"'V stiku z naravo' pomeni, da v 21. stoletju v Medžimurju živijo v zgradbah brez plina, brez vode, brez elektrike in ogrevanja. To ni romantika in ne želijo si tako živeti," pove Kristian Novak, ki je svoj epsko-ljubezenski roman Cigan, ampak najlepši pisal štiri leta.

Hrvaška knjižna uspešnica iz leta 2016, ki je v domovini dobila več uglednih nagrad, je pravkar izšla v slovenskem prevodu Đurđe Strsoglavec, pisatelj pa je v okviru festivala Fabula Ljubljano tudi obiskal.

Novaka slovenski bralci poznamo že po romanu Črna mati zemla (Založba Modrijan, 2015), ki ga je časopis Večernji list uvrstil med deset najboljših hrvaških romanov zadnjih petdesetih let. Priprave na snemanje filmske adaptacije, ki jo bo režiral Rok Biček, so že v polnem teku.

V svojem vrhunskem opusu Cigan, ampak najlepši Novak preplete zgodbe štirih marginaliziranih posameznikov, ki imajo močan skupni imenovalec: strah. "Strah me je od nekdaj fasciniral," je povedal na literarnem večeru v Cankarjevem domu. "Tudi najbolj kompleksno situacijo vedno reducira na dve možnosti: ali se boš z njim spopadel ali pa zbežal." V ospredju je skoraj arhetipska zgodba prepovedane ljubezni, ki vzklije med Mileno, osamljeno ločenko v srednjih letih, in dvajset let mlajšim Sandokanom iz bližnjega romskega naselja, ki je prišel belit njeno hišo. Z njima je na videz popolnoma nepovezana zgodba Kurda Nuzata, ki ga spremljamo na težki in mučni poti iz napadanega Mosula proti obljubljeni deželi Franciji. Ker se boji poti po morju, ga bo begunska pot popeljala tudi prek medžimurske ravnice ...

"Cigan, ampak najlepši je tiste vrste roman, pri katerem se zdijo besede odveč. Gre preprosto za enega od romanesknih vrhuncev zadnjih nekaj let," je v recenziji knjige zapisala Ana Geršak. Kaj nam je o romanu in procesu njegovega nastajanja povedal Novak sam, pa lahko preberete v spodnjem intervjuju.

Kakšna je bila izkušnja pisanja romana Cigan, ampak najlepši? Ker imate od uspeha Črne matere zemle status literarnega zvezdnika, je najbrž obstajalo breme pričakovanj. Na Univerzi ste predavatelj in zaposleni z raziskovalnim delom, pričakovali ste rojstvo hčerke, … Kljub temu je nastalo epsko delo, ki ima v slovenski izdaji skoraj 600 strani.

Pisanje je zame na splošno stresno početje. Sicer pa je vprašanje, kaj sploh pomeni biti literarni zvezdnik – ali kakršen koli drug zvezdnik – v deželi, ki ima štiri milijone prebivalcev. Seveda sem čutil pritisk: spraševal sem se, ali sem samo "one hit wonder" ali pa je v meni morda še kaj več. Drugi vir stresa je bilo to, da je bila Črna mati zemla intimna zgodba o moji družini, zdaj pa sem se lotil širše zgodbe, ki sega onkraj mojega kroga. Ali sploh lahko pišem o nekom, ki ni jaz? (Če upoštevamo, da so vsi liki na neki način avtor sam.) Zavedal sem se, da moram pozabiti, da je Črna mati zemla sploh obstajala, če hočem še kdaj kaj napisati.

Proces pisanja je trajal štiri leta, tako kot pri prejšnjem romanu – očitno imam olimpijski cikel. Od tega so bila tri leta skrajno mučna, nisem bil prepričan, da bom sploh kdaj dokončal. Po začetnem obdobju raziskovanja tematike Romov in Kurdov sem imel okrog 700 kartončkov z zapiski, kar je še enkrat več besedila, kot ga je v končni različici romana. Šele potem sem lahko začel pripovedovati zgodbo. Včasih so bile to težke razmere, v katerih nisem verjel niti samemu sebi.

