A javnost je bila manj šokirana ali presenečena, kot bi morda morala biti – šlo je namreč le še za enega v dolgem nizu spornih početij ICE-a, zloglasne Agencije za priseljevanje in carine, ki v centre po državi nastanja prebežnike, ki jih na južni meji priprejo njeni agenti.

Naj spomnimo: Sredi septembra je odjeknilo poročilo žvižgačke Dawn Wooten, nekdanje zaposlene na zasebnem centru za pridržanje okrožja Irwin v Georgii, kjer je delala kot medicinska sestra. Wootenova je center obtožila zanemarjanja zdravja pribežnikov, pri čemer je bila najbolj zaskrbljena zaradi velikega števila histerektomij, opravljenih na pridržanih ženskah.

Špansko govoreče prebežnice so ji namreč povedale, da pred posegom niso razumele, da jim bodo v celoti odstranili maternico. V centru naj bi tudi zavlačevali z zdravniško oskrbo pridržanih.

Prebežnikom s simptomi novega koronavirusa naj bi ob tem zavračali testiranje, okuženih naj ne bi izolirali, v zdravniške kartoteke prebežnikov pa naj bi vnašali neresnična zdravstvena stanja. Obupne naj bi bile tudi higienske razmere, medicinska enota naj bi bila umazana in polna insektov ter imela samo eno posteljo in stranišče za bolne.

Šokirani, a ne presenečeni

Več humanitarnih skupin je zato v imenu priprtih prebežnikov vložilo pritožbo proti omenjenemu centru, iz ICE-ja pa so se na to odzvali, da obtožbe obravnavajo resno, saj da so "odločno zavezani varnosti in blaginji priprtih", da pa je treba "anonimne in nedokazane obtožbe obravnavati z mero skepticizma".

Številni so bili nad srhljivimi zgodbami iz Irwina zgroženi – še več pa je bilo takih, ki v resnici niso bili presenečeni. Med njimi Natalia Molina, profesorica ameriških študij in etničnosti na Univerzi Južne Kalifornije (USC), ki je posebej preučevala zgodovino prisilnih sterilizacij.

Kot je povedala Molinova za CNN, imajo ZDA dolgo zgodovino izvajanja omenjenih posegov na ljudeh brez njihovega privoljenja, pri čemer so tarča največkrat posamezniki etničnih manjšin. Zakonodaja izrazito rasistične note je pri tem zakrinkana pod preobleko skrbi za duševno zdravje in vsesplošno telesno kondicijo.

"Zgodba je bila tako odmevna, ker imajo ZDA tako dolgo zgodovino prisilnih sterilizacij, ki so prizadele različne rasne in etnične skupine po vrsti ustanov, od psihiatričnih bolnišnic in javnih bolnišnic do zaporov," pravi Molina.

Sterilizacije kot praksa evgenike

Ta zgodovina sega v leto 1907, ko je zvezna država Indiana sprejela prvi zakon o sterilizaciji na svetu, temelječ na evgeniki (družbena filozofija, ki zagovarja izboljševanje človeških dednih lastnosti z različnimi oblikami posegov, med njimi sterilizacij, še posebej priljubljena v nacistični Nemčiji).

Indiani je takrat sledilo še 31 drugih zveznih držav. "Po tistih zakonih je bilo steriliziranih okoli 60.000 ljudi s posegi, ki bi jih danes označili za prisilne, upravičevali pa so jih z argumenti, da gre za posameznike, ki niso primerni za reprodukcijo," je za CNN povedala Alexandra Minna Stern, profesorica na univerzi v Michiganu.

Oblasti so take posameznike označile za "šibkega uma" ali "pomanjkljivega duševnega zdravja", zakoni pa so pozneje postali model za nacistično Nemčijo.

Tarča tovrstnih sterilizacij so v nesorazmernem razmerju postale temnopolte osebe in osebe latinskoameriškega rodu, omenjeni zakon pa je večina zveznih držav odpravila v 70. letih. Še posebej množično so posege izvajali v Kaliforniji, kjer so sterilizacije predvsem latinskoameriških žensk v okrožni bolnišnici v Los Angelesu v 70. letih, sprožile proteste in tožbe.

Nekatere zvezne države so se v zadnjih letih sicer za izvajanje prisilnih sterilizacij opravičile, še vedno pa gre za mračen del zgodovine ZDA, ki ga boste zaman iskali v ameriških učbenikih.

