"V resnici prevozi zvečine niso tako zanimivi, le tu in tam se začrtajo nastavki nenavadnih srečanj in dialogov," dodaja. Z izrazom prevozi označuje tiste vožnje, ki potekajo pod okriljem spletne strani prevoz.org. Ta novi način prevozništva, ki se je razširil v zadnjem desetletju, avtorica jemlje za izhodišče svojih kratkih zgodb.

Ni hotela napisati zbirke študentskih, smešnih anekdotic, ki se pač dogajajo v avtomobilu, "to bi hitro postalo dolgočasno". V vsaki od zgodb je lovila pripovedovalski glas, ki bi čim bolj natančno izrazil zanimivo paleto sopotnikov, na katere je na prevozih mogoče naleteti. Pravi, da ji je bilo že od začetka jasno, da bo v zgodbah zasledovala to razprtost.

Njeno prvo delo, pesniška knjiga Lepo in prav, je izšlo leta 2015 pri založbi LUD Literatura in bilo nominirano za najboljši prvenec. Trenutno dela nov pesniški rokopis.

V najinem pogovoru je med drugim govorila o občutku verizma, s katerim je želela prepojiti zbirko, o snovanju večglasja, metodi opazovanja z udeležbo, pa tudi o svojem zanimanju za fenomene s Severa, kot je danski izraz hygge.

Vabljeni k branju intervjuja in ogledu videoposnetkov branj kratkih zgodb, ki potekajo – tako kot dogajanje v knjigi – med vožnjo v avtomobilu.

Prostor, znotraj katerega gradite kratkoprozno zbirko, je resničen in priljubljen način iskanja prevozov – prevoz.org, vendar pa na začetku zapišete, da so vse zgodbe izmišljene. Verjetno pa niso izmišljeni nastavki, na katerih so zgodbe nastale, na podlagi katerih so se oblikovali liki ... Kakšen je odnos med izmišljenim in lastnimi izkušnjami?
Horizont mogočega na prevozih mi je dobro znan, saj jih dokaj redno uporabljam zadnjih deset let, odkar sem se preselila v Ljubljano. V teh letih sem izkusila marsikaj, "teren" prevozniških situacij mi je zelo domač. A v Dobri družbi poudarjam izmišljenost ravno zato, ker so številne zgodbe precej realistično izpisane. Ta realizem, ponekod tudi verizem, lahko daje napačen vtis, da gre za literarizirane anekdote. V resnici so vse zgodbe povsem fiktivne. No, privoščila sem si en ekskurz v resničnost – v zgodbi #prevozi se pojavi resnična oseba, Aljoša Harlamov. Ta zgodba je namreč sestavljena zgolj iz objav štirih sopotnikov na družbenih omrežjih. Pri snovanju sem izhajala iz resničnih Aljoševih tvitov, k sreči se je nekoč pogosto takole "javljal" s prevozov.

Kako so se prevozniške situacije začele literarizirati?
Družbena situacija prevozov mi je bolj kot v resnični izkušnji intrigantna kot izhodišče za pisanje. Situacija – med potjo na skupni cilj s štirimi, petimi neznanci deliti par kvadratnih metrov pločevine – že sama ustvarja materijo, ki hoče reagirati. Vsaj literarno, vsaj na polju zamišljanja. V resnici prevozi večinoma niso tako zanimivi, le tu in tam se začrtajo nastavki nenavadnih srečanj in dialogov. V zgodbah sem situacije seveda lahko potisnila dlje, to je pač lepota literature. Kar se v resničnem življenju nakaže, lahko zgodba do konca – in po svoje – izpiše. Poudarila bi tudi dejstvo, da nisem hitela. Zbirka je nastajala nekaj let, saj imam za zdaj to srečo, da od pisanja nisem eksistenčno odvisna. Imela sem nekaj vsebinskih jedrc in počakala, da mi je vsakdan naplavljal ideje in asociacije za zgodbe, ki sem jih nato počasi kultivirala v mislih. Da lik postane polnokrven, da imaginarno osebo dodobra spoznam, zahteva nekaj časa.

