Podobno kot Dunkirk režiserja Christopherja Nolana je tudi 1917 v prvi vrsti osupljiv tehnični dosežek: čeprav ga direktor fotografije Roger Deakins ni posnel v enem samem kadru, je montaža Leeja Smitha skrbno prekrila vse reze ter ustvarila vtis vročične kontinuitete in usodnosti odtekajočih minut. Protagonistu kamera sledi tako tesno za petami, da je že več kot en recenzent izkušnjo ogleda filma primerjal z igranjem računalniške igre. (Na mestu je seveda vprašanje, ali je vabilo k taki popolni identifikaciji primerno za izbrano tematiko.)
70-letni Deakins, ki ga je Akademija šele po štirinajstih nominacijah predlani končno nagradila z oskarjem (za Iztrebljevalca 2049), s filmsko fotografijo ustvarja impozantne kompozicije, prežete s simboliko in pomenom. V 1917 gledalcu s širokimi kadri dovoli uzreti grozote življenja na fronti prve svetovne vojne, tudi kadar se ne dotikajo protagonistov. Čeprav avtorski film praviloma vedno enačimo z njegovim scenaristom in režiserjem, je vsaj polovico zaslug za presežnost projekta 1917 treba pripisati Deakinsu, ki "tradicionalno" tehnično plat filma v prvi plan postavi na način, ki ga v dobi stripovskih eksplozij in digitalnega pomlajevanja igralcev nismo več vajeni.
A prav ta skrajna estetiziranost in umetniška senzibiliteta filma sta v disonanci s klasičnim pacifističnim sporočilom vojnih filmov. Ali lahko zgodba o krvoločnosti in nesmiselnosti vojne morije zares podčrta svojo poanto, če to počne na presunljivo lep način? Nočni prizori zbombardirane vasi Écoust, ki migota v tehniki chiaroscura, skorajda spominjajo na klasično umetnost.
1917 svoje protivojno sporočilo seveda podkrepi s kupi napihnjenih, razpadajočih trupel, a ta trupla razporedi v premišljene kompozicije na razritih poljih; na trenutke se nevarno približa t.i. "pornografiji mizerije", v kateri blesti denimo nadaljevanka Deklina zgodba. Morbidno lepoto najde v gnijočih truplih konjev in podganah, ki se mastijo s človeškimi ostanki.
Bolj kot kolektiv Mendesa zanima osebni pogum na preizkušnji – a prav s tem poudarkom na individualnem se rahlo zabriše širša slika krvavega konflikta, v katerem je na milijone mož padlo zaradi arbitrarnih linij v pesku.
Na ravni zgodbe je pred nami linearna, za ta žanr precej konvencionalna pripoved: dva golobrada, rosno mlada britanska vojaka, Blake (Dean-Charles Chapman) in Schofield (George MacKay), morata sosednjemu bataljonu še pred naslednjim jutrom sporočiti generalov preklic napada. Vse druge linije komunikacije so bile prerezane in če jima ne uspe, bo 1600 mož, vključno z Blakovim bratom, zakorakalo v past nemške vojske.
Podobno kot v Dunkirku tudi tukaj nimamo opravka z visokoletečimi koncepti junaštva in pravičnosti, le z utrujenimi, blatnimi pešaki, ki skušajo preživeti do naslednjega jutra. Schofield je, kot izvemo, že v eni od prejšnjih bitk dobil medaljo za pogum, a jo je z nekim Francozom zamenjal za buteljko vina, "ker je bil žejen".
Mendes je za film rekrutiral cel kup znanih igralcev, kar je samo po sebi rahlo moteče za iluzijo naturalizma: Colin Firth je general Erinmore, Benedict Cumberbatch polkovnik MacKenzie, pojavita se tudi Mark Strong in Richard Madden. Vsak od njih dobi samo kratek prizor ali dva; kamera si ne dovoli bližnjih posnetkov njihovih obrazov in s tem gledalca ohanja na varni čustveni razdalji.
Zelo lahko si je predstavljati scenarij, po katerem 1917 ‒ resen in dostojanstven, a obenem mainstreamovski vojni film ‒ februarja na podelitvi oskarjev pomete s konkurenco. To ni film, ki bi se ubadal z etičnimi ali geopolitičnimi niansami vélike vojne, pač pa spektakel, ki cilja predvsem na čute in adrenalin, kot nekakšna bondiada v vojnih jarkih: na gledalca bi raje naredil vtis kot ga čustveno presunil. Prav zato morda tišji, intimnejši trenutki, kot je Schofieldovo srečanje z mlado žensko in sestradanim dojenčkom med ruševinami Écousta, izzvenijo kot neiskren poskus "uravnoteževanja".
Zelo očitno se zdi, da si je Mendes kot klasično šolani gledališki režiser zadal tehnični izziv, ki se mu je tudi posrečil ‒ vprašanje je le, ali je to dovolj za vsestransko navdihujoč film. Če bi radi dober novejši film, ki je bil resnično posnet v enem samem kadru, velja poiskati Victorio (2015) režiserja Sebastiana Schipperja. Še bolj relevanten primer bi bila najbrž eksperimentalna bravura Ruski zaklad (2002) režiserja Aleksandra Sokurova.
Ocena: 4.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje