"Če ne razumeš, zakaj se vsi ti ljudje upirajo, si verjetno del problema," je ob množičnih protestih, ki jih je sprožil novI policijski umor neoboroženega temnopoltega Američana, tokrat Georgea Floyda, zapisal ameriški raper in igralec Ice-T. Razmere v ZDA so namreč jasne že tako dolgo, da je njihovo nerazumevanje lahko le načrtna odločitev ali pa posledica strahopetne inertnosti, ki si jo lahko privošči le nekdo, ki sam ni žrtev družbenoekonomskega sistema. Jasnost razmer pa ne pomeni, da so vzroki preprosti ali da jih je malo. Eden najvidnejših je gotovo nasilje policije predvsem nad temnopoltimi prebivalci ZDA. Hladnokrven, tako rekoč nezainteresiran pogled nekdanjega belskega policista Dereka Chauvina, medtem ko je s kolenom počasi ubijal svojo žrtev, vedoč, da se snemajo, je nekaj, kar sicer šokira, a nikakor ni izjema. Pravzaprav pooseblja samo bistvo ameriške družbe še iz časov pred nastankom sodobnih ZDA. Odnosa policije v tej državi do njenih temnopoltih državljanov in drugih nebelskih prebivalcev ter njene širše vloge v družbi namreč ni mogoče razumeti brez upoštevanja skoraj 400 let trajajočega suženjstva, katerega konec je bil zgolj formalnost, ne pa tudi vsebinska prelomnica.

Kot v knjigi Od #BlackLivesMatter do črnske osvoboditve pojasnjuje Keeanga-Yamahtta Taylor, je suženjstvu sledilo obdobje suženjstvu podobnih razmer, pozneje pa še obdobje uradne rasne diskriminacije. V vsem tem času je igrala policija ključno vlogo, tudi kot servis nekdanjih sužnjelastnikov, pri utrjevanju podrejenega položaja temnopoltih. Te je belska Amerika ekonomsko marginalizirala, stigmatizirala kot posebej nasilne in nevarne ter dehumanizirala do točke, ki je v letu 2020 omogočila brezskrbnost v Chauvinovih očeh. A policijsko nasilje nad temnopoltimi je le najvidnejša manifestacija ameriškega kazenskopravnega sistema, zaradi katerega je v zaporih več kot milijon Afroameričanov, ki jih zapirajo več kot petkrat pogosteje kot belce, kar omenjena avtorica opisuje kot "nezasiten apetit kazenskopravnega sistema po temnopoltih telesih".

Temnopolti prebivalci ZDA so sicer odnos države do njih in svoj položaj v njej že zdavnaj dobro artikulirali. Medtem ko je militantni borec za človekove pravice Malcolm X leta 1964 govoril, da temnopolti Američani Amerike ne vidijo "skozi oči nekoga, ki je užival sadove amerikanizma", ampak "skozi oči nekoga, ki je bil žrtev amerikanizma", je pisatelj James Baldwin dve leti pozneje o prisotnosti policije v temnopoltih soseskah, kot je newyorški Harlem, pisal kot o okupaciji. "Samoumevno je, da se na okupiranem ozemlju na vsako dejanje upora, tudi če ga izvede otrok, odgovori nemudoma in z vso močjo okupacijskih sil," je pisal pred več kot pol stoletja, zapisano pa se bere, kot da opisuje današnje dogodke v Washingtonu, Seattlu, New Yorku, Minneapolisu.

"Okupacija" pa se ne nanaša le na območja, kjer živijo temnopolti Američani, ampak jo še bolj neposredno ponazarja policijsko zatiranje staroselskih aktivistov, ki se upirajo gradnji naftovodov na njihovi zemlji. Njihov boj, ki ga država zatira z enako neusmiljeno odločnostjo, kot smo ji priča danes, a z manj medijskega zanimanja, ponuja morda najjasnejšo linijo od genocidnega belskega kolonializma kot osnove ZDA do današnjega zatiranja vseh, ki si drznejo upreti sistemu, katerega žrtve so. Po kolonizaciji ozemlja, ki so zdaj ZDA, je začela država (po drugi svetovni vojni pospešeno) kolonizirati svet, pri čemer je nastal današnji vseprisotni imperij s stotinami vojaških oporišč po vsem svetu. Imperiji se širijo, ker se morajo "braniti", po letu 2001 predvsem pred islamom, kar je zgolj nova manifestacija starega rasizma kot idejne osnove ZDA. A čeprav so največje žrtve prebivalci pretežno muslimanskih držav, ceno spremljajoče in neizogibne militarizacije ameriške družbe – in policije – v krvi plačujejo tudi kolonizirani prebivalci Baltimora, Los Angelesa, Flinta, Fergusona, Severne Dakote, katerih usode razgaljajo protidemokratičnost imperija navznoter, kot to protidemokratičnost navzven ponazarjajo sankcije, letalniki, invazije.