"Pomembno je vedeti, da je evgenično gibanje korenito oblikovalo Ameriko. Njegova zapuščina se še kar naprej oživlja in zdi se, da se iz zgodovine nismo ničesar naučili," je povedala Sternova. "To je ključen del razumevanja zgodovine neenakosti v ZDA in kako se lahko družbene ideje izrodijo za spodbujanje razčlovečenja."

ICE kot del reorganizacije po 11. 9.

Kar nas pripelje v leto 2020 in k ICE-ju, organu, ki kljub temu, da je pod Donaldom Trumpom dobil več pozornosti in bil postavljen pod drobnogled, ni plod protipriseljenske politike aktualnega predsednika, res pa se je oblikoval pod republikanskim vodstvom, in sicer leta 2003, ko je ZDA vodil George W. Bush. To je bilo obdobje po 11. septembru 2001, vojna proti terorizmu pa je bila tedaj glavno vodilo njegove politike.

Busheva administracija je, tudi s pomočjo demokratov, ki v imenu nacionalne varnosti niso prav veliko protestirali, takrat korenito preoblikovala ustroj in delovanje vlade, med drugim je vzpostavila ICE in tej novi vladni agenciji podelila neprecedenčna pooblastila za obrambo ameriške meje in ljudstva.

Skupno sicer za nadzor nad priseljevanjem skrbijo tri agencije, ki vse sodijo pod ministrstvo za domovinsko varnost – poleg ICE-ja še organ za izvrševanje carinskih nalog in varovanje meje (CBP) in služba za državljanstvo.

Najbolj razvpit je ICE, ki danes zaposluje več kot 20.000 uslužbencev in je prisoten v vseh 50 zveznih državah, leta 2017 pa je njegov proračun po podatkih ministrstva za domovinsko varnost znašal 3,8 milijarde dolarjev. Njegove primarne zadolžitve so tri: nadzor nad priseljevanjem, preiskovanje nezakonitih gibanj ljudi in dobrin ter preprečevanje terorizma, pri čemer se najbolj posveča prav prvi.

Kaj to pomeni v praksi? Povedano preprosto – agentje ICE-ja so zadolženi, da lovijo nezakonite prebežnike oz. priseljence in jih deportirajo v njihove domovine. To sploh ne pomeni (nujno) filmskih akcij na ameriško-mehiški meji, temveč racije znotraj ZDA in deportacije priseljencev, od katerih mnogi druge domovine kot ZDA niti ne poznajo, saj so prišli s starši sem že kot malčki.

Pod Obamo deportacij več

In čeprav je ICE popolnoma nemoteno (in z nič kaj zmanjšanim obsegom) deloval tudi pod demokratsko administracijo Baracka Obame, mu je zares pospešek dal Trump s svojo ofenzivo nad nezakonitim priseljevanjem, predvsem iz Mehike in latinskoameriških držav leta 2017, kar se je samo še stopnjevalo leto dni za tem, ko so pozivi k ukinitvi ICE-ja postali najglasnejši.

Spomladi in poleti 2018 so namreč agentje ICE-ja izvedli vrsto odmevnih racij, tako v zasebnih stanovanjih kot v tovarnah in predelovalnih obratih, kjer je velik delež delavcev nezakonitih priseljencev. Tako so denimo aprila aretirali skoraj sto ljudi v tovarni v Tennesseeju, junija pa skoraj 150 v mesnopredelovalnem obratu v Ohiu.

Ob tem sicer novičarska spletna stran Quartz opozarja, da je bilo deportacij in z nezakonitim priseljevanjem povezanih aretacij pod Obamo dejansko precej več kot pod Trumpom (143.470 leta 2017) ali pod Bushem, pri čemer niso bile nič manj agresivne, le bolj odmevne so postale s Trumpovo politično nekorektno retoriko.

A pod Obamo se je ICE večinoma osredotočal na deportacije oseb s kazensko kartoteko, medtem ko je agencija pod Trumpom dobila precej več pooblastil in sredstev za pregon vseh, ki so v državo vstopili nezakonito, ne glede na to, ali so v tem času zagrešili kar koli ali ne.

Otroci v kletkah

Pri tem si je Trump za tarčo vzel vse, tako t. i. Sanjače (Dreamers), ki so v ZDA vstopili s starši kot otroci, in so pod Obamo dobili posebno zaščito pred izgonom, kot družine, ki vsakodnevno skušajo prečkati ameriško mejo.

