Skupina migrantov iz srednjeameriških držav Honduras, Salvador in Gvatemala, ki jo je ameriški predsednik Donald Trump pred lanskimi vmesnimi kongresnimi volitvami razglašal za veliko nevarnost za ZDA, se je večinoma porazgubila. Od 6.000 ljudi, ki so po več tisoč kilometrih dosegli mehiško obmejno mesto Tijuana, jih je tam zdaj le še nekaj več kot 600.

Mehiške oblasti so namreč 2.900 ljudem izdale delovne vizume, okrog 1.300 se jih je vrnilo v domovine, mimo mejnega prehoda pa jih je v ZDA vstopilo najmanj 2.900. Toliko so jih od novembra namreč aretirali okrog San Diega.

Če so imeli prijeti utemeljeni razlog za prošnjo za azil oziroma so prišli z otroki, jih je sodišče zaslišalo in jih spustilo na prostost do novega zaslišanja. Velik del je potem poniknil nekam drugam v ZDA. Ameriške oblasti so številne migrantske družine ločile in otroke ločeno zaprle v posebne centre. Dva od njih sta v pridržanju umrla.

Medtem ko je Trump zaradi omenjene večje skupine migrantov, ki bežijo pred revščino, nasiljem uličnih tolp in skorumpiranimi oblastmi, na mejo z Mehiko napotil celo vojsko, iz Srednje Amerike proti ZDA pravzaprav vsak odrine po nekaj sto ljudi.

Tako je na poti proti severu okoli 500 prebivalcev Hondurasa, ki so se odpravili z avtobusne postaje v mestu San Pedro Sula, prežetem s kriminalom. Nekaj ur pozneje jih je odpotovalo še okoli 300.

Ljudi na pot silita revščina in nasilje tolp

BBC je govoril z nekaterimi migranti, ki želijo priti v ZDA. 20-letni Josué je tako dejal, da so razmere v Hondurasu slabe že leta. Njegove sanje in sanje drugih migrantov so priti na sever, saj v Hondurasu težko preživiš, tudi če imaš delo. Ob tem opozarja na nevarnost zaradi tolp. Tudi njega so novačile, a takšnega življenja si ne želi, je dejal.

Tudi 21-letna Keilin pravi, da v Hondurasu ni varno. Ob tem je zelo težko dobiti službo, opozarja. Keilin je enkrat že poskusila priti v ZDA in prispela do Tijuane. A odvetniki nevladne organizacije Ljudje brez meja so ji dejali, da njena prošnja za azil ni dovolj utemeljena. Kriminalci so ubili njenega očeta pred 20 leti, morala pa bi dokazati, da je tudi njeno življenje ogroženo. Tolpe jo silijo, naj prodaja mamila, odvetniki pa so ji dejali, da mora to tudi dokazati. A sama pravi, da je to nemogoče.

42-letni Óscar, ki je pred dvema letoma v delovni nesreči izgubil nogo, ne more najti dela, od države pa ne dobiva potrebne zdravstvene oskrbe. Denar za preživetje mu pošiljajo sorodniki iz Houstona. Tudi Óscar želi priti v ZDA, kjer bi rad zaslužil toliko, da bi lahko normalno živel. Upa, da bo lahko dohajal karavano, če bo pa zaostal, bo pot nadaljeval sam.