Nekje sem prebrala, da ste se nekaj let po izidu romana Črna mati zemla spet vrnili h knjigi in bili "zgroženi" nad deli, ki bi jih zdaj napisali drugače, bolje. Bo Cigan, ampak najlepši, ki je v hrvaščini izšel leta 2016, žrtev enake samokritičnosti? Ga imate zdaj radi manj kot takoj po nastanku?

Ne vem, ali je to stvar samokritičnosti. Sebe nimam za dovršenega pisca, ogromno se moram še naučiti. Po eni strani si rečeš "okej, to je največ, kar v tem trenutku zmorem, verjetno bi bil roman veliko boljši, če bi bil jaz 20 let starejši". Po drugi plati pa sem vedel, da je ta zgodba morala na dan: prepričan sem, da sta Črna mati zemla in Cigan, ampak najlepši dobri zgodbi. Vprašanje je, ali sta tudi dobri literarni besedili. Kadar gneteš besedilo, da bi postalo odraz človeške izkušnje, si vedno nezadovoljen – vsaj pri meni je tako. Najhujše mi je na literarnih večerih, ko moram kaj prebrati iz svoje knjige. Pridem do določenega stavka in si mislim: "Kateri idiot je to napisal?" (Smeh.)

Cigana pred slovenskim izidom nisem še enkrat prebral; mislim, da bo minilo še 10 ali 20 let, preden se bom vrnil k njemu. V uteho pa mi je neverjeten odziv občinstva: pred kratkim je dobil nagrado za najbolj brano knjigo v Istri, in to štiri leta po izidu. Zdi se, da sem morda le naredil nekaj dobrega. Vseeno pa mislim, da moj pisateljski razvoj še ni končan.

Vas je motilo, da so ljudje po izidu prejšnjega romana vlekli jasne vzporednice med vami in protagonistom, s katerim so vas vezali številni biografski podatki? Tokrat se zdi očitno, da ste izbrali pripovedovalce, s katerimi ne delite življenjskih izkušenj: kurdski begunec, Rom, ženska v srednjih letih, policist.

Pri romanu Črna mati zemla so res skušali ves čas povezati mene osebno s stvarmi, ki se zgodijo v romanu. Odziv v mojem domači vasi, Sv. Martin na Muri, je bil zanimiv: ljudje so doživeli določene stvari, o katerih sem pisal. Nikoli nisem bežal od tega. Najlažje je reči "Vse je izmišljeno", pa čeprav ljudje vedo, da je to laž. Hvaležen sem, da sem doživel stvari, o katerih sem sploh lahko napisal roman. Po drugi strani pa je seveda naporno, da moraš odgovarjati na vprašanja o tem, ali je kakšen od teh likov še živ. Seveda so! Moja vloga pisatelja ni v tem, da kot sodnik s prstom kažem na to, kaj je kdo delal – a me ljudje včasih tako dojemajo. Črna mati zemla je roman o tem, kako skupnost maltretira posameznika: vsi smo bili že kdaj na mestu tega posameznika, pa tudi v vlogi družbe.

V romanu Cigan, ampak najlepši se prepletata predvsem dve zgodbeni niti. Na eni strani je Sandi, mlad Rom iz Medžimurja, na drugi je Nuzat, kurdski begunec. Sandi bi rad zapustil klavstrofobični domači kraj, a ga nanj veže bolna mama; Nuzat ni hotel zapustiti Mosula, a ga je od tam pregnala vojna. Ste videli njuni usodi kot komplementarni in ju zato povezali v skupno zgodbo?

Razlog je bil točno to, kar ste omenili. Sandi noče biti več del svoje skupnosti in skuša ugotoviti, kako visoko ceno bo moral za to plačati. Kaj moram narediti, da me boste (Hrvati, op. n.) sprejeli? Nuzat pa beži iz Mosula, kjer je bil celo prisiljen pustiti svojo družino. (To mi je bilo kot mlademu očetu še posebej težko pisati, a take usode res obstajajo). Med njima sem videl dober kontrast – obenem pa sta to dva lika, ki postopoma izgubljata svoje vrline. V prvi različici romana sem imel velike težave z likom Sandija: bil je predober. Sprejemal in odpuščal je vse, kar je proti njemu zagrešila okolica, kot nekakšen kristusovski lik. To ni nujno samo po sebi slabo, ampak meni ni do pisanja o takih likih. Ko sem mu dovolil, da se je razjezil, da se je obnašal komolčarsko, da je naredil kaj slabega – takrat je postal človek.