Svet so tako zaobšle pretresljive podobe od mater ločenih otrok v celicah za pridržanje v obmejnih prebežniških centrih, ki so v resnici še najbolj spominjale na kletke. "Otroci v kletkah" so tako za Trumpove kritike postali eno močnejših orožij in manter proti predsedniku ‒ in z njim ICE-ju.

Tu je sicer treba poudariti, da kljub vztrajnemu napačnemu navajanju ločevanje otrok od staršev na meji ne sodi pod domeno ICE-ja, temveč CBP-ja, ki je pristojen za nadzor nad samo mejo, in njegovih agentov, ki uveljavljajo Trumpovo politiko "ničelne tolerance", pod kar sodi tudi striktno ločevanje otrok od staršev. A v resnici gre za semantiko.

Grehi tudi na strani Obame

Je pa bolj problematična navedba, da gre za Trumpovo politiko, saj s tem dodatno zamegljuje resničnost, kakšna država so ZDA v svojem bustvu, in ustvarja podobo, da je bila Obamova Amerika dežela sanj. To, jasno, ni res.

In celo AP je prejšnji mesec v svojem prispevku moral preverjati dejstva in oporekati nekdanji prvi dami ZDA Michelle Obama, ki je kot govornica na demokratski nacionalni konvenciji, kjer je bil ustoličen Joe Biden za predsedniškega kandidata, Trumpu znova očitala zapiranje otrok v kletke, očitek, ki ga kot po pravilu demokrati radi ponavljajo.

Res je, da je Trumpova politika, ki jo je sicer po številnih kritikah že junija 2018, po le mesecu in pol, odpravil, ločila več tisoč otrok od njihovih staršev, a omenjenih železnih kletk niso zgradili pod Trumpom, temveč pod administracijo Obame in Bidna, in to za popolnoma isti namen – pridrževanje priseljenskih otrok na meji.

In fotografije AP-ja, ki so zakrožile leta 2018 in vzbudile toliko zgražanja, so bile dejansko posnete leta 2014, skratka, pod Obamo.

Je pa res, da je Obamova administracija ločevala otroke zgolj v določenih okoliščinah, ko se je denimo zdelo, da je otrokova varnost ogrožena, ali kadar je imel eden od staršev kriminalno preteklost. Ločevanje otrok brez razlik glede na okoliščine pa je postala rutina pod Trumpom med majem in junijem 2018.

Dolg seznam zlorab

In čeprav ni ICE tisti, ki je v tem konkretnem primeru zadolžen za uveljavljanje teh nečloveških praks, pa ima agencija na vesti kopico drugih grehov in se že dolgo otepa očitkov hudih zlorab. Tako je spletni portal Intercept aprila 2018 pridobil 1224 pritožb spolnih in fizičnih zlorab v ICE-jevih centrih za pridržanje, vloženih med letoma 2010 in 2017. Med primeri so tudi številne smrti v teh centrih, ki bi se jih dalo preprečiti.

Pozivi k razpustitvi oz. popolnemu reformiranju ICE-ja so postali vse glasnejši v zadnjih dveh letih, pri čemer se za to zavzema vrsta demokratov in aktivistov ter celo nekateri agenti ICE-ja, ki menijo, da jim boj proti nezakonitemu priseljevanju otežuje učinkovite preiskave bolj perečih primerov, vezanih na nacionalno varnost.

Elizabeth Warren, senatorka iz Massachusettsa in nesojena demokratska predsedniška kandidatka, je tako denimo dejala, da bi bilo "glede na Trumpova globoko nemoralna dejanja" celoten sistem priseljevanja treba reformirati. Odprava ICE-ja je bila vseskozi tudi eden glavnih političnih ciljev demokratično socialistične kongresnice Alexandrie Ocasio Cortez.

Trump je vse tovrstne pozive odpravil kot demokratske težnje po "odprtih mejah", ki da bi prinesle porast kriminala – čeprav dolgoletne raziskave kažejo, da kakih znatnih povezav med priseljevanjem in kriminalom ni.

New York Times ob tem opozarja, da kampanja proti ICE-ju ni tako zelo preprosta, saj gre, kot že omenjeno, zgolj za en člen v zapleteni mreži vladnih agencij in njihovih vlog v boju proti nezakonitemu priseljevanju.