V veliki meri so v zgodbah prevozi le povezovalni člen za srečanje med protagonisti, medtem ko se osrednje zadeve dogajajo na začetku poti, na cilju ali pa v notranjem življenju likov.
To je res. Ko sem začela snovati zbirko in pisati prve zgodbe, sem hitro uvidela, da moram Dobro družbo zastaviti čim bolj raznoliko. Nisem hotela knjige študentskih, smešnih anekdotic, ki se pač dogajajo v avtomobilu, to bi hitro postalo dolgočasno. Zato sem znotraj tega relativno strogega tematskega okvira raziskovala, kam se zgodbe lahko širijo. Gre – kot zmeraj – za iskanje svobode v omejitvi. Včasih sem šele zunaj avtomobila našla neko nujno zgodbeno razsežnost. Moj kriterij je bil ta, da prevoz tudi v zgodbah, kjer se pojavi le hipno, ostane ključen – bodisi za poantiranje bodisi za spodbuditev dogajanja.

Da to niso milenijske študentske anekdote, uvajate z več liki, kot je tisti, ki reče, da je bila uporaba prevozov še zabavna, dokler je bil študent, zdaj pa je samo še žalostna. Nobenega občutka ni pri branju vaših zgodb, da bi bili prevozi le stvar študentov, ki morajo priti v petek popoldne iz Maribora v Ljubljano. Ste si zadali poudariti, kako različni ljudje so vzeli ta novi način potovanja za svojega?
Resničnost je pljusknila v knjigo tudi v dejstvu, da prevozov zares ne uporabljajo le mladi. Srečujem tudi odrasle, otroke, živali … Paleta sopotnikov je tako zanimiva, da mi je bilo že od začetka jasno, da bom tudi v zgodbah zasledovala to razprtost. V resnici pa široka priljubljenost prevozov kaže predvsem na to, da je mreža medkrajevnega javnega transporta pri nas na številnih relacijah praktično neobstoječa.

Kako so se glasovi oblikovali? Pripovedovalci posameznih zgodb nimajo veliko skupnega, razen tega, da jih vse spoznamo na poti. Nemogoče je tudi oceniti, ali vam je kot pisateljici lik všeč, se z njim strinjate …
K tej raznolikosti – tako kar se tiče pripovedovalcev kot fabule – sem že od začetka stremela. A prve zgodbe so nastajale povsem prosto, nekje na polovici pa sem pogledala, kateri odtenki prevladujejo, in začela načrtno dodajati nove. Ne vem, kako drugače komponirati kratkoprozno zbirko, da bo učinkovala kot celovita knjiga. Je pa res, da sem človek načrtov, nisem piska, ki bi se literarno zgolj prepuščala nekemu "navdihu", in mislila, da je sveto vse, kar nastane. Na besedilo se v procesu pisanja ni dobro preveč navezati. Mimogrede – lega, ki mi je med pripovednimi glasovi zelo blizu, je nekoliko starejši, zagrenjen tip, ki po malem sovraži vse, kar vidi. Zgodbe s tovrstnimi pripovedovalci sem zapisala zlahka in z velikim veseljem. Bojim se, da je tudi to nekaj, kar je v meni. Ta pripovedna lega mi je domača, četudi sem sama mlada, optimistična ženska. Nekoliko več težav sem imela pri iskanju protagonistkinega glasu v zgodbi Koralde. Starša – oba dobra bralca – ki sta zgodbo prva prebrala, sta junakinjo videla kot preveč sploščen, popreproščeno prikazan lik. Hotela sem namreč naslikati neizobraženo, preprosto mamo, ki je vse vložila v to, da hči postane zdravnica, a jo seveda predstaviti v njeni večplastnosti, ujeto v kontradikcijo "uspeha" in ne le kot tragikomično žensko s plastičnimi koraldami. Njen glas sem zato precej časa lovila, ga preoblikovala. Načrtovala sem tudi zgodbo s prvoosebnim otroškim pripovedovalcem, a mi ga ni uspelo zadovoljivo ujeti, zato v zgodbi Osti na Mount Everestu spoznamo dečka skozi drugo perspektivo. Pravzaprav kar nekaj zgodb tematizira odnos med starši in otroki.