Še nekaj je zanimivo: čisto po naključju sem se odločil, da bo moj junak Kurd, in to Kurd iz Mosula, ter da bo končni cilj njegove poti Calais v Franciji. In kaj se je zgodilo? Točno v tednu, ko je roman izšel na Hrvaškem, sta bila v svetovnih medijih na naslovnicah dve mesti: Mosul, kjer se je začelo osvobajanje od Islamske države, in Calais, kjer so oblasti začele podirati nezakonito naselje migrantov. Neverjetno.

Sandi se v romanu dolgo časa ne predstavi z lastnimi besedami – spoznavamo ga skozi oči Hrvatice Milene, ki se vanj zaljubi. Kako to, da ste se odločili privzeti ženski glas? Ker je ljubezen edina sila, ki lahko preseže sovraštvo med različnimi svetovi?

To je bil zame eden od večjih problemov, ko sem začel pisati. V glavi sem imel tih glasek, ki mi je očital: "Kdo ti je dal pravico, da v prvi osebi pišeš kot Rom, kot ženska, kot Kurd, če pa nisi nič od tega trojega?" S položaja moči – status belskega heteroseksualnega moškega je načeloma pozicija moči – se vživljam v usode ljudi, ki moči nikoli niso poznali. S tem sem se mučil, dokler nisem dojel, da te zgodbe ne bo povedal nihče, če je ne povem jaz. Bolje, da jo izpišem do konca in se izpostavim kritiki. Edino, kar lahko naredim, je, da skušam kar najbolje razumeti nekoga, ki je večno v deprivilegiranem položaju.

Vsem protagonistom je skupno, da so jih njihove skupnosti izločile iz svojega okolja: skupnost zahteva homogenost. A ljudje moramo biti del skupnosti, hočemo se vključiti. Je davek življenja v družbi torej to, da je se posameznik prisiljen odpovedati delčku svoje identitete?

Saj poznate tisto klasično dilemo. Ali bomo rekli "V krdelu je toplo, ampak smrdi", ali pa bomo rekli "V krdelu smrdi, ampak je toplo"? To smo na Balkanu izkusili tudi zaradi vojne. Če si del ene od etničnih skupnosti, ne smeš zares govoriti slabo o "naših", tudi če so počeli grozne stvari. O tem molčiš, ker si del krdela, ki ti nudi zaščito. Takoj ko spregovoriš, se znajdeš na prepihu: za ene si izdajalec, za drugi si (nekdanji) pripadnik sovražnika.

V romanu sem hotel pokazati štiri različne pristope k težavi "nepripadanja". Milena se mi je zdela najmočnejša med njimi, z velikim užitkom sem jo pisal kot žensko, ki je v nekem trenutku pripadala, ki je videla, kako zelo krdelo smrdi. Zdaj, na polovici svojega življenja, se je odločila, da ji ne bo nihče krojil usode. Pravico ima do sreče, in vsak, ki se ji bo postavil na pot, bo imel težave. Taka osebnost amazonke me fascinira. Na koncu mora sicer plačati visoko ceno, ampak mislim, da je odprla prostor upora. Že sam akt upora lahko na neki način malce zmehča družbo. Dejstvo, da se je nekdo uprl, vsem drugim za las bolj odpre vrata, da lahko živijo po svoje.

Sorodna novica Kristian Novak: Črna mati zemla

Pa so mešani zakoni med Hrvati in Romi praviloma sprejeti v eni ali drugi skupnosti?

