napetimi ušesi sledimo dogodkom na Bližnjem vzhodu. Vojne ne bo, pravijo sogovorniki, vsaj ne takšne, kot smo je bili vajeni do zdaj. Bomo pa priča t. i. proksi vojni, ki vnaša strah, vznemirja ljudi in ima bolj kot ne vojaško-ekonomske posledice in seveda begunce.
Ob ugibanjih, kakšni bodo povračilni ukrepi Irana, pa ostaja nepojasnjen povod ZDA, ki so se 3. januarja odločile izvesti atentat na varovanca iranskega vrhovnega vodje ajatole generala Kasema Solejmanija in predvsem, zakaj ravno zdaj. Kako in v interesu koga se spreminjajo pozicije moči na Bližjem vzhodu?
In seveda, zakaj sta enota iranske revolucionarne garde Al Kuds in general Solejmani, ki je bil splošni javnosti vsaj do zdaj neznan, tako zelo pomembna, da se je ponedeljkove osrednje žalne slovesnosti v Teheranu udeležilo več kot milijon žalujočih, v Kermanu naslednji dan pa je prišlo celo do stampeda množice, v kateri je umrlo najmanj 56 ljudi.
Nepričakovani premiki na Bližnjem vzhodu
Le štiri dni po atentatu Kasema Solejmanija, 'iranskega vojaškega genija', so se na Bližnjem vzhodu zgodili nepričakovani premiki: Iran je poenotil svoja čustva proti državnemu sovražniku številka ena – ZDA, ubiti iranski general, narodni junak, ki so ga v regiji mnogi zaničevali, še več se ga je balo, pa postal mučenik in v določeni meri simbol napovedanega maščevanja zahodni velesili.
V isti sapi, ko se je Islamska republika odločila neupoštevati določila jedrskega sporazuma (JCPoA), je iraški parlament sprejel nezavezujočo resolucijo, s katero je pozval vse tuje vojaške enote k umiku iz države – ideja očitno ne sovpada z vojaškimi načrti Washingtona, ki je to možnost posredno že zavrnil, a hkrati začasno ustavil boj proti Islamski državi (IS).
Prebilič: Nobena država ne more posegati v suverenost druge države
Odziv mednarodne skupnosti je ob vsem tem mlačen, tudi glede morebitne obsodbe ameriškega napada na avtonomijo suverene tuje države, torej Iraka, saj je bil Solejmani ubit v zračnem napadu na letališču v Bagdadu. Zveza Nato, ki je začasno ustavila urjenje kopenskih sil v Iraku, oslabljenem od brutalne vojne proti Islamski državi (IS), stoji ob strani ZDA.
"Po mednarodnem pravu ne more nobena država posegati v suverenost druge države, to je popolnoma jasno," opozori obramboslovec Vladimir Prebilič. "Potem pa me vprašate, kako se lahko to kljub temu zgodi? Odgovor je realno politično preprost: ker imaš način, kako lahko to storiš in ker velikim (op. p. državam) sankcije ne morejo biti izrečene. Vsi vemo, da ima pet stalnih članic v Varnostnem svetu ZN-a možnost veta. Kako bomo izvedli sankcije proti neki državi, če lahko ta država sama vloži veto, še preden se sploh sklene dnevni red varnostnega sveta?".
Generalni sekretar Zveze Nato Jens Stoltenberg je celo obsodil "eskalacijo Irana", pri čemer je navedel lanske napade na rafinerijo nafte v Savdski Arabiji in sestrelitev ameriškega brezpilotnega letala. "Nova vojna ne bi bila v interesu nikogar, zato se mora Iran vzdržati nasilja in provokacij," je dejal prvi mož Nata, ki naj bi po neuradnih podatkih iz Iraka začasno umaknil del svojih enot, nekaj pa jih prerazporedil po državi.
Previdna je celo Rusija, zaveznica Irana, ki pa bi lahko v prihodnjih dneh Iran okrepila z novimi zalogami orožja, je poročal Forbes.
Prebilič meni, da bi se moral vsaj EU bolj odločno odzvati in jasno opozoriti na popolno nesprejemljivost takšnega ravnanja. "Stari pregovor pravi, da kjer se pretepata slona, je veliko pohojene trave, in bojim se, da bo ta pohojena trava EU, ki bo kolateralna škoda," pri čemer je imel v mislih predvsem civiliste, ki bi lahko zapustili svojo državo in se odpravili na Zahod proti Evropi.
Zakaj napad in zakaj zdaj?
