Profesor z Univerze v Denverju, ki se ukvarja s prepletom kazenskega in priseljenskega prava v ZDA, opozarja na "protipriseljensko histerijo", katere žrtev hitro postanejo vsi, ki se jih označi za migrante. Ta izraz je kot madež, pravi sogovornik. Ključna ideja ameriške zakonodaje na področju priseljevanja je ideja varnosti, ki se poudarja že vsaj 40 let, še iz časa predsednika Ronalda Reagana.

A aktualne politike izključevanja, kot je denimo prepoved vstopa v državo za državljane pretežno muslimanskih držav (prepoved za muslimane), imajo več kot 100-letno tradicijo. V 19. stoletju so tako ZDA z zakonom prepovedale priseljevanje Kitajcev, García Hernández pa poudarja, da je pravna podlaga za takšen tip zakonodaje še danes veljavna.

Po njegovih besedah je bilo za migrante v ZDA celo težje pod predsednikom Barackom Obamo, saj njegov naslednik Donald Trump ni dosegel rekordne stopnje izgonov priseljencev iz časa prejšnje vlade. A pomembno je razumeti moč Trumpove retorike, ki je še posebej sovražna in ki je uperjena proti priseljencem z juga, nikoli pa tudi proti Kanadčanom, čeprav ravno oni v ZDA najpogosteje prekoračijo dovoljen čas bivanja in so torej v državi nezakonito. Kot je še dejal, sistem priseljevanja v ZDA deluje točno tako, kot je bilo zamišljeno. Njegov namen je namreč, da marginalizira določene ljudi, da jih je mogoče zlahka izkoriščati kot delovno silo, meni profesor.

Kaj je osnovni namen ameriške priseljenske zakonodaje in politik na tem področju? Gre preprosto za regulacijo migracij v državo ali pa imajo drugačno agendo?
Odgovor je odvisen od tega, komu boste postavili vprašanje. Če boste vprašali kongresnike ali predsednike, bodo rekli, da gre za to, da mora ameriška vlada zaradi varnosti vedeti, kdo vse želi vstopiti v državo in kdo potem to dejansko tudi stori. Razširjen je občutek, da so ZDA v nevarnosti in da to nevarnost predstavljajo tujci, zato naj bi morali vlagati veliko sredstev v to, da imamo čim večji nadzor nad tem, kdo in kaj prečka meje ZDA. Velik del priseljenske zakonodaje sicer je osredotočen na varnost, a trenutni pravni okvir, ki ga imamo, ni nastal nenadoma po napadih 11. septembra 2001, kaj šele bolj pred kratkim v času Trumpove administracije. Trendi, ki jih vidimo danes, so se razvijali več desetletij, že od osemdesetih let 20. stoletja, ko je bil v Beli hiši Ronald Reagan. Vse odtlej vidimo jasno povezavo med javno razpravo o priseljenski zakonodaji in idejo, da predstavlja priseljevanje grožnjo. V osemdesetih letih so s priseljenci povezovali nevarnost mamil, Reaganova administracija je bila zaskrbljena zaradi kokaina in marihuane, ki da so jih v ZDA prinašali migranti s Haitija in iz Kolumbije. Vlado so skrbeli levičarji, socialisti, ljudje, ki so bili povezani s Sovjetsko zvezo, v državah, kot je Nikaragva, od koder so bežali in skušali priti v ZDA. Temelj strahu pred nevarnostjo, ki naj bi jo predstavljali migranti, se je spremenil, a štiri desetletja priseljenske zakonodaje temeljijo na ideji, da migranti predstavljajo grožnjo, in da nas morata kongres in predsednik pred njo zaščititi.