Seveda. Pogosto se Hrvatice preselijo v romsko naselje ali pa Romi odidejo iz svojega naselja, ker npr. oče ni sprejel zeta … Vse mogoče kombinacije obstajajo, in niso vedno tragične zgodbe, kakršno sem izbral jaz. Ljudje niso ves čas na pragu vojne. Je pa napetosti in nesporazumov vse več in več. Pred tridesetimi leti ni bilo tako – vem, ker položaj spremljam že od otroštva. Romi konec koncev v Medžimurje niso prišli pred kratkim, tam živijo že od 19. stoletja. Romi so Medžimurci, čeprav niso Hrvati.

V zadnjih tridesetih letih je prišlo do močnega gospodarskega razslojevanja – pa s tem ne mislim, da so Hrvati postali silno bogati in Romi čisti siromaki. Tudi v romskih naseljih so nekateri obogateli, drugi pa zdrsnili v čisto bedo.

Razlogi za trenja so torej bolj kompleksni kot samo: Hrvati so rasisti.

Če bi šlo samo za rasizem, bi imelo to sovraštvo daljšo zgodovino. V času Jugoslavije in celo v začetku devetdesetih takih trenj ni bilo. Obe strani sta se gledali s precejšnjim nezaupanjem, ampak Medžimurje je na splošno precej liberalno in odprto, bolj od povprečja. Večina skupnosti je takih, kadar gre vse gladko. Mene pa zanima skupnost pod pritiskom – kaj je tisto, kar pripelje do agresije?

Vsi protagonisti prvoosebno pripovedujejo svoje zgodbe, a gre očitno za dialog, pripovedujejo jih nekomu, najverjetneje novinarki, ki sama nikoli ne stopi v zgodbo. S tem ste v dogajanje vključili medije. Kako razumete vlogo medijev v romsko-hrvaških odnosih? V vaši zgodbi situacijo z neodgovornim poročanjem samo poslabšujejo. Večinoma samo utrjujejo stereotipe, tako pozitivne kot negativne.

To je bilo eno od mojih izhodišč za pisanje. Včasih se zgodi, da novinarji, dobri novinarji, pridejo v Medžimurje, tam preživijo en dan in na podlagi tega spišejo reportažo – jasno, da niso mogli vzeti vsega upoštevati. V njihovih zgodbah se redno pojavlja predpostavka, da ni nihče od Romov nič kriv in da so vsi Hrvati rasisti. To preprosto ni res. Na obeh straneh obstajajo krasni ljudje in obstajajo kreteni. Če ta dihotomija ne bi obstajala, do sporov sploh ne bi prihajalo.

V času, ko sem se lotil romana, se sploh ni pisalo o institucionaliziranem rasizmu, o tem, da Rom, ki se prijavi za službo, nima enakih možnosti, da jo bo dobil, čeprav izpolnjuje pogoje. To se mi zdi večji problem kot neko domnevno prvinsko sovraštvo do druge etnične skupnosti – veliko konkretnejše in bolj oprijemljive posledice ima.

Stereotipi, pozitivni ali negativni, v resnici samo utrjujejo predstavo o Romu kot Drugem, Tujem. Velikokrat slišimo krilatice in "svobodnih, liričnih dušah" …

Moji romski stiki zavijajo z očmi ob takih zgodbah, ker jim nikakor ne pomagajo. Gre za paradoks kulturnega relativizma: oni so drugačni, in to nam mora biti prav. A jaz nisem politik in kot človek, ki je situacijo videl od blizu, lahko rečem, da nekatere stvari niso v redu – pa še veliko Romov bi se strinjalo z mano. Na primer: vprašanje socialne podpore. Mnogi Romi razumejo, da je to samo spirala, ki perpetuira njihovo stanje.

Sorodna novica Kristian Novak: Cigan, ampak najlepši

Omenite samo kakemu Romu romantično predstavo o tem, kako živijo v stiku z naravo, pa se vam bo smejal. "V stiku z naravo" pomeni, da v 21. stoletju v Medžimurju živijo v zgradbah brez plina, brez vode, brez elektrike in ogrevanja. To ni romantika in ne želijo si tako živeti. Kot družba moramo poskrbeti, da bodo dobili infrastrukturo. V hrvaških medijih sem pogosto opozarjal, da ne moremo pričakovati, da bo otrok, ki odrašča v takih okoliščinah, prav veliko razmišljal o domači nalogi in o tem, v katero srednjo šolo se bo vpisal. Razmišlja o tem, kje bo našel drva, da se bodo malo ogreli, ali pa hrano zase in za svoje brate.