Ne le starši, ukvarjate se z več generacijami v družinah, kakor je v zgodbi z domom upokojencev, likom tete Čiča, ki deli premoženje …
V literaturi, ki cilja na bralsko občinstvo mlade in srednje generacije odraslih, se mi zdijo starejši liki neredko spregledani. Ta del populacije je bodisi odsoten bodisi nakazan zgolj v družinskih relacijah. Kot da ne bi bili ljudje, stari nad 75 let, prav tako del skupnega sveta, s svojimi kompleksnimi življenji, bogatimi notranjimi svetovi, ki se ne vrtijo zgolj okoli "starostništva" in zdravstvenih vprašanj, pač pa tudi okoli prijateljstev, spogledovanja, opravljanja, ambicij in tako naprej. Protagonistka v zgodbi The Notebook je denimo prava lisica.

Vaše zgodbe pripeljejo like iz različnih generacij, poklicev, nazorov v prostorsko bližino, ki ustvarja tudi fizično bližino. Je ravno to tista okoliščina, ki usmerja pogled?
Na avtobusih in vlakih so razdalje med nami daljše in sedimo bolj vsaksebi, na prevozih pa so telesne bližine pravzaprav zelo intimne. Poleti smo v kakšnem manjšem avtomobilu na zadnjih sedežih z rameni skorajda zalepljeni skupaj. Izkušnja bližine je izrazito veččutna, kožo drugega začutiš vzdolž nadlakti, sopotnika zavonjaš, slišiš, kako diha. To je zmeraj intimna izkušnja, četudi so prevozniške bližine po navadi predvsem nujno zlo. V sami konstelaciji ljudi v avtomobilu je zanimiva tudi prepreka pogleda – potniki se med pogovorom večinoma ne morejo gledati, četudi se pogovarjajo.

Ena od tematik, ki jo opisujete, je izkušnja ponovnega srečanja. Zakaj vas je ravno to zanimalo raziskovati v pisanju?
V nekaterih zgodbah so liki zaradi vljudnostnih konvencij skoraj prisiljeni v dialog, v ponovno kramljanje z ljudmi, ki jih že dolgo niso srečali, na primer z bežnimi srednješolskimi znanci. Zgodi se, da si osebi v dveh urah prevoza izmenjata več besed kot kadar koli poprej. Tega dialoga ne bi bilo, če bi se srečali denimo na Prešernovem trgu, mimobežnost na prevozih ni prav zares mogoča. Ravno iz impulza "ne, to ne more biti on" ob nenadejanem srečanju je nastala zadnja zgodba, ki sem jo napisala za to knjigo, Srečanje. Občutek nekakšne miniaturne skupnosti, ki nastane na prevozih, pa ni zgolj prostorsko, temveč tudi časovno zaznamovan. Gre za vmesni čas potovanja, tranzicije, za liminalnost, ki se lahko zdi kot prazen čas, v katerem sta pomembni le točki A in B, izhodišče in cilj, v bistvu pa je ravno to čas za frustracije, zadrege, intimnosti, osamljenosti, hrepenenja.

V vmesnem prostoru ostanejo brez vsega in so zato tudi tveganja manjša? Udobje, ki je v tujosti?
Včasih je lažje povedati nekaj zelo osebnega, razkriti, kar te bremeni, ustvariti zaupnost ravno z neznanci, saj se med temi lahko vzpostavi občutek neke prostodušne zgovornosti. Nihče nikogar ne pozna, stiki so brez ozadij, brez preteklosti, samo natančno zamejena enota sedanjosti je skupna. Zaupnost med neznanci je drugačna kot zaupnost med prijatelji. Občutek skupnosti je včasih zgolj intuitiven, ustvarjen brez izrečene besede, včasih je zgrajen že samo na tem, da dajemo na prevozih svoje življenje dobesedno v roke neznancu. Nekomu, o komer ne vemo absolutno ničesar, zaupamo, da bo vozil varno, saj nas njegova napaka lahko stane življenje. Nesreča je ne nazadnje povod, da si protagonisti v zgodbi Nikomur ne povej povedo še kako osebne zgodbe.

Ste med vožnjami kdaj kateremu od sopotnikov omenili, da pišete te zgodbe?
Moram priznati, da me je strah, da bi me kdo prepoznal. V zgodbi Srečanje stranski lik sicer omeni "tisto knjigo, tiste zgodbice o prevozih", a to me razveseljuje samo na ravni izmisleka, malega literarnega heca. Običajno sem na prevozih tista tiha potnica, ki se dela, da ne obstaja. Zgodilo se je že, da so se sopotniki pogovarjali o temah, ki so mi blizu, pa se mi ni ljubilo vključiti v pogovor. Pri pisanju je enostavno biti zgovoren in družaben, v resničnem življenju pa sem najraje s tistimi ljudmi, ki jih dobro poznam.