Omenili ste osemdeseta leta 20. stoletja, izpostavil pa bi osemdeseta leta 19. stoletja, ko je kongres sprejel t. i. Zakon o izključevanju Kitajcev, ki je končal priseljevanje iz Kitajske, medtem ko je priseljevanje iz Zahodne in Severne Evrope zakonodaja s sistemom kvot favorizirala vse do leta 1965. Je bil tisti zakon precedens za Trumpovo prepoved vstopa za muslimane, ki je šokirala del ameriške javnosti in mednarodno skupnost? Kaj nam ti primeri povedo o ameriški praksi na področju priseljevanja?
Študente, ki se učijo, da bi postali odvetniki, poučujem priseljensko pravo in to počnem že vrsto let. Na začetku vsakega leta jim predstavim sodbe, povezane z Zakonom o izključevanju Kitajcev, ki pravijo, da zakon ne krši ustave. Študentom v 21. stoletju to zveni, oziroma je zvenelo, kot popolnoma noro stališče izpred stotih let. In lahko je reči, dobro, to je bilo takrat, danes pa so stvari drugačne. Na koncu tiste učne ure študente vprašam, ali bi lahko predsednik danes v sodelovanju s kongresom napovedal prepoved vstopa vsem muslimanom ali Arabcem. Študentje so se temu vprašanju vedno posvetili, a so ga vedno tudi razumeli kot zgolj hipotetičnega, ne pa kot nekaj, kar bi se lahko zares zgodilo. To sem storil tudi januarja 2017, neko sredo popoldne. Dva dni pozneje pa predsednik podpiše prvo različico prepovedi za muslimane. In nenadoma je vprašanje, o katerem so študentje razpravljali deset minut, postalo resničnost. Sodba vrhovnega sodišča o zakonu iz 19. stoletja je še vedno veljavna, spremenila se je le politika. Predsednik tega ni mogel storiti zgolj zaradi tega, ker je bilo politično nepredstavljivo, ne pa tudi nezakonito. V 19. stoletju je rasizem gnal senat in predsednika v sprejem Zakona o izključevanju Kitajcev in gre za sramotno obdobje v ameriški zgodovini, od katerega pa se lahko veliko naučimo, saj nam veliko pove o tem, kje smo danes. Zakon o izključevanju Kitajcev sicer ni več veljaven, a odločitev vrhovnega sodišča, da je bil ta zakon ustavno dopusten, je še vedno pravna odločitev, na katero se lahko sklicujete in ki odpira vrata podobnim politikam, kot je prepoved za muslimane iz leta 2017.

ZDA se pogosto označuje kot državo priseljencev, zaradi česar naj bi trenutna sovražnost do priseljencev z juga zvenela bolj ironično, a če gledamo na ZDA kot na naseljensko kolonialno državo, zgrajeno na odtujitvi avtohtonega prebivalstva in zasužnjenju temnopoltih, to ustvari popolnoma nov kontekst, v okviru katerega naj gledamo na politike na področju priseljevanja, mar ne?
To je res, a ne gre samo zasužnjene Afričane in praktično iztrebljene staroselce, pač pa tudi za Mehičane na jugozahodu, ki je bil dolgo pod Španijo in nato del Mehike. Ta del države je imel tudi kot del ZDA dolgo in bogato tradicijo čezmejnega gibanja. Ljudje, kot jaz, ki smo bili rojeni v ZDA, imamo bogato družinsko zgodovino zunaj ZDA, zaradi česar imam jaz recimo dve nacionalnosti in pripadam dvema kulturama. Kljub temu pa vidimo, da nas ameriško državljanstvo ne varuje pred nadlegovanji, katerih tarča so ravno priseljenci. Izraz migrant se uporablja kot madež in je pogosto dovolj, da postaneš žrtev protipriseljenske histerije, ki obstaja danes. Pred nekaj tedni je obmejna policija na jugu Teksasa v mestu, kjer sem se rodil in odraščal, pridržala mladega moškega in ga predala Agenciji za priseljevanje in carine (ICE), ki ga je držala zaprtega okoli tri tedne, čeprav gre za ameriškega državljana. Še več, njegov odvetnik je oblastem pokazal kopijo rojstnega lista, pa so ga še naprej držali priprtega. To kaže, da je ameriško državljanstvo sicer vredno, ni pa dovolj za ljudi, ki se jih rasno označi za tujce.