Neumno je tudi misliti, da Romi živijo samo z romsko glasbo: večina posluša izključno srbske narodnjake.

Dobra ilustracija liberalne krivde je lik učiteljice, ki jo skrbi za Sandija in bi mu rada pomagala, a obenem nima pojma o tem, kaj zares prestaja.

Pogovarjal sem se tudi s socialnimi delavci in z učitelji, ki učijo v razredih z večinsko romsko udeležbo. To so žalostne, grozne zgodbe. Učiteljica, ki je v službi že 20 let, je še vedno skrušena, ko najbistrejša učenka v sedmem razredu – pametnejša od vseh hrvaških otrok – pride do nje in ji pove, da je noseča. Jasno, da s tem dekličinega življenja ni konec, a ogromno možnosti rasti in napredovanja se ji je s tem zaprlo.

Tiste svoje bolj odprte stike sem spraševal, zakaj se poročajo tako zgodaj. Deklice se možijo pri dvanajstih, trinajstih letih. Ko punca dobi prvo menstruacijo, se družina znajde pod ogromnim pritiskom, h kateremu moškemu jo bodo umestili. Dekletom nato z vsakim otrokom raste status v skupnosti, so mi pojasnili. V tem patriarhalnem sistemu se lahko ženska po moči moškemu približa le, če rodi veliko otrok. To ne drži za vsa naselja, drži pa za tista, kjer je največja beda.

Omenjate svoje "stike". Kako ste kot avtsajder sploh dobili v stop v romsko skupnost? Kako blizu so vas spustili?

Lik starešine v romanu je negativec, a niso vsi taki. Že dalj časa sem v stiku s krasnim starešino, ki naredi res veliko za svojo vas. Vedel sem, da ne smem mimo starešine, če hočem uvid v to, kako zares živijo. V nasprotnem primeru bi naletel bodisi na zid tišine ali pa na prijaznega predstavnika, ki bi me peljal na pivo in sprehod po vasi, potem pa me odslovil.

Prek učiteljic in socialnih delavcev sem stopil v stik z mladimi in nekaj starejšimi, ki so bili pripravljeni na pogovor. Vsi niso bili: včasih je debata s kontaktom zelo sproščena in zabavna, a ne prideš do nobenih pravih odgovorov. – "Zakaj se poročate tako mladi?" – "Ker se imamo radi." Prav, saj verjamem, ampak mene zanima ozadje.

Včasih pa naletiš na ljudi, ki komaj čakajo, da bi ti povedali, kako stvari stojijo. Zame sta bili pomembni dve srednješolki, obe odličnjakinji, ki sta se potem tudi vpisali na fakulteto; prihajata iz premožnejših romskih družin in ju je vsaj eden od staršev podpiral med šolanjem. Veliko sta mi povedali o svojem otroštvu in o tem, kakšno je življenje v najrevnejšem delu vasi.

So vas po izidu romana prizadeli očitki (sicer redkih posameznikov), češ da z besedo "cigan" eksploatirate romsko skupnost in si prisvajate njihovo zgodbo?

Pričakoval sem, da bi se kaj takega lahko zgodilo. Ko gre za skupnosti, ne verjamem v romantiko. Romantične upodobitve Hrvatov ali Romov so vedno samo slike za Instagram, dvodimenzionalne, ne pokažejo zakulisja. Tako da sem računal na to, da bo proti meni zletel kak kamen. En teden po izidu knjige me je ena romska skupnost prijavila policiji zaradi podpihovanja sovraštva. Knjige ni prebral nobeden od njih. Poskušal sem jim pojasniti, nisem hotel, da štiri leta mojega dela splavajo po vodi, preden bi ga sploh kdo prebral. Ampak na drugi strani niso hoteli poslušati. Ko sem jim nekako pojasnil kontekst uporabe besede "cigan", so se začeli očitki, da bi moral za mnenje vprašati še to-in-to skupnost. Na tej točki sem od diskusije dvignil roke.

