Ko bodo naši zanamci delali kaj podobnega, bodo pri marsikaterem športnem dogodku z letnico 2020 videli zgolj črtico, ki bo pomenila, da tekmovanje t(ist)o leto ni bilo organizirano, morda bo v oklepaju zapisna le še beseda koronavirus. Če bodo želeli najti še kakšno črtico, bodo morali iti precej dlje v preteklost, nemara kar do leta 1945, ko se je končala druga svetovna vojna.

Sorodna novica Podatek več odžene paniko in nejasnost preč

Športna statistika ni edina asociacija na vojno, podobna misel me je prežela, ko je bil Jelko Kacin imenovan za uradnega govorca vladnega kriznega štaba. Kacin je podobno vlogo opravljal pred skoraj 30 leti, ko se je Slovenija v kratki vojni osamosvojila in je zagotovo vešč kriznega komuniciranja.

Vojna. Malce vsiljena misel. A vojna proti čemu?

V prvi vrsti proti nevidnemu virusu, ki si ga nevede tako zlahka predajamo. Številne države so pri tem ubrale izjemno drastične ukrepe, velika večina temelji na samoizolaciji in skoraj popolni ustavitvi javnega življenja, čemur smo pravkar priča tudi v Sloveniji. Izolacija je kot črta, ki smo jo potegnili čez noč. Višek ironije je v tem, da smo najbolj solidarni drug do drugega s tem, da se ne družimo z drugimi. Seveda obstaja precej načinov, kako lahko na različne načine pomagamo tistim, ki so najbolj ranljivi. Po družbenih omrežjih so se vzpostavile številne samoiniciativne organizacije, ki dokazujejo, da je človek človeku še vedno človek.

Sorodna novica Psihologinja Andreja Avsec o vlogi medijev pri širjenju strahu

Pretirano bi bilo nadaljevanje, da je človek v vojni tudi s samim seboj, bolj pravilno bi bilo uporabiti izraz v konfliktu s svojimi željami in potrebami. Še kako človeško je, da se z drugimi družimo in nemoteno opravljamo obveznosti, opravke in druge interakcije, ki se nam zdijo tako samoumevne.

Velika večina nas tako vstopa v popolnoma neznano območje, s katerim nimamo izkušenj. Evolucija nas je (pametno) opremila s strahom do neznanega. To je dejansko zelo uspešna strategija, ki nam je pomagala, da smo se ohranili. In pri tem marsikaj razvili, vključno s spoznavnimi kapacitetami. Razumom!

Človeštvo je s pomočjo možganov spoznalo in doumelo marsikaj, od zakonitosti prostranega vesolja, samega začetka in številnih vmesnih faz, do (skoraj) najmanjših delcev naše realnosti, ki tvorijo svoje vesolje. Čeprav znanost marsikaj razume, vsega ne more rešiti, pogosto pa lahko pokaže vsaj kažipote, ki znajo omejiti posledice trenutne grožnje. Zato izolacija. Vem, da imajo zaradi tega številni ob nevarnosti samega virusa še druge težave, ki so vezane na službo, plačo in s tem lastno eksistenco.

Ustavitev prinaša čas za razmislek. Precej časa za razmislek. Tudi o temah, ki gredo zaradi hitrega tempa življenja mimo nas. To je čas za nova spoznanja, sklepe in odnose. A virus bo prej ali slej premagan, svet se bo vrnil v stare tirnice, črta izolacije bo izbrisana, v športnih tabelah bodo po črticah v letu 2020 spet sledili novi zmagovalci.

Optimizem v meni verjame, da bo ta kriza prinesla pomembno zmago − da nimamo strahu do sočloveka in smo mu v prvi vrsti še vedno človek.