Predsednik o migrantih z juga govori kot o napadalcih, vsiljivcih in podobno, vendar ali predstavlja ta retorika Bele hiše radikalno spremembo v primerjavi s prejšnjo administracijo ali pa gre le za bolj vulgarno različico iste ideje? Barack Obama si namreč oznake vrhovni izganjalec ni prislužil po naključju, ampak ker je izgnal po nekaterih ocenah več ljudi kot vsi ameriški predsedniki v 20. stoletju skupaj, zgradil pa je tudi okoli 200 kilometrov ovir na meji z Mehiko.
Trump predstavlja v ameriški politiki večjo spremembo v retoriki kot v politikah z nekaterimi izjemami, predvsem v odnosu do prosilcev za azil, ki je v primerjavi z Obamo veliko strožji. Ko pa gre za izgone ljudi, jih je Obama vsekakor izvedel več kot kateri koli predsednik v zgodovini ZDA. Do zdaj Trump ni dosegel števila pridržanih ljudi iz časa Obame. V letu 2012 je ICE pridržal okoli 478.000 ljudi, do zdaj pa pod Trumpom nismo videli toliko pridržanj v enem letu. Takšni primeri kažejo, da je bilo življenje migrantov težje pod predsednikom Obamo. A pomembno je priznati tudi, da je retorika Trumpove administracije posebej sovražna in pomembno je ne podcenjevati njenega učinka. Retorika namreč ustvarja strah, ta pa spreminja življenja ljudi. Strah preprečuje priseljencem, da gredo k zdravniku, zaradi strahu razmišljajo, ali je varno iti na delo ali odpeljati otroke v šolo. Strah jih ne glede na to, ali imajo vse potrebne dokumente ali ne, celo ne glede na to, ali so državljani.

Trumpova retorika se torej prevaja v politike predvsem na področju azila.
Trumpova vlada se od Obame loči predvsem na tem področju. Ko pa gre za odnos do ljudi, ki so že v ZDA in ki ne prosijo za azil, ljudi, ki so stalni prebivalci ali pa so v državi brez potrebnih dovoljenj, pa vidimo veliko podobnosti med vladama obeh predsednikov. Trumpova vlada tako za izhodišče uporablja politike, ki jih je sprejela Obamova vlada, in jih skuša narediti še malo strožje. Večinoma pa ne izumljajo novih politik. Le na področju azila izmišljajo nove načine, da otežijo njegovo pridobitev.

Glede na vse podobnosti med politikami prvega afroameriškega predsednika in Donalda Trumpa, kako velik dejavnik je (bil) rasizem pri določanju politik obeh administracij na področju priseljevanja?
Rasizem je vsekakor dejavnik v obeh administracijah, s to razliko, da je pod Trumpom ta rasizem sprejet in poveličevan, medtem ko je nekatere politike Obamove administracije motiviral podzavestni rasizem, ki pa ga snovalci teh politik niso sprejeli, so ga pa vsekakor manifestirali. To se mi zdi pomembna razlika. Ljudi po vsem svetu se uči rasizma in treba delati zelo naporno, da ta rasistična nagnjenja ne vplivajo na naše vsakodnevne odločitve.

Pomenljivo je, da so Kanadčani v samem vrhu med ljudmi, ki največkrat prekoračijo svoje vizume v ZDA in v državi bivajo nezakonito, a Trump svojega besa nikoli ne uperi vanje. (Kanadčani ne potrebujejo vizuma za vstop v ZDA, ga pa potrebujejo za delo, študij ali priselitev, op. a.)
Če bi hoteli, bi lahko večino naših zaporov za priseljence napolnili s Kanadčani in zahodnimi Evropejci, ki za vstop v državo ne potrebujejo vizuma, a je ne zapustijo, ko bi jo morali. Ti ljudje kršijo ameriško priseljensko zakonodajo tako kot nekdo, ki prečka mejo v puščavi v Arizoni ali preplava reko Rio Grande, da pride v Teksas. A niti pod Obamo niti pod Trumpom nismo videli takšne demonizacije teh ljudi iz bogatih, pretežno belskih držav, kot jo vidimo v primeru Srednjeameričanov in Mehičanov.

