Počasi smo začeli gledati proti pomladanskim smukam, načrtovali prvomajske počitnice. V sredini januarja pa so svetovne agencije začele poročati o skrivnostni pljučnici, ki se širi na Kitajskem.

"Eh, veš, kje je Kitajska? Ni možnosti, da to pride k nam. Saj je samo majhen prehlad." To so bili pogovori med tistimi redkimi, najpogosteje novinarji, ki smo izbruh virusa sploh zaznali. 17. januarja sta za boleznijo, ki zdaj že ima ime, na Kitajskem umrli dve osebi, bolnih je bilo 50 ljudi. Ni trajalo dolgo, ko so letališča v Singapurju, Hongkongu in ZDA že poostrila nadzor nad potniki s Kitajskega, merili so jim telesno temperaturo. "Strog, nenavaden ukrep," se mi je zdelo. V nekaj urah, mogoče dneh, je obstal Vuhan. V karanteno je moralo 11 milijonov ljudi, ljudi za pet (!) Slovenij. Pa se mi, iskreno, še vedno ni zdelo hudo. In najbrž tudi marsikomu drugemu ne.

Zvonovi so začeli zvoniti šele zadnjega januarja, s prvim primerom pri naših zahodnih sosedih. In potem so vsak naslednji dan zvonili bolj. 15. februarja so bili okuženi trije, teden pozneje 19., zadnjega februarja, torej mesec dni po prvem primeru, pa 1050 ljudi. 12. marca neverjetnih 12.800. Zelo omejeno gibanje je začelo veljati za 60 milijonov ljudi, 30 (!) Slovenij. Fontana di Trevi je bila najbrž prvič v zgodovini videti tako kot na razglednicah. Brez turistov.
In potem podobno štetje in večanje števila primerov pri nas, ukrepi mogoče malo hitrejši. Kar naenkrat smo ljudje postali pozorni na malenkosti, ki jih, vsaj jaz, nikoli prej nisem opazila.

Komu vse dam v roke bančno kartico? Kolikokrat se rokujem? Kolikokrat se zaradi nepozornosti zaletim v mimoidočega, v sopotnika na avtobusu? Kolikokrat pritisnem gumb za dvigalo, kolikokrat primem kljuke vrat? Koliko ljudi kašlja okoli mene? Kolikokrat se z roko dotaknem oči? Misli, ob katerih se ti lahko zmeša.

A se nam ne sme. Čeprav je nad Slovenijo prišel nevidni sovražnik in se kljub pomladi v zraku čuti tudi negotovost, mogoče strah, je točno zdaj čas, da se "sosedova zgodba" ne ponovi pri nas. Zdaj potrebujemo kolektivno zavest in zavedanje, da ta scenarij lahko preprečimo sami. Tega nam ne moreta dati ne vlada ne zdravstveni sistem. To nam mora dati zdrava kmečka pamet.

Najbrž nas ne bo konec, če se bomo morali za dva tedna odpovedati pohajkovanju po mestu in druženju v lokalih, če se ne bomo rokovali, objemali, če se bomo malo več zadrževali doma in si mogoče po navdihu Boccaccievega Dekamerona, ki je mimogrede nastal med karanteno ob kugi v 14. stoletju, pripovedovali zgodbe.

Mogoče zgodbe o tem, kako brezskrbno je bilo še decembra naše življenje, ko nismo razmišljali, kdaj smo si zadnjič umili roke. In kako brezskrbno bo naše življenje spet, ko bo ta "hudič" pod nadzorom.

Vsak izmed nas ima v rokah škarje in platno, uporabite ju.