Policijska država kot neizogibna posledica

Ob tem se ne pretvarjajmo, da lahko aktualni bes v ZDA razložimo zgolj z rasizmom ali razraščanjem policijske države. To je namreč le stranski neizogibni učinek sistema, ki temelji na ustvarjanju in poglabljanju družbenih neenakosti. Kdo res verjame, da so Američani, pripadniki vseh etničnih skupin, tako množično pripravljeni vztrajati na ulicah mest ob napadih policije in nacionalne garde zgolj zaradi ene temnopolte žrtve policista, čeravno je posnetek njene smrti pretresel ameriško in svetovno javnost? Tudi to, da je George Floyd le eno v nizu desetin imen, ki jih je ameriška policija v zadnjih letih spremenila v # na družbenih omrežjih, verjetno ni dovolj za razlago obsega tokratnih protestov, ki potekajo v vseh zveznih državah. V družbi, kjer je osnovna zdravstvena oskrba privilegij, kjer je socialna varnost iluzija in kjer so delovna mesta negotova in slabo plačana, je ulica edina razumna smer. Trumpov rasizem in hujskanje, ki ju predstavlja kratica MAGA, sta tako le kapljica v rezervoarju bencina, ki omogoča požar takšnih razsežnosti.

Kaj namreč o odnosu države in njenih elit do državljanov pove primerjava slike opreme policistov in vojakov na eni ter zdravnikov in medicinskih sester na drugi strani? Medtem ko nevarnosti virusa, ki je terjal več kot 100.000 mrtvih, vodstvo države nikoli ni zares priznalo in se ji je celo posmehovalo, so razbite izložbe in zažgana vozila, predvsem pa, priznajmo si, temna polt protestnikov in klic po temeljni družbeni pravičnosti nemudoma sprožili panični odziv v obliki solzivca, palic, nabojev, vojaških helikopterjev, uniform, ukazov. Da podobnega refleksa ne vidimo, ko poslopja regionalnih oblasti zasedejo močno oboroženi belski pripadniki samoorganiziranih milic, potrjuje, zakaj je treba na trenutno dogajanje gledati v širšem zgodovinskem in ekonomskem kontekstu. Sistem, pa naj ga zastopa robati odkriti rasist, sin domnevnega kukluksklanovca, Donald Trump ali uglajeni izvajalec imperialističnih in rasističnih politik Barack Obama, se namreč zaveda, da ga tovrstne paravojaške skupine ne ogrožajo, vsaj ne vsebinsko, kot to počne zahteva po humanizaciji temnopoltih.

Kaj vidimo v požigih policijskih vozil in kaj slišimo v vzklikih množic na ulicah mest po ZDA, se na koncu odločimo sami. Ravnodušni opazovalci, ki se boju za družbeno pravičnost (od Palestine do ZDA in Slovenije) posmehujejo, češ da protestniki zgolj ropajo trgovine, to počnejo v zavetju privilegiranosti in nepripravljenosti razumeti kar koli onkraj lastnega udobja. Lahko pa se odločimo za osnovno solidarnost in vidimo, da protesti razgaljajo gnilobo, ki je nekoč zaslepljujoči odsev bogastva, skoncentriranega v rokah peščice, ne more več zakriti.

Isti rasizem v našem vrhu

Da se spektakel, ki ga spremljamo zadnje dni, dogaja v oddaljenih ZDA, pa ne pomeni, da se odmevi njegovih vzrokov ne razlegajo tudi po Sloveniji. Napotitev vojske na mejo, dodelitev policijskih pooblastil, sodelovanje vojske in policije pred protesti, ne nazadnje tudi "zahvalni" prelet vojaških letal, ki je imel funkcijo normalizacije prisotnosti vojske v z njo tako nepovezanih sferah, kot je javno zdravstvo, predstavljajo isti proces militarizacije družbe, kot so ga na neprimerno večji ravni v ZDA že izvedli. Podobne policijske prakse, kot so tiste, ki nas te dni pretresajo ob spremljanju dogajanja v ameriških mestih, lahko opazimo tudi v delovanju policije pri nas, s tem, da ta tukaj ne ponižuje in uperja orožja v neoborožene državljane, ampak v neoborožene prebežnike.

Si upamo priznati, da je tisto, kar v ključni meri oblikuje slovensko azilno politiko in odnos države ter dela javnosti do izbrisanih, migrantskih delavcev, muslimanov in Neslovencev, isti rasizem kot ta, ki zdaj podžiga plamene po ZDA? In ravno tako, kot je v ZDA ta rasizem države neodvisen od politične stranke na oblasti, je tudi pri nas, kot kaže, skoraj vseeno, ali je premier umirjeni liberalec ali ultranacionalist, ki se je obkrožil z ljudmi, ki tudi sami širijo rasizem, antisemitizem in islamofobijo. A ne pozabimo. V Washingtonu so se morali takšni ljudje skriti v podzemni bunker. In takrat so bile vsaj za nekaj časa ulice ... čigave že?