Za slovenskimi rokometaši je zelo dobro evropsko prvenstvo. Ne pozabimo, dvanajstič so igrali na celinskem prvenstvu, četrto mesto pomeni drugi najboljši izkupiček v zgodovini tega tekmovanja, ki ga presega le srebro na domači izvedbi leta 2004.

Končna uvrstitev je dobra, grenak priokus daje predvsem nemoč v večjem delu obeh najpomembnejših tekem − v polfinalu proti Španiji in obračunu za bron proti Norveški. Medalja je bila po številkah blizu, po predstavi na parketu pa daleč. Od tod najbrž nezadovoljstvo določenega dela javnosti, ki pozablja, da so rokometaši komaj začeli delati z novim selektorjem Ljubomirjem Vranješem. Pozablja, da je slovenski ekipni šport nesporno v svojem zlatem obdobju. Poglejmo le polfinalne razplete evropskih prvenstev v petih ekipnih športih.

Opombi:
- V stolpcih s športi je uvrstitev posameznih reprezentanc na zadnji izvedbi evropskih prvenstev.
- Točke sem razdelil po naslednjem merilu: prvak (10), finalist (6), polfinalisti pa so prejeli različno število točk (4 za bronasto medaljo, 2 za poraz v boju za bronasto medaljo in 3 za oba poražena polfinalista nogometnega Eura, kjer ne poznajo tekme za tretje mesto).

Slovenija je tretja najuspešnejša evropska država.

V miru vdihnimo.

Slovenija je skupaj s Srbijo in Španijo edina, ki se je v treh športih prebila v polfinale.

Izdihnimo.

Da, res je, Slovenija je v sami evropski smetani reprezentančnih športov. To vam morda še vedno ne popravi nezadovoljstva nad razpletom rokometnega turnirja, a treba je gledati širšo sliko. Nobena država ne blesti prav v vseh športih, tako je nemogoče pričakovati slovenske točke tudi v nogometu in vaterpolu ali pa, da se bodo polfinali ponavljali v nedogled.

Še bolj povedni pa so drugi kazalci. Poglejmo klubsko prizorišče, letos bo minilo deset let od igranja odbojkarjev ACH-ja na zaključnem turnirju Lige prvakov, 16 let od nepozabne sezone rokometašev Celja, ki so si pokorili Evropo. Oba sta danes daleč od misli, da imata realne možnosti za preboj v polfinale. Da niti ne omenjam nogometa in košarke, kjer so finančni vložki neprimerno višji in klubi, kot sta NK Maribor in Cedevita Olimpija, lahko (v tem trenutku) zgolj teoretično razmišljajo, kako bi sploh odprli vrata najmočnejših evropskih klubskih tekmovanj.

Proračun košarkarjev Barcelone je, denimo, 41 milijonov evrov. V slovenskem proračunu je bilo lani za ves vrhunski šport na voljo 23 milijonov.

Številke so krute in pričajo o anomaliji, ki jo je težko razložiti. Majhnost (vseh mogočih številk) je pogosto izgovor, a včasih vendarle nudi zrno treznosti in modrosti. Govori tudi o drugačnih prioritetah. Slovenski uspehi se ne napajajo iz denarnih zmožnosti in prioritet, ampak iz družinskih okolij. Ogromno staršev vsak konec tedna svoje otroke vozi v telovadnice po različnih in odročnih krajih. Velika večina otrok bo odrasla v popolnoma druge poklice, a med njimi se kalijo tudi prihodnji Dončići, Urnauti in Janci, ki bodo čez desetletje nosili reprezentančni dres.

Ne bodite presenečeni, če se polfinali takrat ne bodo ponavljali kot po tekočem traku. Morda boste takrat bolj cenili zgodovinsko drugo polovico tega desetletja, ko so medalje osvajali tako košarkarji, rokometaši kot odbojkarji.