Pa ste si v tišini med vožnjami tudi kaj zapisovali?
Včasih si kaj zapišem, formulacije in načine, kako ljudje oblikujejo stavke. Zgodilo se mi je, da sem se peljala s fantom, ki bi ga lahko zgolj posnela in transkribirala njegov monolog, pa bi imela prepričljivo zgodbo, a je to seveda etično nesprejemljivo. Sicer pa tudi v drugih situacijah rada poslušam neznance. Pogosto kosim sama in takrat vedno lovim načine, kako ljudje pri sosednjih mizah upovedujejo svoja življenja, sebe. Izjemno me zanima posameznikov individualni jezik. Kot je edinstven naš prstni odtis in šarenica, je edinstven tudi način uporabe jezika. Isto vsebino bo vsak posredoval na unikaten, sebi lasten način. Menim, da je privzemanje glasu "težko topništvo" literarne prepričljivosti. In ravno kratka forma je poligon, kje lahko tovrstno večglasje pride najbolj do izraza. No, in humor – kratka zgodba je zlahka tudi prostor humorja.

Kako pa je bilo v večglasju ujeti lasten glas? Je eden od glasov iz zbirke tudi neposredno vaš?
To ni knjiga, pri kateri bi zasledovala lasten glas, zato tudi noben glas ni neposredno moj, nobene protagonistke nisem zasnovala po sebi. Le v zgodbi Glas, v kateri protagonistka preboleva ljubezensko razočaranje, sem junakinjo intonirala malo po sebi oziroma ji ponekod posodila nekaj svoje upovedne melodije. Deloma tudi zato, ker je v tej zgodbi nekaj avtobiografskih momentov – moj lastni glas je to zgodbo lahko "ozvočil", ne bi pa ničesar dodal h kakovosti drugih zgodb, zato ga drugod praviloma ni. Sicer pa ima nekaj avtobiografskih odbleskov tudi zgodba Odskočna deska, v kateri nastopa pregarana mlada arhitektka. Vesela sem bila, da so nekateri arhitekti, ki so jo brali, mislili, da jo je napisal nekdo iz stroke. Nato so me vprašali, kako jih lahko tako dobro razumem. Seveda gre tu po eni strani za zmožnost empatije in vživljanja, ki je nujno za pisanje. Po drugi strani pa je izčrpanost, pehanje za priložnostmi in projekti tisto, kar nas generacijsko zaznamuje. Tudi mene.

Kako pa je bilo vstopati v glas, ki ima izrazito sovražen govor? Ste si zastavljali večno vprašanje, ali nasilje in sovražnost v umetnosti kakor koli afirmirata nasilje in sovražnost v svetu? Tukaj mislim na zgodbo, v kateri lik pade v dolg sovražni govor o muslimanih.
Morda imam rahel deficit avtocenzure ali pa preprosto ciljam na zrelega, odraslega bralca. Pri številnih zgodbah sem se odločila za verističen ton, ker sem tudi pripovedni material jemala iz naše družbene stvarnosti. Zaradi vsega tega je bilo jasno, da moram imeti tudi zgodbo z izrazito nestrpnim, ksenofobnim pripovedovalcem. Mimogrede – tudi v resnici na prevozih slej ko prej naletiš na tovrstne antijunake.

Pripovedovalca v zgodbi Kamele nisem prilagajala za rahločutneže – če bi njegov islamofobni notranji monolog zmehčala, zgodba ne bi imela smisla. Politično korektnost razumem kot nenehno iskanje ravnovesja in presoje, a nikakor nočem, da bi s seboj prinesla umetniško (samo)cenzuro, da bi zaradi politične korektnosti iz literature za odrasle izgnali vse sumljive tipe. Je pa v tej zgodbi protagonistka, muslimanka, absolutno opolnomočena ženska. Zaključni prizor – ko vozniku plača s petdesetevrskim bankovcem rekoč: "Drobiž pa kar obdržite." – je dokončna kastracija tega človeka. Tudi zato, ker ona pravilno – ali pa naivno – ugane, da ga je strah kar koli vprašati. Ksenofobni glasovi se pogosto tako razrasejo ravno zato, ker ljudje ne upamo zastaviti vprašanj. Če bi se družbeni prostor sprostil za otročja, neuka ali problematična vprašanja, bi bilo ksenofobije morda manj. No, ali pa je to moj idealizem. Vsi imamo predsodke, vprašanje je le, kaj z njimi naredimo.