Sorodna novica Zid na ameriško-mehiški meji: zaostrena retorika, stara politika

Poudarjate kriminalizacijo migracij v ZDA. Kaj s tem mislite in kako se to manifestira?
Migracije se lahko obravnava zgolj kot kršitev civilnega prava ali pa kot kršitev kazenskega prava. V ZDA smo se v zadnjih 30 letih odločili, da jih bomo obravnavali kot formalno ali neformalno kršitev kazenskega prava. Formalno tako kazensko preganjamo ljudi, ki v ZDA pridejo brez dovoljenja zvezne vlade. Obstajata zločin nezakonitega vstopa in nezakonitega ponovnega vstopa v državo. Prvi se nanaša na ljudi, ki vstopijo v državo brez dovoljenja vlade, drugi pa na ljudi, ki to storijo po tem, ko so bili enkrat že izgnani. Za nezakonit vstop je v primeru ljudi, ki to storijo prvič, kazen do šest mesecev zapora, za nezakonit ponovni vstop pa do dveh let. Ta dva zločina sta najbolj preganjana zvezna zločina v celih ZDA. Preganja se ju bolj pogosto kot zločine, povezane z mamili, finančne ali nasilne zločine. Najpogosteje preganjani ljudje na zveznih sodiščih so bili v zadnjih letih priseljenci, tako je bilo pod Obamo in je pod Trumpom. Migrante pa obravnavamo kot zločince tudi neformalno. Najboljši primer tega je pridržanje migrantov. Ko vlada meni, da nekdo v državi krši priseljensko zakonodajo, ga lahko pridržijo. Agencija ICE vodi največji del zveznega sistema zaporov za priseljence. Ti ljudje so zaprti v varovanih poslopjih, obkroženih z bodečo žico, zaprti so za železnimi vrati. Večinoma so zaprti kar v okrožnih priporih, kjer so zaprti vsi, ki so aretirani zaradi kakšnega zločina, dokler traja njihov postopek. In ICE te pripore kar najame od okrožnih šerifov, ki z njimi upravljajo. Tako so migranti zaprti v popolnoma enakih prostorih kot ljudje, ki so preganjani zaradi zločinov, pri čemer migranti niso preganjani zaradi zločina, ampak zgolj dokler se zvezna vlada ne odloči, ali bodo lahko ostali v ZDA ali ne. Temu se sicer ne reče zapiranje, ampak pridržanje, a migranti so večinoma zaprti dobesedno v zaporih. Tako so dejansko, če ne tudi formalno, obravnavani kot zločinci.

Del tega pridržanja migrantov predstavlja tudi ločitev družin. Trenutna administracija je ločila na tisoče migrantskih otrok od njihovih staršev in jih nastanila v neprimernih pogojih. Kakšna je trenutna situacija glede tega in kako poteka pravni boj zoper to prakso?
Ne vemo natančno, koliko otrok je bilo odvzetih staršem. Lani poleti je ta zgodba sicer postala mednarodno znana in nato je predsednik dejal, da tega ne bodo več počeli, a seveda so potem vladni uslužbenci priznali, da so s tem nadaljevali. Dvomim, da bomo v bližnji prihodnosti vedeli natančno število teh otrok. Sodišče je sicer vladi prepovedalo, da loči otroke od staršev, razen, če ta presodi, bi bilo za otroka nevarno, da ostane s starši. Videli pa smo, da vlada zelo široko dojema to "nevarnost". Odvetniki nekaterih migrantskih otrok, ki so jih odvzeli staršem, so pred kratkim dejali, da je eden izmed razlogov za odvzem otroka, če oče ni pravočasno otroku zamenjal plenice. Pri tem gre za nekoga, ki je pridržan, zato se postavlja vprašanje, ali je sploh imel dostop do plenic, vsekakor pa se lahko strinjamo, da to, da otroku ne zamenjaš plenice, ni zadosten razlog, da ti ga lahko odvzamejo. Takšno široko razumevanje nevarnosti torej pomeni, da se te ločitve še naprej dogajajo.

