Ta teden v podcastu Številke govorimo o strahu. A kaj sploh je strah? Kako ga razumejo psihologi? Andreja Avsec s Filozofske fakultete v Ljubljani razloži: "Tako kot vsi. To je čustvo, ki vodi k specifičnemu odzivu. Je eno najosnovnejših čustev, saj ga čutijo tudi živali. Njegova funkcija je ohranitev posameznika, da se izogne nevarnosti. Če gledamo evolucijsko, se je to čustvo moralo pojaviti zelo hitro, saj se odzovemo skoraj nagonsko. Strah spada med temeljna, osnovna čustva. Gre za najpogostejše negativno čustvo, mogoče mu lahko 'konkurira' le še žalost. Ni pomembna le komponenta, da se nam zdi, da nas je strah, ampak odreagiramo tudi fiziološko. Ob doživljanju strahu se nam hkrati vzburi tudi avtonomni živčni sistem."

Osnovna težnja je želja po preživetju
Strah je imel skozi evolucijo svoj pomen, saj se je, denimo, pračlovek umaknil, ko se je čutil ogroženega v boju z živalmi. Psihologinja dodaja: "Sploh ni treba iti le v prazgodovino, saj to lahko ugotovimo tudi danes pri vseh živalih. Reakcija 'boj ali beg' se je oblikovala milijone let. V ozadju je bila vedno težnja, da organizem preživi. Telo kot celota je moralo dobro delovati, da je organizem preživel."

Približevanje dobrim stvarem, izogibanje slabim
Kakšen dražljaj povzroči tak odziv? "Kakršen koli negativen dražljaj, ki ga ocenimo, da nas ogroža. To je lahko bolečina, pajek, lev ... Če res poenostavimo vedenje organizma, sta v nas dva sistema. Prvi je sistem približevanja dobrim stvarem, drugi pa se umika slabim stvarem. Če smo v stiku z nečim, kar nam lahko škoduje, se moramo umakniti. To je ta inhibicijski sistem, ki nam omogoča, da zbežimo in preživimo," koncept razloži predstojnica katedre za občo psihologijo.

Z umom lahko skočimo iz sedanjosti
Ali je reakcija bega popolnoma refleksna ali pa pri tem deluje tudi razum? "Pri človeku je vse bolj zakomplicirano. Pomembno je, kaj razmišljamo. Pomislimo na zebro, najprej se mirno pase, nato zagleda leva, zbeži in se potem spet mirno pase. Pri človeku pa so lahko more prisotne še nekaj mesecev. S svojim umom lahko marsikaj predvidimo vnaprej in nas je lahko strah tudi stvari, ki se še niso zgodile, ali pa je malo verjetno, da se bodo zgodile. Z umom lahko naredimo marsikaj, včasih pa je to lahko tudi problem. To, da lahko z glavo stopimo iz sedanjosti tudi v prihodnost, pomeni, da lahko načrtujemo, a po drugi strani lahko doživljamo tudi strah," opozarja Avsečeva.

Pri tesnobi ne vemo, kaj je vzrok
Soroden pojem je tesnoba, a med obema je kar nekaj razlik, ki jih je sogovornica opisala: "Pri strahu vemo, česa nas je strah. Poznamo objekt, ki se ga bojimo, zato lahko odreagiramo ali se ga izognemo. Precej večji problem je pri tesnobi, kjer gre za nejasna, nedoločljiva čustva, napetosti, nezadovoljstva ... Fiziološko gledano, gre za podobno reakcijo kot pri strahu, morda je malo manj intenzivna, ampak subjektivno ne vemo, kaj je vzrok. To pa je problem, ker zato ne vemo, kako odreagirati. Najpomembnejše je, da nam tesnobo uspe spremeniti v strah, saj potem lahko nekaj naredimo."

Pretiran odziv pri fobijah
V napovedi smo predstavili nekaj fobij, ki jih je predavateljica predstavila: "Gre za tako stopnjo strahu, da je odziv tako pretiran, da moti posameznika pri normalnem delovanju. Mene je lahko strah pred krokodili, a to je popolnoma nepomembno, saj ne mislim živeti v Avstraliji. Večina fobij, ki se morajo zdraviti, pa so dejansko take, ki res otežujejo življenje posameznika."

Poročila lahko dojemamo kot ogrožajoče
Kakšno vlogo pa imamo mediji? Lahko pretirano ali senzacionalistično poročanje pri odjemalcih medijskih vsebin porodi strah? "S svojimi mislimi lahko pri odzivu marsikaj zakompliciramo, torej lahko zaznamo grožnjo. V medijih dobimo celo paleto informacij, ki jih lahko interpretiramo tako ali drugače. Poročila lahko razumemo kot ogrožajoče, posledično lahko odreagiramo, kot da smo v dejanski nevarnosti. Seveda pa je velika razlika med posamezniki. Nekateri so nagnjeni, da situacije pogosteje zaznavajo ogrožajoče kot pa nekdo drug. Sploh ne bi ločevala med dogodki, ki jih sami doživimo ali pa o njih 'samo' beremo ali gledamo, saj lahko sprožijo enak telesni odziv. Enako velja pri pogojevanju, če pri nekem prijetnem dražljaju vedno dodamo negativnega, potem nas je samodejno strah. Če o letalih slišimo vedno, ko se zgodi nesreča, je jasno, da bomo imeli asociacijo na negativne stvari," meni Avsečeva.

Nastanek kognitivnih izkrivljanj
To je razumljivo. Letalstvo je statistično najbolj varen način potovanja, a nikoli ne pišemo, da je letalo XY varno pristalo, kar psihologinja razume kot "kognitivna izkrivljanja. Prek medijev večinoma dobimo stvari, ki so drugačne, nove in presenetljive. Evolucijsko gledano, smo po naravi nagnjeni k temu, vedno smo morali 'preskenirati' okolje in opaziti, ali je kaj narobe. To je bilo nujno za(radi) preživetja. Naš sistem je usmerjen na to, da smo pozorni na negativne stvari. To okolje je pri medijih razširjeno na celotni svet, od koder prihajajo informacije, ki so v glavnem negativne. Potem ni presenetljivo, da pride do kognitivnih izkrivljanj in napačnega razumevanja resničnosti."

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora, v katerem Andreja Avsec razlaga še o psihologiji, težavah merjenja psiholoških konstruktov, kako nastajajo fobije, kako se lahko zdravijo, o pozitivni psihologiji ...

Vabljeni k poslušanju/branju:
- Podcast (klik na poslušanje celotne oddaje)
- Številke: deset najpogostejših fobij

Glasbeni izbor Andreje Avsec: Gustav Holst - Jupiter, the Bringer of Jollity