Ameriški predsednik Donald Trump naj bi s svojo odločitvijo odstranitve pomembnega iranskega generala, kar bi po njegovem morale ZDA storiti "že davno", presenetil celo sam Pentagon, ki jo je v preteklosti to možnost ukrepanja predlagal tudi nekdanjim ameriškim predsednikom, a se zadnjo niso odločili. "Trump pogosto deluje po principu, dajmo poskusiti, pa bomo videli, kaj bo. Njegovi predhodniki so bolj izhajali iz poznavanja razmer, iz razumevanja okoliščin, on temu posveča manj pozornosti," meni Prebilič.
Politolog in ekonomist Bogomil Ferfila, tudi dober poznavalec ameriške politike, meni, da je bila odstranitev generala Solejmanija splet okoliščin, "ko so se določene stvari prekrile. Cia, ki ves čas zbira podatke s pomočjo svojih agentov, satelitov ali izraelskega Mosada (op. p. izraelska obveščevalna služba), je dobila zanesljive podatke, kje je Solejmani, ki je bil dejansko iranski vojaški genij – vodil je celotne operacije zasedbe ključnih sirskih mest, koordiniral delovanje ne le iraških sil, ampak tudi ruskih in Asadovih."
Republikanski jastrebi
Ferfila ne zanemarja pritiskov "republikanskih jastrebov" v ZDA, ki Trumpu "zamerijo" odločitev o umiku ameriške vojske z Bližnjega vzhoda. "Nihče ni predvidel, da bo v tem pogledu Trump mirovni predsednik (…), saj so ravno republikanski predsedniki načeloma tisti, ki pošiljajo ZDA v vojno. Konec koncev pa bi Trumpu v predvolilnem boju skalp tega pomembnega iranskega vojskovodje prinesel kakšen plus, tako kot je prej opravil s poveljnikom IS-ja." Trump ima poleg prihajajočih novembrskih predsedniških volitev doma tudi dramo z demokrati in ustavnim postopkom za odpoklic (ang. impeachment), ki se lahko preseli v senat, kjer še kako potrebuje glasove republikancev.
"Gre za politično preživetje predsednika in hkrati za sporočilo velesilam, Ruski federaciji in Kitajski, s katero se Trump vedno bolj zapleta v sicer trgovinske spopade. Če podkrepiš ta trgovinski spopad z neko realno močjo, in dokažeš, da lahko dejansko s polovice sveta nekoga izbrišeš iz zemljevida, s tem pošlješ jasno sporočilo, da se morda lahko to zgodi še komu drugemu," meni Prebilič.
Solejmanijeva zapuščina: Iran kot najpomembnejša sila na območju
Na Bližnjem vzhodu poteka merjenje moči. "Govorimo o politični, gospodarski in vojaški moči, temeljnih parametrih moči, ki jo želijo imeti na Bližnjem vzhodu ZDA in Iran. Na podlagi tega se je povečala iranska operativna paravojaška moč, politična moč in tudi verska moč," je prepričan Iztok Prezelj.
Ena največjih Solejmanijevih zapuščin je ravno ta, da je postal Iran najpomembnejša vojaška geostrateška sila na tem območju, "država, ki se je vsi bojijo," doda Vladimir Prebilič, saj deluje sorazmerno dobro, centralizirano in organizirano, v nasprotju z drugimi arabskimi državami, ki delujejo bolj po principu navdiha oziroma trenutnega časa. To pa izredno moti tako Savdsko Arabijo kot Izrael, obe naravni in tesni zaveznici ZDA.
A kaj ko Savdska Arabija, ki se želi ponašati z naslovom najpomembnejše države na območju, nima dobre vojske. "Savdska Arabija ne generira 'uporabne vojaške moči', kupovanje tone orožja dejansko ne pomeni, da ima to orožje tudi neko funkcijo, ki jo lahko uporabi," nadaljuje Prebilič, ki navede izjemno neuspešno arabsko koalicijo v Jemnu v boju proti hutijevskim upornikom.
Ker torej ne Izrael ne Savdska Arabija nimata potencialnih oborožitvenih sistemov in verjetno tudi ne vseh razpoložljivih informacij, so "v te čevlje stopile ZDA" in Iranu z ubojem visokega iranskega generala poslale "signal, da njegovo načrtovanje širjenja vpliva ni sprejemljivo".
Al Kuds tudi med protestniki v Iraku
Vmešavanje Irana v notranjepolitične zadeve pa z vse nižjo stopnjo strpnosti prenašajo Iračani. Nedavno odstopljeni iraški premier Barham Salih je v intervjuju za New Yorker dejal: "ZDA so naš zaveznik. Iran je naš sosed."
