"To se ne bo zgodilo, ne, dokler sem tukaj."

To niso prve besede ameriškega predsednika o spomenikih. Donald Trump se je na primer avgusta 2017 odzval na zahteve po odstranitvi spomenika generalu Robertu E. Leeju v Charlottesvillu v Viriginiji in shod predstavnikov skrajne desnice, belih supremacistov, članov Ku-Klux-Klana, neonacistov in nato spopade s protestniki nasprotnega političnega pola. Odstranjevanje spomenikov konfederacije je označil za "neumno potezo": "Zelo žalostno je videti, kako se z odstranjevanjem teh lepih kipov in spomenikov trga zgodovina in kultura naše velike države. Ne morete spremeniti zgodovine, lahko pa se iz nje učite." Iz obeh predsednikovih citatov veje nekaj za današnji čas zelo očitnega in naravnost simptomatičnega: sinkretizem (namenoma uporabljam izraz s področja religije) nasprotujočih si dejstev, nujnost poznavanja zgodovine in manipulativnost. Protestnikov ne motijo religiozna obeležja, če pa se obračajo proti Lincolnu in Jeffersonu, je treba vedeti, zakaj.

Za nekatere so ameriški ustanovitveni očetje sporni, ker so bili ti gospodje lastniki sužnjev. Predsednika Abraham Lincoln (1861–1865) in Theodore Roosevelt (1901–1909) sužnjev seveda nista imela, a sta izpostavljena vsaj dva njuna spomenika. Lincolnov kip v istoimenskem parku v Washingtonu in Rooseveltov pred Naravoslovnim muzejem v New Yorku sta vprašljiva, ne zaradi zgodovinskega sporočila obeh predsednikov, ampak zaradi likovnega jezika. Lincoln vzravnano stoji in osvobaja klečečo temnopolto figuro, Roosevelt pa sedi na konju, ob boka katerega sta stisnjeni postavi temnopoltega in staroselskega Američana.

Predvsem pa so kritike in jeza protestnikov usmerjeni v spomenike, ki povzdigujejo točno določeno obdobje ameriške zgodovine in vrednote ameriškega Juga. V Združenih državah Amerike je približno 1500 javnih obeležij, ki slavijo v državljanski vojni (1861–1865) poraženo stran, Konfederativne države Amerike ter njene državnike in generale. Pričakovano jih je največ na ameriškem Jugu, v loku od Teksasa do Virginije, kjer so sploh najštevilnejši, saj je bil Richmond najdlje prestolnica Konfederacije. Običajno gre za spomenike, ki so nastali po obdobju rekonstrukcije (1863–1877), konec 19. ali na začetku 20. stoletja. To je bilo obdobje, ko so bile uporniške južne države že nekaj časa popolnoma integrirane v ZDA, ko se je segregacija, ne sicer več lastništvo sužnjev, že dodobra uveljavila, spomin na državljansko vojno in Konfederacijo pa se je mitiziral v podobi popolnega džentelmena, ki se bori za dobro staro izročilo držav ameriškega Juga. V tem okolju so ves čas ploskali podpredsedniku Konfederacije Alexandru H. Stephensu, ki je 21. marca 1861 v Georgiji v mestu Savannah predstavljal novo ustavo z besedami: "… njeni temelji so položeni in njeni vogalni kamni ležijo na veliki resnici, da črnuh ni enak belemu človeku; da je suženjstvo, podrejenost superiorni rasi naravno in normalno stanje. Naša nova vlada je prva v zgodovini sveta, ki temelji na tej veliki fizični, filozofski in moralni resnici." Kipa predsednika Konfederacije Jeffersona Davisa in podpredsednika Stephensa med drugimi še danes stojita v ameriškem kongresu na Kapitolu v Washingtonu, čeprav sta bila oba državnika obtožena izdaje. Ne samo spomenikov, po konfederacijskih generalih so poimenovali ladje, enote ter deset še zmeraj delujočih vojaških baz. Po vojskovodjih, ki so se borili proti Združenim državam Amerike. O teh ljudeh govori predsednik Trump, ko omenja veliko ameriško zgodovino.