Vladalo je zatišje, dokler ni Hrvaško narodno gledališče v Zagrebu pripravilo gledališke priredbe. Poslanec romske manjšine je zahteval, da se knjigo umakne iz prodaje in predstavo z repertoarja HNK. Tudi on romana ni prebral in je govoril o podpihovanju sovraštva, a takrat je bila knjiga že dve leti med ljudmi in je bilo jasno, da govori predvsem o ljubezni.

Vse skupaj sem dobro prenesel, ker me je javnost podprla, in ker so v stik z mano stopili tudi številni Romi, ki sta jim bili knjiga in predstava všeč. Z nekaterimi od njih sem še danes v stiku.

Medžimurski kraji na meji s Slovenijo so v vašem romanu pomemben del poti za begunce, zadnja velika meja, preden se znajdejo v schengenskem območju. Lokalnega prebivalstva, kot ga opišete, ta begunska pot niti pretirano ne moti. Dokler se jim po sredi vasi ne sprehajajo Arabci, so pripravljeni odvrniti pogled.

Točno tako. S knjigo sem se začel ukvarjati leta 2012, šele nekje leta 2015 pa so vsi začeli zganjati paniko: Joj, Hrvaška je na begunski poti! Meni pa: Pa kako si to vedel? Mi, ki živimo v Medžimurju, to vemo že od leta 1995. Že takrat so tihotapili ljudi v Slovenijo, le da ne v tako velikih številkah. V moji vasi se ve, kdo je to počel, se pa o tem ne govori. Po eni plati se ljudem to niti zdelo moralno sporno, češ da to ni trgovina z belim blagom. Človek je prišel iz zakotnih krajev, kjer vladata revščina in vojna, in ti ga v zameno za sto evrov spraviš čez mejo – na nek način si pri tem čist. Nisi prodal majhne deklice v prostitucijo. Molčalo se je seveda tudi zato, ker so tihotapci poskrbeli, da ti ljudje niso ostali pri nas.

Leta 2015, ko se je pojavila množica prebežnikov, sem bil na Hrvate celo ponosen: dobro so se organizirali, na vlake so čakali s prvo pomočjo in hrano, spuščali so jih naprej, … Vedeli so, da hočejo ti ljudje Hrvaško samo prečkati, in tega niso problematizirali. Hrvati vejo, kaj je vojna, kaj pomeni biti begunec. Negativne reakcije so prišle pozneje, obstajajo poročila, da so se policisti na bosansko-hrvaški meji izživljali.

Slovenci smo postavili bodečo žico.

V to se nisem hotel spuščati. Začutil sem, da bi bila v nekem trenutku taka lahko tudi hrvaška reakcija. Vse, kar je pri vas negativnega, obstaja tudi pri nas, včasih še v večjih dimenzijah. Seveda so tudi v Sloveniji ljudje, ki pomagajo migrantom. Ne moremo pričakovati, da bo katera koli država imela popolnoma enoglasno pozitivno reakcijo. "Dajmo, pomagajmo ljudem, to je Evropa 21. stoletja, pokažimo, da smo civilizirani." Tega ni bilo mogoče pričakovati.

Vodja tihotapcev Hamer se do beguncev sicer obnaša človeško, vedno jih priskrbi topel obrok in odeje. Že v naslednjem trenutku pa moldavska dekleta prisili, da pot plačajo s spolnostjo, in to razume kot pošteno izmenjavo.

Zamislil sem si ga kot človeka, ki je prepričan, da mu je vse jasno. Nekaterim ljudem je mogoče rešil življenje, dostojanstveno je pokopal tiste, ki so umrli na poti – kar se njega tiče, ne počne ničesar groznega. Sploh pa je po vojni ostal brez službe in je moral nahraniti svojo družino. Postopoma pa se izkaže, da je tudi Hamer moral sprejeti vrsto kompromisov in da ni niti malo čist več: začel je delati točno to, od česar je celo življenje bežal.