Ena od vzporednic med obravnavo migrantov in zapornikov v ZDA je verjetno tudi dejstvo, da taborišča, v katerih so migranti zaprti, tako kot številne zapore pogosto vodijo zasebne korporacije. Kako to vpliva na priseljenske politike, glede na to, da je v interesu teh korporacij, da je čim več migrantov čim dlje zaprtih?
Gotovo je problematično, da številna poslopja, v katerih zvezna vlada pridržuje migrante, vodijo zasebna zaporniška podjetja, ki imajo kot vsa zasebna podjetja kot glavno vodilo ustvarjanje dobička z nižanjem stroškov in višanjem prihodkov. A pomembno je vedeti, da se z zapiranjem migrantov finančno in politično okoriščajo tudi lokalne oblasti. Številne imajo namreč sklenjene pogodbe z zvezno vlado, da v njenem imenu pridržujejo migrante. Tudi če bi zasebnim zaporniškim podjetjem popolnoma prepovedali sklepanje pogodb z zvezno vlado, mislim, da ne bi videli radikalno drugačnega zapiranja migrantov. Kar počnejo zasebna zaporniška podjetja, bi po novem počele lokalne, okrožne oblasti. Tako ne bi zapirali manj ljudi, pa tudi pogoji za pridržane migrante se ne bi izboljšali.

Zaporniška industrija v ZDA ima pomemben vpliv na kazenskopravni sistem. Je tako tudi v primeru priseljenskega prava?
Da. Zasebne zaporniške korporacije imajo na področju zaporov za migrante še veliko večji vpliv kot na splošnem področju zaporov. Dve največji zasebni zaporniški korporaciji, CoreCivic in GEO Group, pridobita okoli pol svojih prihodkov neposredno od zvezne vlade. Kar pa hočem reči je, da nista edini zainteresirani strani. Služijo tudi lokalne vlade, ki s pomočjo zasebnih zaporov ustvarjajo delovna mesta za svoje prebivalce, kar je pomembno v odročnih krajih, kjer ni na voljo veliko služb. Lokalne vlade tako vabijo zasebna zaporniška podjetja, da pridejo in zaposlijo tako lokalne prebivalce kot paznike, medicinske sestre, vzdrževalce in podobno. Z davki, ki jih zaposleni potem plačujejo, nato financirajo recimo gradnjo cest, restavracije v bližini zaporov pa lahko ob tem zaposlijo dodatne ljudi, saj imajo več gostov.

Tako Trump kot njegovi kritiki pravijo, da je sistem priseljevanja v ZDA pokvarjen. Se s tem strinjate in kaj pomeni izraz "pokvarjen", ko govorimo o sistemu priseljevanja, za Trumpa in kaj pomeni za vas?
Ne, mislim, da ni pokvarjen. Če je nekaj pokvarjeno, pomeni, da ne dela, kot bi moralo. Sistem priseljevanja v ZDA pa dela točno tako, kot mora. Njegov namen je, da marginalizira določene ljudi, da jih je zlahka mogoče izkoriščati kot delovno silo. Tak sistem omogoča stalno zalogo poceni delovne sile. V revnih ljudeh vzbuja strah, češ če bodo kdaj postali preveč vidni, bodo nenadoma vzbudili pozornost policije, bodo pridržani in izgnani. Zato so tiho, se ne pritožujejo ali organizirajo. V tem kontekstu je ameriško priseljensko pravo vse kaj drugega kot pokvarjeno in deluje točno tako, bi moralo.

Če se ne motim, morajo pod sedanjo administracijo prosilci za azil za tega zaprositi že v Mehiki, proces odločanja o upravičenosti prošnje pa je zelo dolgotrajen. Je to namerno tako? Je namen tolikšnega čakanja odvračati prosilce?
Naj pojasnim, prosilci lahko prošnjo pravzaprav vložijo le v ZDA, nato pa jih vrnejo v Mehiko, kjer čakajo na konec postopka. Večinoma skušajo v državo vstopiti na uradnih mejnih prehodih, kjer pa ameriški uslužbenci izvajajo zelo stroge kvote, torej spuščajo v državo le določeno število ljudi, ki jih po vložitvi prošnje vrnejo v Mehiko. Ne bi rekel, da je večmesečno trajanje postopka namerno, a ne gre za nekaj novega. Azilni postopki so počasni že dolgo, pod Trumpom pa so še počasnejši. Za to sta dva razloga. Najprej, več je prosilcev za azil, predvsem iz Srednje Amerike, in drugič, ker je Trumpova vlada sprejela več ukrepov, ki terjajo podrobnejši pregled prošenj, saj želijo zmanjšati število odobrenih. Dolgotrajnost tako po mojem mnenju ni nujno namerna, je pa stranski učinek namernih politik.