Tukaj pridemo do "sinkretizma". Donald Trump se zelo rad sklicuje na Abrahama Lincolna in se, "ker je za temnopolte Američane naredil več od katerega koli predsednika v ameriški zgodovini", navezuje neposredno na predsednika, ki je odpravil suženjstvo. Poleg vidne vloge v zgodovini temnopolte Amerike ju po mnenju predsednika Trumpa povezuje tudi pripadnost Republikanski stranki. Ni treba pregloboko poznati ameriške politične zgodovine, da ugotovimo, da Lincolnovi republikanci razen imena nimajo kaj veliko skupnega s sodobno Republikansko stranko. Kot so danes ameriški demokrati nekaj popolnoma drugega, kot je bila leta 1828 ustanovljena Demokratska stranka do 60. in 70. let 20. stoletja. Potem ko je predsednik Lyndon B. Johnson, demokrat iz Teksasa, 2. julija 1964 podpisal Zakon o državljanskih pravicah, s katerim se je v ZDA formalno končala segregacija, je izjavil: "Mislim, da smo pravkar za zelo dolgo predali Jug v roke Republikanske stranke." Prepoved segregacije in val liberalizacije v 70. letih so volivce demokratov, ki so do takrat popolnoma obvladovali ameriški Jug, pripeljali k republikancem, Demokratska stranka pa je postajala vse bolj zagovornica manjšin. Stranki sta do 80. let 20. stoletja popolnoma zamenjali politična predznaka in volilni bazi. Zato je danes paradoksalno oboje, tako sklicevanje Donalda Trumpa na dediščino Abrahama Lincolna kot poskus protestnikov, da podrejo kip Andrewa Jacksona v Lafayettovem parku pred Belo hišo v imenu protestov proti Trumpu. Sedmi ameriški predsednik, general Jackson, lastnik sužnjev, se je v zgodovino zapisal z izgonom pripadnikov petih staroselskih plemen iz jugovzhodnega predela ZDA v prerije onkraj reke Misisipi. Približno 60 tisoč ljudi so po t. i. Poti solza pregnali z ozemelj, ki so jih naseljevali stoletja in številni so umrli, preden so sploh uzrli reko za njih nesrečnega imena. Čeprav Donald Trump zagovarja Jacksona, je bil Andrew Jackson ustanovitelj Demokratske stranke, ki jo zdajšnji predsednik prezira bolj kot kar koli drugega.

Javna razprava in proces odstranjevanja s konfederacijo povezanih spomenikov trajata že nekaj časa. Vsakič znova ju spodbudijo tragični dogodki, kot je bilo streljanje junija 2015 v cerkvi v Charlestonu v Južni Karolini, že omenjeno zborovanja skrajne desnice avgusta 2017 v Charlottesvillu ter uboj Georgea Floyda v Minneapolisu pred mesecem dni. Ponekod so spomenike uničili protestniki, drugje so jih odstranile mestne oblasti ali pa to nameravajo. Ameriški marinci so prepovedali uporabo konfederacijske zastave, na to se pripravlja tudi ameriška mornarica, umaknili so jo izpred državnega kapitola v Južni Karolini in zdaj o spremembi državne zastave razpravljajo v Misisipiju. Misisipi je zadnja ameriška zvezna država, ki ima v svoji zastavi emblem s konfederacijsko zastavo – modrim Andrejevim križem s 13 belimi zvezdami na rdeči podlagi.

Zgodovino je treba poznati, o tem ni nobenega dvoma. Ampak splošno razširjena človeška lastnost je, da ljudje pogosto z veliko težavo trezno razmišljamo o lastni zgodovini, se nanjo oziramo brez ideologizacije, presojamo, kaj je treba poznati ter koga in kaj slaviti z javnimi obeležji. Američanom to ne gre nič bolje od rok kot marsikomu drugemu. Zato se pravzaprav težko čudimo, da so spomeniki tarče, včasih tudi nekritičnega besa ulice. Kako naj se brez vroče krvi v času protestov proti rasizmu, v volilnem letu, razreši nekaj, česar ameriška družba ne more prebaviti desetletja, stoletja? V tej državi še živijo ljudje, katerih stari starši so bili rojeni kot sužnji, tukaj so srednje generacije z osebno izkušnjo segregacije ter mlajši, ki še zmeraj tako ali drugače čutijo to dediščino na vsakem koraku. Kako pozorno je treba razumeti zgodovino in pazljivo tehtati okoliščine, poudarja komentator The Washington Posta, Eugene Robinson: "Dejstvo, da so bili Washington, Jefferson in drugi zgodnji predsedniki lastniki sužnjev, naj umiri naše občudovanje, ampak naj ga ne izbriše popolnoma. Dali so nam ljudstvo (a nation – op. a.), groteskno izmaličeno zaradi suženjstva, ampak dali so nam tudi ustavna orodja, visoke ideale, s katerimi naj zdravimo izvirni, skorajda usodni spodrsljaj. Davis, Jackson (konfederacijski general Stonewall Jackson – op. a.) in drugi konfederativci so nam dali vojno, uničenje in trpljenje, vse v službi prevlade bele rase in podrejanja temnopoltih Američanov. Ne zaslužijo ničesar drugega kot večni prezir. /…/ Kipe postavljamo na častna mesta, da ponazorimo naše junake in naše vrednote. Odkriti rasizem ni ideja, ki bi jo spoštovali – ne v odnosih, ne v bronu in marmorju. Ne več."

Zato ne more biti rešitev v izvršnih ukazih, ki ščitijo (tudi sporne) spomenike. Rešitev je v iskrenosti, poznavanju preteklosti in vrednotenju dogodkov in osebnosti, ki skupnost povezujejo, ne razdružujejo. Družinske interpretacije plemenitosti prednikov pa sodijo natanko tja, kamor nakazuje pridevnik – v družinski arhiv.