Kako se v pisanje vpleta, da ste po poklicu antropologinja?
Moja raziskovalna in pisateljska pot imata veliko stičnih točk. Metoda, ki jo uporabljam kot antropologinja in etnologinja, je enaka tisti, ki jo včasih uporabljam kot pisateljica – to je opazovanje z udeležbo. Antropologi se urimo v opazovanju, v zaznavanju družbenih nians in prepoznavanju tistih plasti, ki se zdijo samoumevne, in to ne nazadnje skušamo čim bolj smiselno in natančno popisati. Pisanje je v antropologiji pot do razumevanja. Podobno deluje tudi leposlovje. Le da si pri tem lahko še kaj izmislim.

Vaše raziskovalno delo se osredotoča na Severno Evropo, kjer ste preživeli veliko časa. Kaj vas je pritegnilo pri Severu?
Na to vprašanje ne znam enoznačno odgovoriti. Prepletajo se osebni – v severni Evropi se po večini zelo dobro počutim, rada imam na videz prazne, puste krajine – in karierni razlogi – smiselno se je regionalno usmeriti, omejiti in pri nas se precej etnologov in antropologov vsaj delno specializira za Balkan, nihče pa se ni resno ukvarjal s severno Evropo ali (sub)arktičnimi regijami. Skandinavske države, Islandija, Ferski otoki, Svalbard – to so zame izjemno fascinantne dežele in zmeraj, ko potujem na sever, je v meni nekaj srečno vznemirjenega otroka, ki potuje v kraje lastne domišljije. Poleg vprašanj, vezanih na sociokulturne vidike teme, svetlobe in vremena na Islandiji, s katerimi se ukvarjam v doktoratu, me vzporedno zanima tudi, kako se ideje "nordijskosti" konstruirajo v javnih diskurzih pri nas. Ta večna idealizacija Severa! V kognitivni zavesti Srednjeevropejcev je Balkan notranje razdeljen zaradi "etničnih sovraštev", preveč čustven, iracionalen, skorumpiran in brezperspektiven, medtem ko je Sever korekten, zadržan, demokratičen, socialno urejen in poln dobrih obetov. Kaj najdemo v medijih, ko se govori o Severu? Izjemni rezultati na lestvicah pravic žensk, svobode tiska, kakovosti bivanja, sreče in podobno. S tem se ustvarja privid popolnih družb, ki jih velja posnemati. Tudi v smislu fenomena hygge. Kot da bomo s svečko hygge v svoj dom prinesli košček Skandinavije, torej košček srečnega in estetiziranega, všečnega življenja.

Vsakič, ko kupimo Ikeino omaro, smo malo bolj racionalni in srečni?
Pri Ikei mi je najbolj zanimivo to, kako elaboriran je njihov modus shranjevanja: nepreštevne serije in modeli škatel, ki pred pogledom umikajo vse nezaželeno. Ikeina estetika narekuje, naj pokažemo zgolj predmete, ki bodo služili estetskemu učinku videnega, večino stvari pa naj imamo v shrambah, kleteh in garažah. Z vidnega polja se odstrani vse, kar ni očesu prijazno.

So od izdaje knjige že stopili v stik z vami s podjetja prevozi.org?
Mislim, da se na založbi dogovarjajo za napovednik (banner) na spletni strani prevoz.org. Upam, da bo knjiga tako dosegla bralce, ki jim bodo zgodbe iz Dobre družbe zvenele precej domače. Kar se tiče spletne strani prevoz.org, pa me zelo veseli, da se je pri nas tako dobro prijela. V nekaterih državah so namreč večja podjetja, denimo blablacar.com, pojedla lokalne variante. Na Islandiji poteka večina prevozov prek Facebookovih skupin, vezanih na posamezne relacije. Pri nas pa ljudje še vedno s takšnim veseljem uporabljamo to preprosto spletno stran s kamelico.