Kvečjemu smo morda videli istoimensko situacijsko filmsko komedijo s spakljivim Eddijem Murphyjem s konca devetdesetih let. Murphyju se je kljub izrazito slabemu kritiškemu sprejemu in ocenam uspelo zasidrati v spomin gledalcev, najnovejša različica z naslovom Dolittle, ki je pravkar prispela v naše kinematografe, pa te sreče najbrž ne bo imela.

Zdi se, da so ustvarjalci z režiserjem in soscenaristom Stephenom Gaghanom na čelu preprosto želeli preveč. Zgodba, ki je časovno in prostorsko bliže literarni predlogi, torej postavljena v viktorijansko obdobje, in je pravzaprav ohlapna priredba prvega Dolitllovega filma iz leta 1967, je "na papirju" prava klasična pustolovščina, v kateri so govoreče živali še najmanjše čudo. Toda vsi pripetljaji, preobrati, bežanje, kraje dragocenih predmetov, spopadi s kraljevo mornarico in prerekanje z gusarji … vse izzveni nekako prazno, votlo, v gledališču bi temu z grdim germanizmom rekli flah. Enako brezkrven, skoraj na silo privlečen je žal tudi humor, začenši že z glavnim likom. Robert Downey, Jr., ki nesporno velja za enega najboljših igralcev rahlo samoironičnih vlog, je lik doktorja Dolittla – najbrž v želji, da bi se čim bolj oddaljil od železne vloge Iron Mana, ki ga je najbolj zaznamovala v zadnjih letih – spremenil v čudno živčno karikaturo, ki zaradi gestikulacije in ne prav posrečenega naglasa včasih spominja celo na piratskega Jacka Sparrowa. Le da je žal precej manj duhovit.

Dolittle, ki si ga je pri nas mogoče ogledati v izvirni in sinhronizirani različici, ima na prvi pogled vse, kar potrebuje za uspeh. Čudovito animacijo, kakršna je značilna za Universal Studios, fantastično zasedbo, saj so zaigrali ali posodili živalim glasove igralci Emma Thompson, Tom Holland, Ralph Finnes, Antonio Banderas in številni drugi, ter odlično literarno predlogo, ki bralce navdušuje že dobro stoletje. A vendarle filmu manjka nekaj poglavitnega – ideja, kako vse skupaj povezati v zabavno, duhovito, nepozabno pustolovščino. Škoda.

Iz oddaje Gremo v kino.