Sorodna novica Prevajalka Đurđa Strsoglavec: Malo krmarim in iščem najoptimalnejše rešitve

Vaša prevajalka v slovenščino je Đurđa Strsoglavec, predavateljica južnoslovanskih jezikov na filozofski fakulteti. Prevajalsko delo v tem primeru stopi v ospredje: hrvaščino je prenesla v slovenščino, medžimurski kajkavski jezik pa v prekmurščino, ki mu je blizu. Povprečnemu slovenskemu bralcu je pisana prekmurščina tuja, na začetku težko razumljiva. Je tak tudi odnos med hrvaščino in medžimurskim dialektom?

Na Hrvaškem je situacija z narečji še malo bolj heterogena. Imamo bazene več različnih kajkavskih, štokavskih in čakavskih govoric. Če se človek iz Medžimurja v svojem narečju pogovarja s človekom z Visa, ki prav tako govori v svojem narečju, se ne razumeta. Celo sami kajkavci se včasih mučijo z različnimi oblikami dialekta. Če bi našel boljšo rešitev, bi jo uporabil. A nisem si mogel dopustiti, da bi Medžimurcem na jezik položil knjižno hrvaščino.

Ko Đurđa Strsoglavec sprejme prevajanje tvoje knjige, si lahko samo hvaležen in ji stoodstotno zaupaš. Poleg mojih dveh romanov je prevedla tudi Osmega poverjenika Renata Baretića in druge. Kot prevajalka ima zadostno mero poguma in natančnosti. Đurđo na Hrvaškem vsi poznajo, ogromno zaslug ima za povezovanje slovenskega in hrvaškega kulturnega prostora.

V romanu uporabljate tudi romski jezik, ki pa ga seveda prevedete.

To pravzaprav ni romski, ampak bajaški jezik, ki ga govorijo Romi v Medžimurju. Pravzaprav je to povezano z besedo "cigan" - enega od njih sem nagovoril z Romom in me je popravil: "Ne, mi nismo Romi, mi smo Cigani. Rome imaš v Zagrebu, v Pitomači, drugje po Hrvaški. Oni govorijo romsko, mi pa bajaščino." Bajaški jezik je staroromunski dialekt, romščina pa je čisto svoj jezik. Med seboj se ne bi niti razumeli. Medžimurski Romi imajo tako dvojni status tujosti: kot Romi v odnosu do Hrvatov in kot medžimurski Romi v odnosu do romske skupnosti. Niso čisto "pravi", drugi Romi jih nimajo povsem za svoje, so mi pojasnili. Žalostno, mar ni? Še znotraj marginalizirane skupnosti se ustvarjajo manjše, dodatno marginalizirane skupine.

Kako v luči te jezikovne razslojenosti funkcionirajo prevodi vaših del v druge jezike, na primer v angleščino?

Veliko težje: malce se izgubi učinek narečja. Ellen Elias-Bursać je sijajna prevajalka, med drugim je delala na haaškem sodišču in prevajala številna velika imena leposlovja. Poskusila si je izmisliti posebno narečje angleščine, ki ne bi bilo geografsko vezano na nobeno področje – ne na Škotsko, na ameriški Jug ipd. V drugi, tretji, četrti različici je to "narečje" vse bolj približevala knjižni angleščini; nastala je nekakšna zamazana, ruralna angleščina, za katero ne moreš natančno določiti, od kod jo je vzela.

Madžarski prevajalec pa je, denimo, hotel vreči puško v koruzo. Madžarščina menda ne pozna zares narečij, variacij knjižnega jezika, zato se je znašel v precepu. Ne vem, enkrat, ko se bom naučil madžarsko, bom preveril, kako mu je šlo. (Smeh.)

V slovenski književnosti je Prekmurje včasih mitologizirano, povezano s poetiko skrivnostnih ravnic, meječo na magični realizem. Je tematizacija Medžimurja v hrvaški umetnosti podobna temu? Veljate za pisatelja, ki je to regijo pripeljal v ospredje hrvaške književnosti.

