V sklepni seriji sezone 1918/19 sta se za naslov prvaka udarili ekipi Montreal Canadiens in Seattle Metropolitans.

Zaradi razdalje med domačima bazama – kraja loči več kot 3600 km zračne razdalje – se je finalna serija igrala v največjem mestu zvezne države Washington.

Odigranih je bilo pet tekem, po dvakrat je zmagal Montreal, po dvakrat Seattle, ena tekma, četrta v seriji, pa se je po dveh podaljških končala brez zmagovalca (0:0). O prvaku je tako odločala odločilna, šesta tekma.

Zdravstvena služba odpovedala finale
Na sporedu je bila 1. aprila 1919 v Seattle Ice Areni, a je še pred obračunom zaradi gripe resno zbolelo več hokejistov obeh moštev. Še posebej kratko so povlekli Kanadčani, v ekipi katerih so ostali le trije zdravi oziroma neokuženi hokejisti. Preostali so obležali s povišano telesno temperaturo (nad 40 stopinj Celzija) in hudim kašljem. Trener Montreala George Kennedy je nasprotniku ponudil predajo brez boja, ki pa je Seattlov kolega Pete Muldoon na drugi strani v znak spoštovanja in športnega duha ni želel sprejeti. Začelo se je hitro iskanje rešitev. Selitev serije oziroma zadnje tekme čez mejo v Vancouver? Montreal? Omenjal se je tudi večtedenski premor. A medtem ko je vodstvo lige skupaj z ekipama iskalo najboljšo mogočo rešitev – med drugim tudi posojanje igralcev Victoria Aristocrats –, je v dogovore posegla zdravstvena služba in finale Stanleyjevega pokala preprosto odpovedala.

Obe ekipi dobili mesto na pokalu
Leta 1919 torej ni bilo zmagovalca Stanleyjevega pokala. Od leta 1924 je postalo graviranje imen šampionskih ekip na pokal letna tradicija. Ko so leta 1948 pokal preoblikovali, sta svoj prostor na njem dobili tudi ekipi iz nesrečnega finala 1919, kjer je poleg letnice in obeh imen pisalo, da finalna serija ni bila odigrana do konca.

Igralci so bili popolnoma izmučeni
Pandemija španske gripe se je po besedah Kevina Ticna, avtorja knjige The forgotten story of America's first Stanley Cup champions, začela spomladi leta 1918, nekaj mesecev pred koncem prve svetovne vojne. Največji izbruh gripe se je zgodil pozno jeseni istega leta. "Vojaki so se s svetovnih bojišč vračali domov, kjer so jim pripravili ogromne parade in javna srečanja. Veliko jih je bilo okuženih z virusom španske gripe. Cepiva niso poznali, ukrepov za zajezitev širjenja tudi ni bilo, zato ne preseneča dejstvo, da se je virus tako hitro razširil po državi," je povedal za bostonsko radijsko postajo WBUR. Vseeno so ameriške oblasti, zlasti v velikih mestih, ukrepale relativno hitro. V Seattlu, kjer so že čez nekaj mesecev igrali finale Stanleyjevega pokala, so denimo zaprli vse restavracije, bare, šole, javna srečanja so bila prepovedana. Ukrepi so veljali do januarja 1919, konec meseca je zdravstvena služba razglasila konec pandemije. "Do marca se o pandemiji ni več govorilo. Delno tudi zaradi tega, ker so se ljudje želeli vrniti v normalno življenje. Vendar so kljub razglasitvi konca pandemije še vedno umirali," je v knjigi American Pandemic: The lost worlds of the 1918 influenza epidemic zapisala avtorica Nancy Bristow. "Pandemija je predstavljala veliko nevarnost za zdravje v celotni hokejski ligi. Najprej so zaprli gledališča, nato so se ljudje sčasoma izogibali dejavnostim na večjih prizoriščih," je za OZY.com povedal hokejski zgodovinar Stan Fischler. Poudaril je, da so bili hokejisti takrat zaradi izmučenosti še toliko ranljivejši in lažja tarča smrtonosnega virusa. "V današnjih ekipah je po 23 igralcev in ti so skupaj sposobni prenesti ter si porazdeliti napore ene tekme. Na začetku prejšnjega stoletja so ekipe štele od osem do deset igralcev, ki so redko zapustili led. Imeli so zelo malo časa za počitek in okrevanje," je dejal.

Smrt priljubljenega hokejista
Le štiri dni po odpovedi finala Stanleyjevega pokala je zaradi pljučnice, ki je bila posledica gripe, umrl branilec Montreala in trikratni zmagovalec Stanleyjevega pokala (dvakrat s Quebecom in enkrat s Kenoro) 'Bad' Joe Hall. "Družina je v Seattle pripotovala iz oddaljenega Brandona. Prišli so njegova žena, otroci in njegov brat. Umrl je, še preden bi ga lahko obiskali. Predsednik lige jih je počakal na železniški postaji in jim sporočil novico," je za AP dejal Steve Chapelle, ki je o tej nesrečni seriji novembra lani izdal knjigo No Decision: The 1919 Stanley Cup Final. V svoji knjigi The Handy Hockey Answer Book je Fischler opisal dogajanje po peti tekmi finala. Gledalci so bili vajeni enakovrednih bojev na ledu, številni pa so na peti tekmi, ki jo je Montreal po podaljšku dobil s 4:3, opazili predvsem to, da je Joe Hall predčasno zapustil led in se povsem izmučen odpravil v garderobo. Nenavadno in skrb vzbujajoče za hokejista, ki je odigral praktično vse minute finala in je veljal za neuničljivega. "Nihče tega ni vedel, a tedaj so ga zadnjič videli na ledu. Po tekmi so ga hitro odpeljali v bolnišnico, kazal je simptome španske gripe, ki je divjala po Ameriki. Takoj po tekmi je še nekaj drugih hokejistov Montreala obležalo z visoko temperaturo in grdim kašljem, a ni bilo tako hudo kot pri Hallu," je zapisal Fischler in dodal: "Tedaj je veljalo prepričanje, da so hokejisti Montreala virus staknili med ogledom mesta Victoria, a tega nihče ni mogel z gotovostjo potrditi." Halla so leta 1961 sprejeli v hokejski hram slavnih. Njegov trener Kennedy je za domnevnimi posledicami gripe umrl nekaj let pozneje.

Pandemije niso jemali resno
Tako kot danes je tudi leta 1918 pandemija povzročila (manjši) kaos v športnem svetu. Vsaj amaterskem, kjer so odpovedali praktično vsa tekmovanja, medtem ko so v profesionalnih ligah v večini primerov nadaljevali sezono. Bejzbolska sezona je bila izpeljana do konca, vključno z zaključkom, Svetovno serijo. Tudi v hokejski Ligi NHL so se odločili, da bodo decembra 1918 začeli tekmovanje, četudi se je virus že precej razširil po državi. Razloga sta bila predvsem dva: gledalcev na tekmi ni bilo tako veliko, obenem pa je v ligi nastopalo zelo majhno število ekip: v Ligi NHL le tri – Montreal Canadiens, Toronto Arenas in Ottawa Senators –, medtem ko so v Ligi PCHA (Pacific Coast Hockey Association) nastopali Seattle Metropolitans, Vancouver Millionaires in Victoria Aristocrats (zmagovalca obeh lig sta se v finalni seriji pomerila za Stanleyjev pokal). Pravzaprav, meni Fischler, se v omenjenih ligah niso bali pandemije, resno so jo vzeli šele, ko so zboleli igralci finala.

Zgodovina je najboljša učiteljica
V tem trenutku svet stoji zaradi pandemije novega koronavirusa SARS-CoV-2. V Ligi NHL so sredi marca sezono prekinili do preklica, številni hokejski ljubitelji pa se že sprašujejo, kdaj se bodo boji na ledeni ploskvi lahko nadaljevali. Če je zgodovina najboljša učiteljica, se lahko liga veliko nauči iz sezone 1919 in pandemije smrtonosne španske gripe. Ko so hokejisti Montreala marca 1919 odpotovali na zahod, je kazalo, da je najhuje že mimo, a to še zdaleč ni bilo res. Še več, državo je leta 1920 zajel novi val izbruha. Obenem so se tedaj lahko prepričali, kako hitro se lahko virus razširi v moštvu, ko je v zelo kratkem času zbolela večina hokejistov obeh finalistov Stanleyjevega pokala. Vodstvo lige mora dosledno upoštevati protokole zdravstvenih služb in poskrbeti, da kar se da najučinkoviteje zajezi širjenje bolezni covid-19. K sreči tokrat v NHL-u pandemijo jemljejo precej resneje kot pred dobrim stoletjem.