Na množičnih protestih v Iraku je množica zahtevala tako osnovno pravico, kot sta dostop do pitne vode in elektrike, pa tudi uvedbo reform, odstop premierja, ustavitev korupcije in vpliva Irana. Protestniki, ki so na ulicah Bagdada od 1. oktobra lani, so imeli bližnje srečanje tudi Solejmanijevimi enotami Al Kuds, ki so jih poskusile nasilno razgnati; v samo treh mesecih je bilo ubitih skoraj 500 protestnikov.
Dan, ko so novo iraško vlado oblikovali ZDA in Iran
Primer iranskega vmešavanja v iraško notranjo politiko po padcu režima Sadama Huseina in oblikovanja novega vladnega sveta je v članku Poveljnik v senci (The Shadow Commander) opisal Dexter Filkis.
Ryan Crocer, takratni zaposleni na ameriškem zunanjem ministrstvu, je Solejmaniju izročil seznam šiitskih iraških kandidatov, o katerih sta nato oba odločala. "Oblikovanje vladnega sveta je bilo pravzaprav pogajanje med Teheranom in Washingtonom," je priznal Crocer.
Višanje cen nafte – dobra novica za ZDA
Tu je še geostrateški vidik, zaradi katerega ZDA ne želijo zapustiti Iraka, kaj šele Bližnjega vzhoda. Centralno poveljstvo ZDA (CENTCOM) ima daleč največ vojakov ravno v Hormuški ožini, spomni Prebilič in doda, "je pa tu še en podton – gibanje cene soda nafte se je povzpela in se približala meji, ki je ameriškemu gospodarstvu zelo všeč. Zakaj, ker imajo Američani že tehnologijo pridobivanja nafte iz lomljenega skrilavca, ta pa se splača takrat, ko se cena nafte doseže ceno 70 dolarjev na sod, in ta cena je bila dosežena".
Iran, država, ki leži na nafti in zemeljskem plinu, se je zaradi večletnih in ameriških sankcij, ki so se še dodatno zaostrile po ameriškem odstopu od jedrskega sporazuma leta 2018, ali uvajanju ameriške t. i. politike maksimalnega pritiska znašla v težavah.
16,8-odstotna brezposelnost v Iranu, država v recesiji
Gospodarstvo z več kot 80 milijoni prebivalcev je padlo v recesijo, brezposelnost je 16,8-odstotna, zaradi česar so se novembra lani začeli množični protesti, ki so jih oblasti brutalno zatrle. Če je bila še leta 2016 gospodarska rast 12,3-odstotna, se je leto pozneje skrčila za 3,7 odstotka.
Nove sankcije ZDA, ki so prizadele iranski sektor energetike, ladjedelništva in finančnega sektorja, so odgnale zunanje vlagatelje in močno omejile izvoz nafte; sankcije namreč ne veljajo le za Iran, temveč tudi za tuja podjetja, ki z njim poslujejo. Nato se je leta 2018 BDP skrčil za 4,8 odstotka, lani pa po podatkih IMF-a še za 9,5 odstotka. Za letos je Iranu napovedana ničelna rast.
Tako ZDA kot Iran si ne želijo vojne
Ob vsem povedanem, vojna ni v interesu nikogar, kar pa še ne pomeni, da bo tudi dejansko prihajalo do stopnjevanja. Prebilič predvideva, da bi se lahko izvajale posredne ali proksi vojne, ki spodbuja različne oblike nestrpnosti, "tudi kakšen teroristični napad na skrbno izbrani cilj, ki ima bolj kot vojaško ekonomsko posledico. Terorizem ves čas deluje po principu sejanja strahu, vznemirjanja ljudi in seveda gospodarskih učinkov (...) Pomembnejši bodo učinki, ki bodo sledili, bodisi na področju turizma, same proizvodnje nafte ali česa drugega."
"Položaj absolutno ni zrel za vojni spopad," meni tudi Bogomil Ferfila, predstojnik katedre za ameriške, nemške in svetovne študije na Fakulteti za družbene vede. "Savdska Arabija s svojo nesrečno vojsko ne more opraviti celo z nekaj tisoč hutijevcev (op. p., Jemen), ki imajo sicer podporo Irana, a to je črni madež v zgodovino Savdske Arabije".
Solejmani: "Nismo kot Američani. Svojih prijateljev ne zapustimo"
Ruski predsednik Vladimir Putin je v torek nenapovedano obiskal Sirijo, kjer se je sestal s sirskim kolegom Bašarjem Al Asadom. Ravno general Solejmani je tisti, ki se mu lahko Asad zahvali, da je danes še vedno na položaju, Islamska država pa vsaj pod nadzorom.