Še en stranski učinek tega je tudi siljenje ljudi v poskus nezakonitega prestopa meje.
Delno. V večji meri to sicer povzroča omejeno število sprejemanja prošenj za azil na mejnih prehodih. Prej je veljalo, da je lahko vsakdo, ki je prišel na mejni prehod, vložil prošnjo za azil. Zdaj pa so uvedli kvote, ki omejujejo, koliko ljudi lahko vloži prošnjo, zato nastajajo dolge čakalne vrste v mehiških obmejnih mestih, ki so večinoma zelo nevarni kraji. Nekateri migranti tako obupajo, saj menijo, da upoštevanje zakonitih postopkov ogroža njihovo življenje, zato se odločijo priti čez mejo na kakršen koli možen način.

Večina migrantov, ki prehajajo mehiško-ameriško mejo, je Mehičanov, a vse več je ljudi, ki prihajajo iz nekaterih srednjeameriških držav. Je smiselno govoriti o ameriških politikah do teh prosilcev za azil, ne da bi razpravo zgodovinsko kontekstualizirali z delovanjem ZDA v Srednji Ameriki? Sta ti vprašanji ločeni ali medsebojno prepleteni?
Ti vprašanji sta ločeni v glavah oblikovalcev politik, za vse nas, ki na politike in zakone gledamo v zgodovinskem kontekstu, pa sta vprašanji vsekakor prepleteni. Ni naključje, da toliko Srednjeameričanov prihaja v ZDA. Tja odhajajo, ker imajo ZDA dolgo zgodovino prihajanja v Srednjo Ameriko, v vojaškem in gospodarskem smislu. Ta odnos med Srednjo Ameriko in ZDA ni torej nič novega. V osemdesetih letih 20. stoletja so bile ZDA močno vojaško in gospodarsko vpletene s podpiranjem desničarskih vlad in uporniških skupin, dejavnih v regiji. Vpletenost ZDA na tistem območju je seveda še veliko starejša. V drugi svetovni vojni so ZDA recimo za vojaške namene potrebovale surovine, kot je guma, pri tem pa so se močno zanašale na države v Južni in Srednji Ameriki. Ta medsebojna prepletenost Amerik mora biti v središču razmisleka o migracijskih politikah, saj nas opominja, da migracije niso nekaj novega, pa tudi, da se ne bodo končale. Gre za vzorec človeške mobilnosti, ki presega politični in gospodarski kontekst, vsekakor pa presega določenega ameriškega predsednika.

Preden so Srednjeameričani prišli v ZDA, so ZDA prišle v Srednjo Ameriko.
(smeh) Mislim, da je to kar ustrezen opis.

Kako bi povzeli vašo vizijo priseljenskega sistema, ki ga ZDA potrebujejo in so ga zmožne sprejeti?
ZDA bi morale najprej dobro premisliti, ali moramo vsako leto pripreti pol milijona ljudi, zgolj zaradi tega, ker so prišli v državo. Škoda je denarja in škoda je človeških življenj. Rad bi videl priseljenski sistem, ki ne temelji na zapiranju migrantov, ampak nanje gleda kot na osrednji del naše zgodovine in sedanjosti. Namesto da toliko denarja in človeške energije namenjamo zapiranju ljudi, bi ju morali nameniti njihovi integraciji v obstoječe skupnosti v ZDA.

Pri tem bi morala biti odprava ideje belske nadvlade prvi nujen korak.
To bi moral biti nujen korak, nisem pa prepričan, da ravno prvi. Mislim, da se lahko proti belski nadvladi borimo z integriranjem ljudi, kot sem jaz, v skupnosti po vseh ZDA in s tem, da zagotovimo, da so koristi zaradi priseljevanja enakomerneje porazdeljene po državi, kot so danes. Gospodarski vzorci se spreminjajo, nekateri ljudi bodo pridobili, drugi bodo izgubili, a kot enotna državna skupnost imamo vsi dolžnost do drug drugega, da kolektivno pomagamo tistim, ki trpijo zaradi ekonomskih sprememb, da zagotovimo, da imajo vsi dovolj za človeka dostojno življenje.