Name so v formativnih letih, še preden sem postal pisatelj, močno vplivali ustvarjalci, kot sta Feri Lainšček in Vlado Kreslin, pa tudi mlajši, na primer Denis Škofič. Kreslina v Medžimurju posluša ogromno ljudi, mogoče se je vse skupaj malo preneslo name. Je pa v Medžimurju prav gotovo nekaj mitskega, mitološkega. Spomnim se pravljic, ki mi jih je pripovedovala babica – večinoma so bile strašljive pripovedke, ki naj bi imele vzgojni učinek. Sv. Martin na Muri je stisnjen med reko Muro in hribe z gozdom. Ne hodi k reki, ker te bodo murske deklice povlekle na dno, in ne hodi v gozd, ker so tam ljudje brez glave, ki tudi nočejo nič dobrega. Najbolje, da se nikoli ne premakneš iz domače vasi. To so najbrž zgodbe iz časov, ko so ljudje delali na poljih in se niso mogli preveč ukvarjati z otroki, zato jih je bilo treba zastrašiti,da so ostali doma.

Kako daleč ste trenutno s predprodukcijo filma Črna mati zemla, ki ga bo režiral Rok Biček? Zasledila sem, da ste že razpisali avdicijo za igralce.

Finančna sredstva še niso zbrana do konca. Kakor koli že, snemanje bomo začeli naslednje leto. Scenarij sva z Rokom pisala dolgo časa, kar je bila fantastična izkušnja; zdaj je na vrsti casting. Tudi na Hrvaškem imamo dobre režiserje, a Rok je res nekaj posebnega, za povrh pa še idealna izbira za ta projekt. Prvič, njegov pristop k delu z naturščki je neverjeten. Drugič, v preteklosti se je že ukvarjal s temo disfunkcionalnih družinskih odnosov. V Razrednem sovražniku je bil sicer motiv samomora, tako kot v Črni materi zemli, a v resnici je šlo za zgodbo o skupnosti, o pritisku vrstnikov.

Tri leta, v katerih je nastajal scenarij, so bila zame učna doba. Od Roka sem se naučil, v čem se pisanje scenarija razlikuje od pisanja romanov. Bil je pogumen in sklenil, da scenarija noče pisati brez mene. Zavedal sem se, da bova morala napisati čisto drugo zgodbo, seči še globlje in najti čustveno jedro že znane pripovedi. V ospredje je bilo treba postaviti odnose med ljudmi. Ko sva našla to jedro, sva začela z elementi iz knjige graditi novo zgodbo v smeri psihološke družinske drame. Videli boste, da je nastalo nekaj precej drugačnega od romana, ki ga poznate. Črna mati zemla je problematična za adaptacijo, ker je pripovedno precej "umazana" – njena velika hiba je, da ima približno sto strani ekspozicije. Tega si pri filmu ne moreš privoščiti: po šestih, sedmih minutah mora biti jasno, kje smo in kaj se dogaja.

Ista produkcijska hiša, Antitalent, ima tudi pravice za potencialno ekranizacijo romana Cigan, ampak najlepši. Obstajajo že kaki oprijemljivi načrti za ta projekt?

To so pogumni ljudje in v knjigi vidijo potencial. Trenutno smo v fazi priprave sinopsisa in scenarija; najverjetneje bo šlo za miniserijo v petih ali šestih delih. Pri tem projektu ne sodelujem kot soscenarist: ekipi se bom verjetno na neki točki pridružil kot svetovalec. Nimam težave s tem, da moram prepustiti vajeti komu drugemu – tako je bilo na primer z gledališčem. V ZKM (Zagrebačko kazalište mladih) so me vprašali, ali hočem napisati dramatizacijo za Črno mati zemlo, pa sem ocenil, da ne vem dovolj o tem, kako gledališče funkcionira.

S čem se ukvarjate trenutno?

S scenarijem filma se ne ukvarjam več – Rok mora zdaj prerezati popkovino in napisati čisto svojo različico. Obnavljam stanovanje, kar je precej grozno. Tri majhne otroke imam. Predavanja na fakulteti. Poskušam začeti pisati kaj novega. Ampak to govorim že zadnji dve leti … (Smeh.)