Solejmani je z obiskom Moskve v času, ko je Asad bliskovito zgubljal spopad s sirskimi sunitskimi uporniki, z Rusijo pripravil načrt vojaškega posredovanja v Siriji, s katerim so preoblikovali potek vojne in zapečatili novo iransko-rusko zavezništvo podpore sirskemu predsedniku, sicer pripadniku manjšinske skupine alavitskih šiitov. Generalu Solejmaniju je bilo jasno, da bi padec Asada pomenil konec povezave s Hezbolahom v Libanonu, zaveznikom v boju proti Izraelu.
"Če izgubimo Sirijo, ne moremo ubraniti Teherana," je veljalo. Iran je šel celo tako daleč, da je pod ameriškimi sankcijami reprogramiral sedem milijard dolarjev vredo posojilo, s katerim je pomagal sirskemu gospodarstvu. "Rešitev Asada je za Solejmanija pomenila ponos, še posebej, če se je s tem razlikoval od Američanov," je zapisal Dexter Filkins.
General Solejmani je tako večkrat letel v Damask, ki ga je Teheran zalagal z orožjem, po dogovoru z Irakom, pa so lahko uporabljali tudi njihova letališča. Več tisoč pripadnikov njegove garde Al Kuds je v Siriji koordiniralo napade, urilo milice in vzpostavilo sistem za nadzor komunikacije upornikov. "Vojno vodi sam," je dejal Filkinsu neimenovan uradnih z ameriškega obrambnega ministrstva.
Inteligenten strateg, izjemen vojaški taktik
Iranski narodni junak Kasem Solejmani se je rodil leta 1957 v gorski vasi Rabor, v družini kmetov, ki si je, tako kot mnogi v času Šaha, od vlade izposodila denar, ki ga ni mogla vrniti. Takrat 13-letni Solejmani se je odpravil na delo v bližnje mesto Kerman, kjer je odplačal očetov dolg. Nekaj let pozneje se je kot fant v Kermanu v času ramazana udeležil molitve, kjer je spoznal Hamenejevega varovanca, pridigarja Hodžata Kamjaba – ta mu je predstavil idejo islamske revolucije, iranski revolucionarni gardi se je leta 1979 tudi pridružil.
Med osemletno iransko-iraško vojno (1980–1988) se je postopoma uveljavil kot spreten poveljnik, ki je iranske čete vodil v številnih bitkah in postal narodni heroj.
Generala Solejmanija so opisovali kot tihega in preudarnega človeka, predvsem pa kot izredno dobrega in inteligentnega stratega. Njegovi načini za dosego cilja so vključevali podkupovanja politikov po celotnem Bližnjem vhodu, ustrahovanja, usmrtitve in umore.
Med protiterorističnim operacijami od Mosula v Iraku do Alepa v Siriji je bil pogosto prikazan v prvih vrstah. Kot veteran prve iransko-iraške vojne je v Iranu pa je veljal za vojnega junaka, 'živega mučenika islamske revolucije'.
Al Kuds, najbolj operativna vojaška enota v regiji
Poslanstvo njegove garde Al Kuds, ki danes velja za najbolj operativno v regiji, je bila širiti islamsko revolucijo in ščititi Iran z neposrednimi napadi zunaj države. Ena njenih prvih nalog pa je bila v libanonski državljanski vojni, v kateri so pomagali pri organizaciji šiitske milice, iz katere je nastal Hezbolah in s katerim dobro sodelujejo tudi danes, v preteklosti pa so izvedli več skupnih napadov, med njimi na ameriško veleposlaništvo ter francoske in ameriške vojaške cilje. Med drugim pa so v boju proti ameriškim vojakom razvili smrtonosno eksplozivo E. F. P. (explosively formed penetrator), ki je predrlo celo vojaške oklepnike.
Specialne enote vojske stražarjev islamske revolucije Al Kuds je general Solejmani vodil od leta 1998. Napade na ameriške in izraelske cilje so izvajali po celotnem območju in čez, tudi na Tajskem, v New Delhiju, Lagosu in Nairobiju. Al Kudsu pa je v 20 letih uspelo vzpostaviti široko mrežo financiranja, predvsem s posameznimi donatorji iz tujine.
General Solejmani tako ni bil le ključni človek iranske zunanje politike in vojske, v Iranu so ga razumeli kot enega od stebrov iranske revolucije, pri čemer je z Američani sodeloval dvakrat: prvič pri rušitvi talibanov v Afganistanu, drugič pri rušitvi Sadama Huseina v Iraku.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje