Stadion, ki so ga po Plečnikovih načrtih zgradili leta 1925, ni le eden najstarejših objektov, zgrajenih za športne in gimnastične namene v Sloveniji, ampak tudi eden najzgodnejših tovrstnih objektov v Evropi.

Stadion je na razpis za vključitev v program Europe Nostre in Inštituta Evropske investicijske banke, z naslovom 7 najbolj ogroženih (7 Most Endangered) prijavilo Društvo arhitektov Ljubljana. Nominacijo so pripravili, ker si prizadevajo za ohranitev in ponovno uporabo stadiona v njegovi izvirni obliki, so zapisali v društvu.

Plačnik je tudi pri oblikovanju ljubljanskega stadiona navdih našel pri starodavnih zgledih in povzel podkvasto obliko starih amfiteatrov. Areno objekta je ogradil z opečnim zidom, celoto pa sestavljajo še vraščen teren vgrajene tribune, kolonada na vzhodni strani, tribune s stebri na zahodni strani in dva glasbena paviljona. Stadion je mojstrovina arhitekta Jožeta Plečnika, poudarjajo v obrazložitvi.

Več kot desetletje neuspešnih poskusov obnove
Stadion je bil redno v uporabi do leta 2007, odtlej pa spremljamo dolgo zgodbo prenove stadiona oziroma projekta Bežigrajski športni park (BŠP). Družba Joca Pečečnika GSA je tedaj v partnerstvu z Mestno občino Ljubljana (Mol) in Olimpijskim komitejem Slovenije (OKS) ustanovila gospodarsko družbo BŠP, ki je pripravila skupni projekt prenove Plečnikovega stadiona.

Januarja 2008 je družba stadion zaprla, leto pozneje pa je bil za projekt prenove stadiona na natečaju izbran berlinski biro GMP. Kulturnovarstveno soglasje je bilo pravnomočno marca 2011, zapletlo pa se je pri pridobivanju okoljevarstvenega soglasja. Projekt je po več pritožbah stranskih udeležencev trenutno v fazi pridobivanja gradbenega dovoljenja po integralnem postopku.

Dodatno vse skupaj zapleta postopek zaradi zemljišča ob Fondovih blokih, ki ga je občina vložila v projekt gradnje stadiona, ki na sodišču teče od leta 2009. Pri svojem vztraja tudi Civilna pobuda za ohranitev Plečnikovega stadiona v izvirni obliki, ki za stadion predvideva alternativne rešitve.

Osrednji cilj programa je ozaveščanje
Program 7 najbolj ogroženih se je začel izvajati januarja 2013, kot kampanja civilne družbe za reševanje ogrožene evropske dediščine. Program sicer ne zagotavlja neposrednega financiranja, igra pa pomembno vlogo pri ozaveščanju ter pri pripravi neodvisnih vrednotenj dediščine in izvedljivih akcijskih načrtov za mobilizacijo javne in zasebne podpore.

Preostalih šest
Poleg Plečnikovega stadiona je Europa Nostra v sedmerico najbolj ogroženih vključila še beograjsko trdnjavo Kalamegdan z okolico, Albansko narodno gledališče v Tirani, ki ga opisuje kot izjemen primer moderne italijanske arhitekture 30. let, baročni grad Horní Jiřetín na Češkem, toskanski grad Sammezzano iz 19. stoletja, modernistični Blok Y v vladni četrti v Oslu, kjer je med drugim ikončna stenska poslikava Pabla Picassa, in elektrarno Szombierki iz 20. let na Poljskem.

Zakladi, ki pripovedujejo zgodbo skupne kulture in zgodovine
"Na seznam 7 najbolj ogroženih 2020 so uvrščene najrazličnejše lokacije, ki se spopadajo z različnimi tipi groženj. A vsi ti zakladi kulturne dediščine pripovedujejo evropsko zgodbo, ki je del naše skupne kulture in zgodovine," je ob objavi letošnjega seznama dejal izvršni predsednik Europe Nostre Hermann Parzinger. Dodal je, da s tem, ko jih uvrstijo na pričujoči seznam, lokalnim skupnostim in aktivistom pošljejo močno sporočilo o solidarnosti, da podirajo njihova prizadevanja za reševanje teh primerov kulturne dediščine.